14. 9. 2016 Filozofija za otroke

Filozofija s četrtošolci

Avtor:

Naključja so lahko izgovor, da ne iščemo povezanosti med dogodki in ne odkrivamo njihovega smisla. Če se odločimo za raziskovanje, smo že korak k filozofiji. Mene je preiskovanje pripeljalo do filozofije za otroke in pozneje do filozofije z otroki. Odkrila sem, da sta termina različna, in pogosto se zgodi, da sta rabljena neustrezno. V obeh primerih gre za pristopa k zgodnjemu ukvarjanju s filozofijo pri otrocih. Filozofija za otroke je program, ki ga je z zgodbami v čitankah in metodološko določil M. Lipman s sodelavci. Filozofija z otroki ne zahteva posebej napisanih filozofskih zgodb, izbira pa diskusijo filozofskih idej. Program je metodološko svobodnejši, zasnoval pa ga je Gareth B. Matthews.

Pristopa dajeta otrokom osnove za kakovostno in konstruktivno komunikacijo, navajata jih na pozornost in izražanje misli. Proces, ki se pri tem razvije, je zanje privlačen in zanimiv. Odrasli udeleženci pa ob ukvarjanju z njimi dobijo priložnost spoznati otrokovo izkušnjo sveta, o kateri pogosto pripoveduje.

Opazila sem, da nekateri učitelji pri rednih urah uporabljajo podobne prijeme. Ponavadi imajo problemsko zasnovan pouk. Učenci imajo možnost raziskovanja, ob pomoči prihajajo do pravih rešitev in so zelo miselno dejavni. Takšen pouk je zanje zanimiv in hkrati učinkovit.

V prispevku ne bom predstavila problemsko zasnovanega pouka, temveč uro filozofije z otroki, ki sem jo izvedla z učenci četrtih razredov OŠ Šmarje pri Jelšah v šolskem letu 2005/2006. Srečevali smo se vsak ponedeljek ob 7.00 zjutraj v prostorih knjižnice. Sedeli smo za okroglo mizo. Najprej smo si povedali pomembnejše dogodke iz svojega preteklega tedna (življenja). Sledilo je poslušanje prastare zgodbe iz zbirke Hane Doskočilove Diogen v sodu (prevedene so večinoma grške bajke). Skupaj smo jo obnovili. Na list papirja so učenci zapisali vprašanja ali ugotovitve, ki so se jim porajale. Za nadaljnji pogovor so izbrali zanimivejše. Sledil je pogovor. Na začetku naših ur so še potrebovali vmesna vprašanja, pozneje so sami prevzeli pobudo in vodenje pogovora, ob koncu šolskega leta pa je ta prerasel v začetni dialog. Ob zaključku ure so na hrbtno stran lista zapisali svoja spoznanja in ali jih bodo lahko uporabili v vsakdanjem življenju.

NEWTONOVO JABOLKO – Primer ure filozofije z otroki (ponedeljek, 27. 3. 2006)

Večina jabolk je pravšnjih kvečjemu za kompot ali jabolčni zavitek. A med kopico navadnih bobovcev, zlatih renet in kanadk že od pamtiveka kdaj pa kdaj dozori jabolko, ki ima čarobno moč, da obrne vse na glavo.

Zaradi jabolka so bili ljudje menda izgnani iz raja, zaradi spora glede jabolka so se začenjale vojne, začarano jabolko se kotali skozi vsako drugo pravljico… To, o katerem se bomo pogovarjali, pa je od peclja do muhe pravo pravcato jabolko. V mali angleški vasi Woolsthorp so menda še pred sto leti kazali znamenito jablano, s katere je padlo.

In prav tam, v rdeči hiši pod jablano, se je posestniku Newtonu pred davnimi časi rodil sin Izak. Bil je slaboten, šibak deček in domače je stalo dosti truda, da so ga vzredili od plenic do deških hlač. Njegov oče je kmalu umrl in tako je ostal na svetu sam z mamo in stricem Jakobom. In ne mama ne stric večkrat nista vedela, kaj bi z njim. Na kmetiji bi potrebovali sina, ki bi bil zdrav kot dren, da bi pasel ovce in pomagal njivi, Izak pa je od ranega detinstva prebiral knjige in premišljeval kako in kaj.

»Kaj ko bi dečka poslali v šolo,« je vzdihnil stric Jakob. »Tukaj nam koristi toliko kot kamen v leči…« Tako se je tudi zgodilo in Izak je v šoli napredoval, da se učitelji niso mogli dovolj načuditi. Gladko in brez težav je prehajal iz razreda v razred, iz osnovne v višjo, visoko in najvišjo šolo. Ko je bil star dvaindvajset let, je bil še vedno malce bolehen, zato pa je vedel čisto vse, kar so si ljudje na svetu kdaj izmislili… Šele potem se je oddahnil in prišel domov na počitnice.

Legel je v senco za hišo, da bi malo podremal, tedaj pa je padlo z drevesa jabolko in ga udarilo naravnost po nosu. »Ali ne moreš pasti malo dalje?« je zabrundal Izak. A komaj je to izrekel, se je zdrznil. Nenadoma se mu je namreč posvetilo: jabolko ali karkoli drugega ne pade proti zemlji, kot se mu zahoče. Vedno pade po najkrajši poti! In to je bilo veliko odkritje – zakon o zemeljski težnosti.

Od tedaj Izak Newton ni prenehal odkrivati novih in novih stvari. Postal je eden izmed najbolj slavnih učenjakov vseh časov in je zelo spoštovan in čaščen doživel – vedno malo slaboten in šibak – blagoslovljeno starost dvainosemdeset let…

Res je zelo dobro, da od časa do časa zrase na drevesu jabolko, ki ve, na čigav nos mora pasti.

Po poslušanju zgodbe so učenci zapisali na list naslednja vprašanja:

Koliko je bil Izak star, ko mu je jabolko padlo na glavo? (Andrej)
Zakaj se je Izak rodil pod jablano? (Bojan)
Zakaj je jabolko padlo Izaku na nos? (Matej)
Kam je padlo jabolko? Kaj se je Izaku zgodilo, ko je prišel domov? Kdaj je Izak umrl? (Karmen)
Zakaj je jabolko padlo ravno na nos? Zakaj je oče umrl? (Mateja)
Zakaj ga je stric poslal v šole? Zakaj je Izaku jabolko padlo na nos? Zakaj je bil Izak vedno malo bolan? (Meta)
Ali je Izak obžaloval očetovo smrt? (Tanja)

Izhodišče za nadaljnje razmišljanje je bilo med učenci najpogostejše izbrano vprašanje:

Zakaj je jabolko padlo Izaku na nos? (Matej)
Zakaj je jabolko padlo ravno na nos? (Mateja)
Zakaj je Izaku jabolko padlo na nos? (Meta)

Učenci so odgovarjali na vprašanja in oblikovali pogovor.

Jabolko je hotelo, da odkrije veliko odkritje. (Matej)
Jabolko ne pade daleč od drevesa. (Karmen)
Jabolko je hotelo, da mu spremeni življenje.
Kako mu je hotelo spremeniti življenje? (Lidija)
Ker je bil slaboten, je hot ́lo, da bi bil srečen.
Zakaj pa takrat ni umrl, da se ne bi »matral«?
Zato, ker je imel prednosti. Rad je imel življenje. (Matej)
Hotel se je učiti.
Hotel je biti najboljši.
Starši so k temu pripomogli, ker so živeli pod jablano.
Njegovo zdravje se je zboljšalo, ker je bil bolj srečen.
Njegovo zdravje se je poslabšalo, ker je bil poškodovan, ni mogel vohati.
Zaradi jabolka je postal učenjak. (Matej)
Zato, ker jabolko pade z drevesa.
Jabolko je bilo pogumno.
Jabolko se je hotelo postreči.
Mogoče je bil poreden in ga je jabolko udarilo.
Oče je vse spletel. Jablano je obrezoval. Uče je umrl. Sina pa je udarilo po nosu.
Izak ne bi šel v šole in ne bi ugotovili njegovega znanja.
Če bi oče še živel, ne bi dovolil, da bi šel Izak v šole.
Smrt je na en način grozna, na drug način dobra, Izak je šel v šole in postal slaven.
Kaj pa to pomeni za nas? (Lidija)
Stojimo na zemlji in ne lebdimo. (Matej)
Da ni nič slabo, če se nam kaj zgodi, iz vsega se lahko učimo. (Tanja)

Učenci so zapisali svoja spoznanja.

Smrt je na neki način zelo žalostna, na drug način pa malo dobra, ker drugače ne bi bili boljši, kot smo. (Andrej)
Smrt je žalostna in vesela, ker je Izak potem lahko šel v šolo in je postal pameten. (Bojan)
Spoznal sem, da jabolko ne pade daleč od drevesa. To me je naučilo, da se je treba jablan izogibati. (Matej)
Spoznala sem, ko jabolko pade, ni pomembno kam pade. (Karmen)
Spoznala sem, da je včasih dobro, da kdo umre. Ko kdo umre, je na svetu prostor za drugega. (Mateja)
Spoznala sem, da je smrt žalostna, na neki način pa lahko drugim tudi koristi. Zato ker če drug komu česa ne pusti, če umre, mu lahko zelo koristi. (Meta)
Spoznala sem, da je vse za nekaj dobro, ker se naučimo nekaj novega. (Tanja)

Interpretacija izjav

Zgodba Newtonovo jabolko je v učencih burila njihove misli. Vprašanji, ki sta bila impulz za nadaljnje razmišljanje: Zakaj je jabolko padlo ravno na nos? Zakaj je Izaku jabolko padlo na nos?

V odgovorih najdemo nenavadne izbire posledic, črpane iz njihove bogate domišljije. Učenci so v pogovoru odkrivali nalogo, ki jo je po njihovem mnenju imelo jabolko, saj je skoraj preroško spremenilo življenje Izaku in tudi nam, ker vemo, kakor pravi Matej, da stojimo na zemlji in ne lebdimo.

Smrti so pripisovali veliko vrednost, ne s čustvenega, temveč spoznavnega vidika, Izak je tako dobil priložnost za šolanje. Pomen smrti so iz zgodbe prevedli v življenje in tako oblikovali zanimiva spoznanja:

Smrt je na neki način zelo žalostna, na drug način pa malo dobra, ker drugače ne bi bili boljši kot smo.
Spoznala sem, da je včasih dobro, da kdo umre. Ko kdo umre, je na svetu prostor za drugega.
Spoznala sem, da je smrt žalostna, na neki način pa lahko drugim tudi koristi. Zato ker če drug komu česa ne pusti, če umre, mu lahko zelo koristi.

Pogovor sem zapisovala. Zaradi narave hitrega pogovora so nekatere izjave brez avtorjev. Zaradi nakazanega razvoja pogovora so se mi zdele vredne zapisa. Praktično bi bilo pogovore bolje snemati.

Sklep

Ure filozofije z otroki so postajale prostor čudenja, igre besed in misli. Ob branju literarnih besedil se je ustvarilo varno polje, saj so učenci vedeli, da so vse njihove trditve pravilne in da smejo razmišljati tudi z domišljijo. Odkrivali so misli, ki so nastale prav zaradi poslušanih zgodb. Nikoli se ni vedelo, kam jih bodo peljale in kje se bodo ustavile. Uvajali so se v »delanje filozofije«. Ure filozofije z otroki so postale raziskovalna avantura novih spoznanj in zapisano gradivo.

Ob koncu šolskega leta so učenci ob prastarih zgodbah spontano posegli po dialogu, ki je  zahteval argumente za in proti ter nove trditve. Uporabljali so tudi diskusijo. V tem šolskem letu še vedno berejo in poslušajo zgodbe, pogovor pa dvigujejo v dialog in diskusijo. V sedmem razredu se bodo lahko odločili za izbirni predmet filozofija za otroke.

Sama sem ob urah filozofije z otroki budila tudi svojo domišljijo. Zastavljala sem vprašanja in tiho razmišljala ob njihovih izraženih mislih.

Presenetila me je njihova vztrajnost, brezmejna domišljija, nenavadne ideje in bogat besedni zaklad. Zanimivo so oblikovali vprašanja, pozneje pa so sledili prvi poskusi argumentacije in iskanja še drugih možnih rešitev problema. Opazila sem, da jim sam proces pedagoške ure zelo ugaja in da v njem uživajo.

Pri filozofiji z otroki se vzpostavlja ustvarjalno polje, na katerem se otroci s svojimi izjavami počutijo varno in sprejeto, hkrati pa se skozi pogovor pripravljajo nastavki kritičnega mišljenja. Strukturiranost programa filozofija za otroke, ki ga na naših šolah uporabljamo kot izbirni predmet, je priložnost, da se nastavki razvijejo v veščine, ki se jih učenci učijo iz Lipmanovih zgodb, priloženih vaj, iger in seveda konstruktivnega dialoga. Seveda ne trdim, da je filozofija z otroki nujna pripravljalnica za veliko šolo filozofije za otroke in dobro kritično mišljenje. Zdi pa se mi, da postopnost samega procesa daje dobre in preverljive rezultate.

Tako smo prišli od zgodbe do pogovora, od filozofije z otroki do nastavkov kritičnega mišljenja in od filozofije za otroke do kritičnega mišljenja. Ali bo to uspelo tudi tem petošolcem? Nekatere dispozicije so razvite, druge se razvijajo. Potrebujejo še spodbudno okolje, dobre učitelje, izzivalne zgodbe ter seveda radovednost in raziskujočega duha.

Literatura:

Borstner, B. (1986). "Filozofirajmo z njimi – ali utrinki ob prebiranju zgodb za otroke pod osemdesetim." Otrok in knjiga 23–24, 124–130.

Borstner, B. (1992). "Znanje – uporaba zgodbic v filozofiji za najmlajše." Pedagoška obzorja 21, 46–54.

Doskočilova, H.(1987). Diogen v sodu in dvajset znanih zgodb iz davnih in pradavnih dob. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Dačič, M. (2003) "Filozofija za otroke: osnovna dejstva." Zgodovina v šoli, 80–81.

Ivanjko, M. (2005). "Različni pristopi k filozofiranju z otroki." Pedagoška obzorja 1, 52–61.

Ivanjko, M. (2004). "Logika in kritično mišljenje v Harijevih odkritjih." FNM, 38–49.

Komel, D. (2003). "Filozofija za otroke." FNM, 18–20.

Lipman, M. (2003). Thinking in Education. 2. izdaja, Cambridge: Cambridge University Press.

Lipman, M. (1980). Philosophy in the Classroom. 2. izdaja, Philadelphia: Temple  University Press.

Lukanc, A. M. (2001). "Filozofija z otroki v vrtcu: filozofija, velika igra o svetu." FNM, 5–12.

Šimenc, M. (2002). "Demokracija, šola in filozofija za otroke." Sodobna pedagogika 5, 52–65.

Šimenc-Mihalič, I. (2001). "Filozofija v tretjem razredu". FNM, 19–25.

Šimenc, M. (2002). "Filozofija za otroke: osnovni elementi programa." FNM, 4–41.

Šimenc, M. (2000). Skripta s seminarja Filozofija za otroke: Kritično razmišljanje,  etična raziskovanja, jaz in drugi. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Šimenc, M. "Filozofija za otroke: osnovni elementi programa." Pridobljeno 23. 10. 2006 na svetovnem spletu: http://filo3.pfmb.uni-mb.si/gradiva/simenc.doc

 

Izvirno objavljeno v FNM, št. 1-2, 2007

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2007_1-2/2010041909385327/