Filozofiranje s tretješolci

(Primer ure)

Ura, ki jo bom opisala, je bila dvanajsta v vrsti ur filozofiranja. Do tedaj smo že razmišljali o obnašanju, kaj se lahko zgodi in kaj se ne more, kaj je resnično in kaj je samo videti resnično, o imenih, o primerih in natančnih primerjavah, ustaljenih primerjavah, o lažeh (izmišljanju stvari), o vzrokih in problemih, ali se pri vseh stvareh ve, kako so se zgodile, o razmišljanju in mislih, za katere stvari lahko domnevamo, da so resnične, kako lahko vemo, kaj je resnično, in o skrivnostih.

Pri dosedanjem filozofiranju so otroci raz­mišljali, primerjali, logično izključevali dejstva, pripovedovali in si izmišljali zgodbe.

Pred vsako uro razmišljam o načinu pouče­vanja: kaj storim najprej, kako organiziram uro, kako spodbujam diskusijo, kako združujem vaje s primeri v besedilu, da pojasnimo in utrdi­mo pojme, probleme.

Pri mlajših otrocih velja še posebna pozornost izražanju filozofskih stališč, saj so zelo dovzetni in zmožni sprejeti vsako učiteljičino misel ali stališče za svojo absolutno resnico. Rečeno dru­gače: če je cilj diskusije napredovanje v otroškem razmišljanju z razvijanjem sposob­nosti za filozofsko diskusijo, potem mora učiteljica (facilitator) izključiti osebna stališča in mnenja. V vlogi fleksibilnega člana razisko­valne skupnosti mora spodbujati in usmerjati ideje, vprašanja, misli, argumente vseh otrok in jih združiti v celoto. Z metodo dialoga v razisko­valni skupnosti gradi pogovor, izhajajoč iz otroških interesov, in jih vodi k čudenju, zani­manju, kritičnemu razmišljanju v kulturnem dialogu.

1. Izhodišče vsake ure je besedilo iz čitanke Pika:

Ko nam je, gospod Majhen povedal, da načrtuje izlet v živalski vrt, smo vsi začeli vpiti:
»Hura!« in »Juhu!« in »Uau!«
Vpili smo vsi razen Naceta. Nace je rekel: »Kdo pa sploh hoče iti v tisti smrdljivi živalski vrt?« Spačil se je in se prijel za nos.
To me je razbesnilo. Zares sem bila jezna. Rekla sem mu: »Nace, ti si tako pameten! Kako pa misliš, da bi ti dišal, če bi moral biti ves dan zaprt v kletki?«
V odgovor mi je pokazal jezik. Seveda sem se mu spačila nazaj, poškilila sem in mu pokazala osle.
Potem mi je povedal, da imam v laseh zalep­ljen žvečilni gumi. To sploh ni bilo res. Prepričana sem, da sem že prej vsega dobila ven.
Uf, kakšni so nekateri ljudje! ¹

2. Spremno besedilo in vaja iz priročnika za učitelja

V tem delu učbenika se pojavijo primeri govo­rice telesa, ki dopolnjuje besedno izražanje (se spači, se prime za nos, pokaže jezik, pokaže osle, poškili) in je tudi njegovo pogosto dopol­nilo pri otrocih. Nace se razlikuje od drugih z zmrdovanjem nad izletom; vede se kot sitnež.

Pika se postavi za živali in z njimi sočustvuje. Nacetu predlaga, naj se postavi v njihovo vlogo, in tudi od njega zahteva, da z živalmi sočustvu­je, namesto da se iz njih norčuje. Pika je nagaji­va, pogosto izziva in nemalokrat je tudi žrtev izzivanja. V tem delu trpi zaradi pomanjkanja informacij (o žvečilnem gumiju).

Načrt za diskusijo: Prijatelji

Ali obstajajo ljudje, ki se veliko pogovarjajo, pa še vedno niso prijatelji? Ali obstajajo ljudje, ki se komaj kdaj pogovarjajo, pa so kljub temu prijatelji?
Ali obstajajo ljudje, ki se vedno prepirajo s svo­jimi prijatelji?
Ali obstajajo ljudje, ki se nikoli ne prepirajo s svojimi prijatelji?
Ali obstajajo ljudje, ki nimajo prijateljev?
Ali obstajajo ljudje, ki imajo prijatelje, čeprav nimajo skoraj ničesar drugega?
Ali svojim prijateljem zaupaš bolj kot komur koli drugemu?
Ali obstajajo ljudje, ki jim zaupaš bolj kot pri­jateljem?
Ali se je mogoče prijatelja bati?
Kakšna je razlika med prijatelji in člani družine?
Ali obstajajo živali, s katerimi bi bil lahko pri­jatelj, in živali, s katerimi ne bi mogel biti pri­jatelj?
Ali obstaja kak razlog, zaradi katerega ne bi mogel biti prijatelj s Piko? ²

3. Priprava na diskusijo

Priprava okolja na diskusijo je prav tako pomembna kot pedagoška priprava. Zaradi kvalitetnejše in lažje diskusije vedno postavimo stole v krog in razdelimo mape z besedili. Pogovor o prejšnji uri je kratek in pomeni pre­gled dela, oziroma ponovitev ugotovitev, stališč, novih pojmov. Sledi branje na dveh nivo­jih: ustrezno besedilo glasno preberemo, nato ga vsak učenec ponovno tiho prebere. Po premoru, ki pomeni tudi čas za premislek o vsebi­ni, učenci komentirajo. Zapišejo vprašanja, probleme ali zanimivosti na lističe. Vsak glasno prebere lastni zapis, ga podpiše in prilepi na tablo. Skupaj izberemo problem/temo za diskusijo.

4. Diskusija

Cilj diskusije (Kaj želim doseči?)

Problem prijateljstva desetletni otroci pojmujejo predvsem po lastnih izkušnjah odno­sov z bližnjimi (doma, v šoli), doživljanju v real­nem svetu. Prijateljstvo je sicer pojav, ki se ga zavedajo. Način razmišljanja na tej starostni stopnji zahteva postavljanje takšnih vprašanj, ki jih otroci razumejo, da se lahko nanje tudi odzovejo, da se med problemi znajdejo, jih definirajo, iščejo možne rešitve. Želela sem, da otroci:

– začutijo odnos sošolka – sošolec/prijateljica – prijatelj,
– na osnovi primerov v besedilu razmislijo o izražanju, medsebojnem načinu pogovarjanja,
– definirajo problem prijateljstvo.

Možna so še druga izhodišča za diskusijo, ven­dar sem želela izkoristiti vzgojni moment in z diskusijo vplivati na razredno ozračje in medse­bojne odnose.

Opis poteka diskusije

Diskusijo sem vodila in usmerjala po sugestijah/navodilih iz priročnika za učitelje. (Imena učencev so izmišljena.)

Izvabljanje pogledov, mnenj

Na vprašanje Kaj je bilo v zgodbi zanimivo? so otroci zapisali in glasno prebrali naslednje:

Lea: Zakaj Nace ni hotel v živalski vrt?
Matej: Moti me Nace. Zakaj nima rad živalskega vrta?
Maja: Ni mi všeč, da Nace ni hotel iti v živalski vrt.
Marko: Zanima me, zakaj Nace noče v živalski vrt.
Tina: Meni ni jasno, zakaj Nace ni šel v živalski vrt.
Tanita: Zakaj Nace ni hotel v živalski vrt?
Barbara: Ne vem, zakaj je Nace takšen, da noče v živalski vrt.
Kristina: Nace ni naredil prav.
Alja: Moti me, da se Nace grdo obnaša.
Nika: Zanimiv mi je Nace, ko je rekel Piki, da ima v laseh zalepljen čikgumi.
Anže, Gregor: Zanima me, v kateri živalski vrt bodo šli.

Pojasnjevanje pogledov otrok

Moje vprašanje: Iz rečenega sklepam, da vas moti Nace. Zakuj se vam zdi njegovo obnašanje moteče?

Kristina: Nace je v šoli skupaj s sošolci in sošolkami.
Lea: Oni niso samo sošolci in sošolke …, to so tudi njegovi prijatelji in prijateljice.
Alja: Paziti moram, kako se obnašam do pri­jateljice in kako se z njo pogovarjam.

Interpretacija

Moje vprašanje: Ali obstajajo ljudje, ki se veliko pogovarjajo, pa še vedno niso pri­jatelji?

Lea: Ne.
Maja: Da. V učilnici se lahko pogovarjaš vse dopoldne s sošolci, po pouku pa se ne družiš več z njimi.
Kristina: Da. Lahko se pogovarjam z nekom, čeprav ga ne poznam.
Marko: Če se pogovarjam z neznancem in ne vem njegovega imena, ni moj prijatelj.
Alja: S prijateljico grem ven, se igrava, se spoz­nava … Ampak ni takoj moja prijateljica.
Anže: Ja, obstajajo. Na primer če si na avtobusni postaji, nekomu odgovoriš, a še vedno nisi nje­gov prijatelj.
Nika: Če nekdo išče šolo, trgovino, se lahko z njim dolgo pogovarjata, toda še vedno nista pri­jatelja.
Gregor: Če se prijatelja spreta, se naslednji dan pogovarjata, ampak prijatelja nista več.

Moje vprašanje: Ali je mogoče, da obstajajo ljudje, ki se komaj kdaj pogovarjajo, pa so vseeno prijatelji?

Alja: Da. Kadar gresta kaj pogledat, se tiho peljeta in sta vseeno prijatelja.
Maja: Se strinjam.
Tanita: Da, če se eden odseli v drugo državo.
Kristina: Je možno, če sta dva gluhonema in se ne moreta pogovarjati.
Lea: Dva se lahko pogovarjata po svoje, s svoji­mi znaki in s svojo govorico.
Marko: Je mogoče. Če gre eden na potovanje za več let, sta po nekaj letih še vedno prijatelja.

Moje vprašanje: Ali obstajajo ljudje, ki imajo prijatelje, čeprav nimajo skoraj ničesar drugega?

Anže, Matej: Da. Če je klošar, ima prijatelje in nič drugega.
Gregor: Prijatelje ima, sorodnikov pa ne.
Lea: Se ne strinjam z Gregorjem. Sorodnike ima, so stran od njega ali pa so umrli. Vseeno jih ima.

Moje vprašanje: Ali obstaja kak razlog, zaradi katerega ne bi mogel bili prijatelj s Piko?

Lea: Ne, ne morem je imeti za prijateljico, ker Pika ne obstaja.
Stani: Ne, ker je ne poznam v resnici.
Kristina: Lahko bi jo imela za prijateljico, ker je dobra. Lahko bi ji zaupala. Z njo bi si dopiso­vala.

Definiranje termina »prijateljstvo«

Moje vprašanje: Ko uporabljate besedo prijateljstvo, kaj mislite z njo?

Kristina: Prijateljstvo je, da imaš prijatelja, ki ti lahko zaupa. Lahko se z njim igraš, ga povabiš na rojstni dan. Prijateljstvo se začne tako, da se spoznaš s človekom in ko se spoznata, sta lahko prijatelja.
Alja: Če nimaš prijatelja, ga težko dobiš, izgubiš ga pa lahko.
Lea: Prijatelja ne dobim tako, da pritisnem na gumb. Prijatelja dobim tako, da sem z nekim sošolcem prijazna. Ampak ni samo pomembno, da sem jaz z njim prijazna, tudi on mora biti z mano prijazen. V vsem si pomagata.
Matej: Prijateljstvo nastane tako, da se dva spoznata in se veliko pogovarjata. Morata se spoštovati.
Maja: Prijateljico dobim tako, da sem z njo pri­jazna, se igrava in pogovarjava. S prijateljico sem prijazna in je ne žalim. Če ne, mi bo lahko še žal, saj ne bo več moja prijateljica … Pač pa se mi bo spakovala in bom zelo užaljena.
Matej: Prijatelj je tisti, ki te nikoli ne tepe ali zafrkava. Prijatelja dobiš tako, da ga dobro spoznaš.
Tanita: Če nimaš prijatelja, se ne moreš pogo­varjati z njim.
Nika: Prijateljstvo je, ko se dva človeka ali več ljudi dobro spozna med seboj. Prijatelj prijatelju lahko zaupa. Prijatelja se lahko igrata, rišeta, pišeta.
Anže: Prijatelj postaneš tako, da nekoga dobro spoznaš.
Gregor: S prijateljem moraš biti dober, ga imeti rad. Moraš ga potolažiti, če je žalosten.
Tanita: Zame ni pravega prijateljstva brez pri­jateljev, ki jim lahko zaupam.
Barbara: Zmeraj dobiš prijateljico tako, da se z njo najprej igraš. Potem te povabi na kosilo in sta do konca življenja prijateljici.

5. O realizirani uri

Kar me je presenetilo že po glasnem branju besedila, je bil odziv otrok, saj so vsi postali zelo nestrpni, nemirni. Vsi so želeli takoj glasno komentirati prebrano. Nemirno so se presedali po stolih, mahali z dvignjenimi rokami, neka­teri pa kar glasno komentirali.

Počakala sem, da so se umirili, nato so zapisali komentarje, ki sem jih navedla. Večini otrok je bil v zgodbi nerazumljiv Nacetov odnos (odpor) do živalskega vrta in živali. Tri učenke je motilo njegovo grdo, nepravilno obnašanje. Dva, ki tudi sicer kažeta naravoslovno radovednost, je zanimalo, v kateri živalski vrt bodo šli.

Zanimivi komentarji, ki smo jih nalepili na tablo, so ponujali več izhodišč za diskusijo. Zaradi časovne utesnjenosti nisem spraševala po stališčih. Zanimal me je pomen povedanega o Nacetovem obnašanju. Problem smo omejili na »prijateljstvo«. V naslednjem delu sem usmerjala diskusijo k pomenu povedanega v eksplikaciji.

Vprašanja, o katerih so otroci razmišljali, so izbirali sami iz načrta vprašanj za diskusijo. Med pogovorom nisem uresničila vseh strogih zahtev filozofske diskusije. Glede na izkušnje naše raziskovalne skupnosti (community of inquiry) in časovno omejenost (45 minut) smo samo dobro diskutirali. Ob zaključku ure se je pokazala potreba in želja otrok po definiranju termina prijateljstvo, ki smo ga najpogosteje uporabljali. Vsak je zapisal svoje pojmovanje prijateljstva na listič. »Definicije« smo pregledali na naslednjem srečanju. O prijateljstvu smo se tedaj tudi pogovarjali, otroci so zelo resno in zavzeto sodelovali, med seboj komuni­cirali, posebno s teatraličnimi gestami.

Pripis v osebni analizi zabeležk: uspešna ura, otrokom zanimiva tema, opazen napredek pri kulturi komuniciranja, vsak je prispeval del sebe k dobri diskusiji.

Eden izmed ciljev programa FZO je tudi razvoj komunikacijskih sposobnosti. Za ta cilj lahko trdim, da je zahteval veliko potrpežljivosti in samokontrole, na kar je treba otroke skrbno, dosledno, vsak dan opozarjati v vseh življenj­skih situacijah, ne samo pri FZO. Žal veliko staršev privzgajanje omenjenih sposobnosti prepušča kar šoli (mimogrede: kaj se doma dogaja do vstopa v varstvo, vrtec?). Tudi v mojem primeru je tako, saj smo vso prvo uro FZO namenili temu, kako se bomo pogovarjali in poslušali.

Zavedam se pomena umetnosti filozofiranja z otroki. Vendar še tako natančne sugestije in razlage o tem filozofiranju, vodenju dobre diskusije in filozofskega dialoga ne odtehtajo lastnih izkušenj in spretnosti pri prehajanju z diskusije k dobri diskusiji in k filozofskemu dia­logu. Kot začetnica na tem področju naredim marsikatero napako. Mislim, da bodo tudi te neželene težave in začetniški spodrsljaji dodat­na motivacija ter prispevek k napredku in razvoju programa FZO v slovenskih osnovnih šolah.