Uvesti dijake v filozofijo se mi iz leta v leto kaže kot zapleten, a hkrati zanimiv problem. Učiteljeva naloga – po učnem načrtu – je razložiti, zakaj je filozofija sploh potrebna, kakšne so značilnosti zastavljanja filozofskih vprašanj ipd. Hkrati je treba dijake spodbuditi k sodelovanju v razredu, in sicer ne h kakršnemu koli, temveč takšnemu, ki temelji na kritični in strpni razpravi, poslušanju in analizi argumentov itd. Naloge so torej zahtevne.
V minulih dveh šolskih letih se teh nalog lotevam s knjigo Sodobni pogledi na večna vprašanja, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, a je v reviji FNM iz nje prevedenih že kar nekaj člankov. Urednika knjige Kline Klemke in Badford Hollinger se uvajanja v filozofijo lotita po ovinku, z vprašanji, kaj so glavne naloge in cilji filozofije, pri čemer predpostavljata, da je filozofija dejavnost, ki te cilje in naloge izpolnjuje. To se mi zdi smiselno iz dveh razlogov. (1) Učitelju je mogoče pred dijaki zastaviti vprašanje, čemu sedijo pri urah filozofije, ko je denimo zunaj lepo vreme in toliko zanimivih dogodivščin. Gre torej za vprašanje, kaj je na filozofiji takšnega, da si zasluži pozornost učencev, in širše, da si zasluži mesto med drugimi šolskimi predmeti. (2) Takšna zasnova hkrati omogoča preprosto uvajanje ključne metode poučevanja filozofije, tj. filozofskega dialoga. Po mojem mnenju namreč uspešno vodenje razprave v razredu zahteva od učitelja poseben korak sestopa z mesta vednosti; korak, ki je vpet v samo logiko zastavljanja filozofskih vprašanj in problemov. Dejstvo je namreč, da učitelj ne more nič bolj kakor učenci trditi, da pozna odgovore na ta vprašanja. Zakaj bi se potem pretvarjal? Poleg tega uvajanje v filozofijo po predlaganem ovinku od učitelja že od samega začetka zahteva, da pred dijaki upraviči smiselnost njihovega ukvarjanja s filozofijo. Torej mora početi isto, kar zahteva od njih, to je argumentirati in se odzivati na morebitne ugovore.
Po Klemkeju in Hollingerju so glavne naloge filozofije naslednje: (1) kritično raziskovanje naših prepričanj in stališč; (2) osvetljevanje skritih domnev in predpostavk; (3) iskanje načina življenja, ki ga je vredno živeti; (4) poskus ohraniti naš občutek čudenja nad svetom ter (5) postavljanje splošnih vprašanj, s katerimi se druge discipline ne ukvarjajo, in poskus odgovoriti nanje.
Na tem mestu se ne morem ukvarjati z vsemi naštetimi nalogami, omenim naj le, da je obravnavo vsake mogoče strniti v eno šolsko uro in tako zadostiti učnemu načrtu, ki za uvod predvideva 5 oziroma 6 ur. Priznati moram, da mi iskanje gradiva za pogovor z dijaki pri večini teh nalog ni povzročalo težav, z eno samo izjemo: kako naj dosežem, da se bodo začudili nad svetom. Kakor vidite, predpostavljam, da dijakom ni dovolj povedati – hej, svet je čudovit, pojdite naokoli in se mu čudite. Klemke in Hollinger sicer pravita, da je večina ljudi radovedna že po naravi in da obstajajo številne izkušnje, ob katerih se čudimo (str. 5). Toda v razredu se tudi na to ne moremo zanesti oziroma se ne moremo zanesti, da bodo dijaki recimo po uri telesne vzgoje ali matematike pripravljeni za takšna izkustva. Obetavnejša je misel, da je čudno, neznansko in težko razumljivo vesoljsko prostranstvo. Po Klemkeju in Hollingerju je namreč v času, ko znanost tako napreduje, pomembno ohraniti smisel za čudenje nad stvarmi in ne dopustiti, da nam na vsa morebitna vprašanja odgovarjajo strokovnjaki. Ali naj nadaljujemo raziskovanje DNK? Ali naj izrabljamo genetiko za različne namene? Po njunem je stvar smešna, ker je radovednost porodila znanost, živimo pa v družbi, v kateri prevlada znanosti duši radovednost in ustvarjalnost in v kateri je izobraževanje bolj podobno treningu kakor avanturi.
Ali prevlada znanosti v resnici duši radovednost, je seveda stvar razprave, toda omenjanje vesolja in čudenja me je spodbudilo k listanju poljudnih naravoslovnih knjig. Morda prinašajo kaj takega, nad čimer bi večina v razredu osupnila.
Naslednji štirje delovni listi predstavljajo nekaj fizikalnih odkritij. Prva dva govorita o vprašanju napovedljivosti dogajanja v vesolju in ju je mogoče uporabiti tudi pri drugih temah, denimo pri razpravi o svobodi in determinizmu (oziroma indeterminizmu). Čeravno je načelo nedoločenosti, ki že v osnovi prepreči napovedovanje dogajanja v vesolju, nenavadno in vredno čudenja, razprava o njem služi bolj za pripravo in lažje razumevanje odkritja, o katerem je govor na drugih dveh delovnih listih. In videli boste, da je to resnično osupljivo.
I.
Brian Greene: Tkanina vesolja: Prostor, čas in tekstura resničnosti
Če nekako ugotovite stanje vesolja v tem trenutku – če veste, kje je vsak delec in kako hitro ter v kateri smeri se giblje – potem lahko, trdita Newton in Einstein, s pomočjo fizikalnih zakonitosti načelno napoveste vse dogajanje v vesolju neomejeno daleč v prihodnost oziroma ugotovite, kakšno je bilo neomejeno daleč v preteklosti. (Str. 106)
Brian Greene: Tkanina vesolja: Prostor, čas in tekstura resničnosti
Zamislimo si vnaprej sestavljene menije nekaterih kitajskih restavracij. Jedi so razporejene v dva stolpca, A in B, in če naročite prvo jed iz stolpca A, potem ne smete naročiti prve jedi iz stolpca B […]. Tako restavracija ustvari prehrambni dualizem, kulinarično komplementarnost (ki naj bi predvsem preprečila, da bi si naročili vse najdražje jedi). Z vnaprej pripravljenega menija lahko izberete pekinško raco ali jastoga po kantonsko, ne pa obojega.
Heisenbergovo načelo nedoločenosti je nekaj podobnega. V grobem pravi, da lahko fizikalne značilnosti mikroskopskega sveta (položaji delcev, hitrosti, smeri, energije, vrtilne količine in tako naprej) razdelimo na dva seznama, A in B. In kot je odkril Heisenberg, nam poznavanje prve značilnosti s seznama A v temeljih onemogoči poznavanje prve značilnosti s seznama B in tako naprej. […] Natančneje ko poznamo na primer položaj delca, manj natančno poznamo njegovo hitrost. Natančneje ko poznamo hitrost delca, manj natančno lahko ugotovimo, kje je. […] Da bi razumeli zakaj, sledimo grobemu opisu, ki ga je podal sam Heisenberg. […] Ko izmerimo položaj telesa, nanj običajno nekako vplivamo. Stikalo v sobi poiščemo tako, da ga zatipamo. Netopir pri iskanju poljskih miši pošilja zvočne signale in prebira odbite valove. Običajno ugotovimo položaj telesa takrat, ko ga zagledamo – ko prejmemo svetlobo, ki se je odbila od telesa in vstopila v naše oko. Ključno pri tem je, da to medsebojno delovanje ne vpliva samo na nas, pač pa tudi na telesa, katerih položaj ugotavljamo. Celo svetloba izvaja pritisk na telo, ko se od njega odbije. Pri vsakdanjih stvareh, kot je na primer knjiga v vaših rokah ali ura na steni, majcen pritisk odbite svetlobe nima zaznavnega učinka. Ko pa zadene majhen delec, kot je elektron, ima lahko velik vpliv: ko se svetloba odbije od elektrona, spremeni njegovo hitrost, podobno kot našo hitrost spremeni močan, sunkovit veter, ki zapiha okoli vogala. […] Če torej izberete položaj elektrona z visoko natančnostjo, nujno kontaminirate svoj lastni poskus: dejanje natančnega merjenja zmoti hitrost oziroma smer elektrona. Tako natanko zveste, kje elektron je, ne morete pa hkrati tudi vedeti, kako hitro se je v tistem trenutku gibal. (Str. 125–127)
II.
Brian Greene: Tkanina vesolja: Prostor, čas in tekstura resničnosti
Če je med dvema telesoma prostor – če na nebu vidimo dve ptici in je ena daleč na vaši desni, druga pa daleč na vaši levi – imamo ti telesi za neodvisni. Obravnavamo ju kot ločeni in posamični entiteti. […] Stvari, ki zasedajo različne lokacije v prostoru, so različne stvari. Še več, da bi eno telo vplivalo na drugo, mora nekako premagati prostor, ki ju ločuje. Ena ptica poleti k drugi (in tako preči prostor med njima), da jo lahko kljune. […] Fiziki tej značilnosti vesolja pravijo lokalnost in poudarjajo, da lahko neposredno vplivamo le na stvari, ki so blizu, in so torej lokalne. Uroki kršijo lokalnost, saj pri njih z nečim, kar naredimo tu, vplivamo na nekaj tam, ne da bi vmes karkoli potovalo, a vsakdanje izkušnje dajejo slutiti, da bi preverljivi, ponovljivi poskusi potrdili lokalnost. (Str. 106–107)
Brian Greene: Tkanina vesolja: Prostor, čas in tekstura resničnosti: Rdeče in modro
Predstavljajmo si, da se agentka Scullyjeva, ki si že dolgo želi na počitnice, umakne na družinsko posestvo v Provansi. A še preden ji uspe odpreti kovčke, zazvoni telefon. Iz Amerike jo kliče agent Mulder. »Si dobila paket – tistega v rdečem in modrem papirju?« Scullyjeva, ki je vso pošto odložila že na vratih, se ozre in vidi paket. »Mulder, prosim te, nisem prišla sem, da bi se ukvarjala z dosjeji.«
»Ne, ne, paketa nisem poslal jaz. Tudi jaz sem enega dobil. V njem so neke majcene neprozorne škatlice iz titana, oštevilčene od 1 do 1000, in zraven je še pismo, ki pravi, da si prejela enak paket.« »Ja, in?« previdno odgovori Scullyjeva in že sluti, da bodo škatlice iz titana nekako skrajšale njene počitnice. »No,« nadaljuje Mulder, »v pismu piše, da vsaka škatla vsebuje vesoljsko kroglico, ki zabliska bodisi rdeče bodisi modro takoj, ko se odprejo vrata škatle.« »In to naj bi naredilo vtis name?«
»No, ne še, ampak poslušaj. Pismo pravi, da preden se odpre katerakoli škatlica, lahko krogla zasveti rdeče ali modro, naključno, pa se odloči med tema dvema barvama v trenutku, ko se vratca odprejo. A tu je še nekaj čudnega. Čeprav tvoje škatlice delujejo točno tako kot moje – krogle znotraj vsake škatlice naključno izberejo med rdečo in modro – najine škatlice nekako delujejo v tandemu. Pismo trdi, da med njimi obstaja skrivnostna povezava; če krogla posveti modro, ko odprem svojo škatlico številka 1, bo tudi tebi posvetila modro, ko odpreš svojo škatlico številka 1; če jaz zagledam rdečo svetlobo, ko odprem škatlico številka 2, boš v škatlici številka 2 tudi ti videla rdečo svetlobo in tako naprej.« […]
»Mulder,« zavzdihne Scullyjeva, »[…] ‘Vesoljčki’ naju v drobnem tisku obveščajo, da bo kroglica v škatli zasvetila tudi v primeru kakršnihkoli poskusov, da bi ugotovili, kako deluje – če bi na primer poskušala raziskati barvno kompozicijo krogle ali kemijsko sestavo, preden odpreva škatlico. To pomeni, da ne moreva analizirati domnevne naključne izbire rdeče ali modre, kajti vsak poskus bo kontaminiral prav ta poskus, ki ga poskušava izvesti. To je tako, kot bi ti jaz rekla, da sem svetlolaska, a postanem rdečelaska, kadarkoli ti oziroma kdorkoli ali karkoli pogleda moje lase ali jih nekako analizira. Kako bi mi sploh lahko dokazal, da se motim? (Str. 108–109)
Brian Greene: Tkanina vesolja: Prostor, čas in tekstura resničnosti
Posebni poskusi, ki so jih izvedli v zadnjih nekaj desetletjih, so pokazali, da je nekaj, kar naredimo tu (izmerimo določene lastnosti delca, na primer), lahko prepleteno z nečim, kar se zgodi tam (na primer izid merjenja določenih lastnosti drugega, oddaljenega delca), ne da bi kaj potovalo od tu do tam. Čeprav to bega intuicijo, se ta pojav v popolnosti uklanja zakonitostim kvantne mehanike; kvantna mehanika je to napovedala že dolgo, preden je obstajala tehnologija za izvedbo poskusov in z njo izjemna ugotovitev, da je napoved pravilna. To je slišati kot vudu; Einstein je bil med prvimi, ki je prepoznal to mogočo značilnost kvantne mehanike in ji odločno nasprotoval; zdela se mu je srhljiva. […] Kljub vsemu pa rezultati tako teoretičnega kot eksperimentalnega dela prepričljivo napeljujejo na zaključek, da vesolje dopušča medsebojne vezi, ki niso lokalnega značaja. Nekaj, kar se zgodi tu, je lahko prepleteno z nečim, kar se zgodi tam, tudi če vmes nič ne potuje – in celo tudi, če ni dovolj časa, da bi karkoli, tudi svetloba, prepotovalo pot med dogodkoma. To pomeni, da o prostoru ne moremo več razmišljati tako kot nekoč; ni več nekakšen vmesnik – ne glede na to, koliko ga je, ne more zagotoviti ločenosti dveh teles, kajti kvantna mehanika dopušča prepletenost, nekakšno vez, ki obstaja med njima. Delec, na primer eden od neštetih, ki sestavljajo vas ali mene, lahko beži, a se ne more skriti. Po kvantni teoriji in številnih poskusih, ki potrjujejo napovedi, lahko kvantna povezava med dvema delcema deluje tudi, kadar sta delca na nasprotnih koncih vesolja. Zaradi njune prepletenosti bi lahko stala tudi drug ob drugem, kot da ogromne razdalje med njima sploh ne bi bilo. Sodobna fizika nenehno napada naše dojemanje resničnosti […]. A od tistih [napadov], ki so eksperimentalno potrjeni, me je najbolj osupnilo nedavno spoznanje, da naše vesolje ni lokalno. (Str. 107–108)
Preden sklenem, moram bralca opozoriti na pojme, kakršni so lokalnost prostora, prepletenost delcev ipd. Branje delovnih listov in tega odlomka bo namreč pri dijakih porodilo kopico vprašanj in prav je, da se učitelj nanje ustrezno pripravi. Vsi ti pojmi in odkritja, pa tudi metafizične in znanstvene razprave so podrobno razloženi v Greenovi knjigi. Opis poskusa (Green, 134–150), ki je vodil do potrditve čudne prepletenosti delcev in sklepa, da prostor v svoji teksturi ni lokalen, je še posebno zanimiv. Podobno tematiko obravnava tudi zabavna knjiga Michaela Hanlona Znanost v štoparskem vodniku po galaksiji, zlasti poglavje Teleportiranje.
Za zaključek naj povem le še tole. Zgoraj je bilo rečeno, da prevlada znanosti duši radovednost, toda z njenimi viri je mogoče pokazati tudi nasprotno. Ker nam to omogoča prav in zlasti pouk filozofije, je to samo še en razlog več, zakaj ga velja obdržati v učnem načrtu bodoče gimnazije. Te besede seveda veljajo tistim, ki bi ga v imenu znanstvene strogosti in znanstvene metodologije najraje ukinili. Tudi njim predlagam v branje Greenovo knjigo; kajti prepričali se bodo, da brez Einsteinove – ker tedanje ni bilo primerne eksperimentalne opreme – predvsem filozofsko-metafizične kritike kvantne mehanike morda predstavljenega osupljivega odkritja sploh ne bi bilo.