27. 9. 2016 Filozofija za otroke

Drugačen pristop k filozofiji za otroke

Američan Matthew Lipman iz New Jerseyja je resda začetnik projekta filozofije za otroke (FZO), ni pa edini strokovnjak, ki se s tem ukvarja. Kar ni nenavadno, saj je danes na svetu približno 16.000 osnovnih in srednjih šol v 45 državah, kjer tako ali drugače izvajajo filozofijo za otroke.

Med filozofi, ki delujejo na tem področju, sta tudi Roger Sutcliffe in Steve Williams iz Velike Britanije, ustanovna člana organizacije SAPERE. Napisala sta vrsto krajših priročnikov za poučevanje FZO, iz katerega je razvidno, da njun projekt sloni na enakih izhodiščih in ciljih kakor Lipmanov, razlikuje se le po bolj dinamičnih in raznovrstnih metodah in oblikah dela.

Pri nas se izbirni predmet FZO v osnovni šoli izvaja po Lipmanovih priročnikih (Harijeva odkritja v 7. razredu, Liza in etična raziskovanja v 8. razredu in Marko in raziskovanje družbe v 9. razredu). Zgodi se, da se zdi kaka zgodba v njih učencem dolgočasna, zato predlagajo, da bi razpravljali o čem, kar se jim zdi aktualno. Veseli jih delo v skupinah, radi pripravljajo igre vlog ali projektno delo. Vse to najdemo v omenjenem priročniku.

Sutcliffe in Williams sta začela svoj projekt leta 1998 po internetu. Ponujata aktualne vire različnih področij iz medijev za razvijanje mišljenja in komunikacijskih spretnosti. Izhajata iz potreb učiteljev in zato vsako leto poskušata oblikovati aktualne, “žive” teme, ki bi jih lahko uporabili pri delu v razredu.

Marsikateri učitelj pogosto nima časa, da bi iz medijev izbiral primerne članke in jih pripravljal za delo s skupino. Poleg tega je težko najti teme s takim bogastvom in globino, ki ju kritičen in filozofski pristop zahteva. Mladi bi morali po njunem mnenju razmišljati nad dejstvi v zgodbah, se zavedati domnev, miselnih zvez in pojmov, ki se skrivajo za dejstvi.

Priročniki ponujajo učiteljem osnovne teoretične okvire, splošna navodila in praktične nasvete oziroma namige za filozofiranje z otroki. V posameznem delu priročnika lahko najdejo približno šest aktualnih novic. Avtorja projekta vsako od njih predstavita sistematično, skupaj z vajami, namigi in kratkim teoretičnim ozadjem. Tako v priročniku za diskusijo iz leta 2000 najdemo naslednje teme:

– revščina, bogastvo in kreposti, kakršni sta poštenost in skrb za okolje;

– odnos najstnikov do materialnih dobrin oziroma denarja;

– zgodovinsko določeni problemi, ki so zaradi vojn vedno znova aktualni – begunci;

– problemi novega tisočletja oziroma prihodnosti – človeški genom oziroma večno življenje;

– zgodba iz vsakdanjega življenja, ki odpira vprašanje, ali potrebujemo voditelje in, če jih, kakšni naj bodo in kako naj bodo obravnavani.

Skupnost raziskovanja

Skupnost raziskovanja je opredeljena kot skupina otrok, ki se vključuje v diskusijo z medsebojnim sodelovanjem in refleksijo. Po eni strani namerava doseči sodelovanje, skrb, spoštovanje in varnost, po drugi pa iskanje razumevanja, pomena, resnice in vrednot, podprtih z razlogi. V skupnosti raziskovanja ne gre le za izmenjavo mnenj, pri čemer je vsako mnenje enako dobro. To tudi ni debata, v kateri zmaga močnejši argument in v kateri se zanemarja razumevanje stališč ali pomislekov preostalih udeležencev diskusije. V taki skupnosti naj bi učenci razvijali lastna vprašanja in ideje ter se o njih skrbno in premišljeno pogovarjali. Pomembno je tudi, da skupina sedi v krogu ali v obliki podkve. To omogoča lažjo komunikacijo in izraža enakovrednost vseh udeležencev diskusije.

Vloga učitelja

Že pred uro naj se učitelj natančno seznani z zgodbo, analizira glavne (filozofske) ideje, skrite v zgodbi, in premisli o možnih smereh diskusije. Natančno naj pozna izbor vaj oziroma nalog, saj mora med uro hkrati slediti diskusiji, biti v njej dejaven in pripravljen vključiti posamezno vajo v delo skupine. Eden osnovnih ciljev programa je, da naj bi vsakega člana skupine spodbujali k prispevanju njegovega dela odgovornosti, zato da bi uspešno gradili skupnost raziskovanja. Učitelj ima pri tem posebno vlogo.

Najprej navadno privzame vlogo soraziskovalca. Je le eden od članov skupine, ki ima toliko vprašanj kakor vsi drugi. Ta vloga pogosto ni lahka, posebno za tiste ne, ki mislijo, da morajo poznati vse odgovore. Prav je, da je učitelj zgled radovednosti, nikakor pa ne predavatelj ali “vseved”, ki bi na koncu povedal, kaj je prav in kaj ne. Učencem naj da dovolj spodbud in časa, da njihove ideje pridejo v ospredje. Po Sutcliffovem prepričanju je včasih bolje, da gredo učenci od ure zmedeni in negotovi, kakor da o nekem problemu delajo prehitre sklepe. Organizator naj bo varuh diskusije in naj ne dopušča, da pogovor postane nesmiseln ali da ga spodkoplje nekaj močnih posameznikov. Koristno je, da se pred diskusijo v skupini pogovorijo o pravilih v skupnosti raziskovanja.

Učitelj naj bo izkušen poslušalec. Učenci so pripravljeni izraziti svoje mnenje le, če imajo občutek, da jih poslušamo. Dober poslušalec je pozoren na podrobnosti, ki jih je prispeval posameznik, in podpira učence, ko se trudijo oblikovati svoje ideje. Daje jim občutek, da so njihove ideje pomembne. Seveda je to zahtevna naloga, saj mora učitelj hkrati vnaprej predvideti svoje poteze ter skrbno poslušati govorce.

Dober vodja diskusije bo uporabljal različne strategije. Mednje sodijo:

– Kritična ocena oziroma revizija diskusije, ki razvija refleksivno mišljenje. Eden bolj učinkovitih načinov za to je, da posameznika občasno vprašamo, kako je njegova pripoved povezana s tem, kar so govorili drugi. Tako se zmanjša možnost, da pogovor “zaide”, hkrati pa spodbudi učence, da svoje argumente natančno izrazijo.

– Spraševanje po razlogih in merilih. Dobro je, da govorec navaja primere ali razloge v podporo svoji ideji. Nikakor pa naj to ne spodbudi pripovedovanja osebnih anekdot. Pri tem je težko najti občutek, kdaj je treba konkretno dvigniti v abstraktno in kdaj se je treba od splošnega vrniti h konkretnemu.

– Povzemanje argumentov in oblikovanje splošnih pravil oziroma teorij, kar spodbuja konstruktivno mišljenje.

– Postavljanje alternativnih razlag, podmen in zaključkov.

– Dajanje protiprimerov in razvijanje logičnega sklepanja.

Ciklus raziskovanja

Vsak krog skupnega raziskovanja je sestavljen iz določenih faz. Navadno ga gradimo več ur.

Branje zgodbe

Za izhodišče lahko razen zgodbe uporabimo tudi pesem, uganko, sliko, strip, karikaturo ali odlomek iz filma. Če izberemo zgodbo, jo beremo skupaj – vsak naj prebere del besedila (odstavek ali nekaj vrstic). Posameznik se tako dejavno vključi v skupno raziskovanje, ni pasiven. Hkrati je zgodba skupno izhodišče za diskusijo.

Razmislek in pisanje komentarjev

Na začetku te faze raziskovalnega kroga naj imajo učenci čas za razmislek oziroma za razmišljanje o tem, kar so prebrali. Nato jih učitelj povabi k pisanju komentarjev. Raziskovalni krog se lahko začne na več načinov:

Učenci na glas preberejo zgodbo (brez naslova), v obliki komentarjev oziroma vprašanj iz nje izluščijo, kar se jim je zdelo zanimivo, in poskušajo dati zgodbi naslov. Vprašanja lahko odsevajo njihove ideje o vsej zgodbi ali o njenih posameznih delih. Izberejo naj takšna vprašanja, ki se jim zdijo dobra kot izhodišče za diskusijo (odprta “sokratska”). Učenci si že med branjem lahko podčrtajo nekaj “vročih točk” v besedilu.

Vprašanje naj si posameznik zapiše in ga primerja z enim ali dvema sošolcema; tako ima možnost pojasniti ali razložiti njegovo bistvo. Nato naj skupaj predstavijo vprašanja vsej skupini. Napišemo jih na tablo, z imenom avtorja. Tako se nakaže, da je pomemben vsak prispevek. Skupina naj razvrsti vprašanja po podobnosti. Tako zožimo njihov izbor, hkrati pa skupina prvič razmišlja skupaj. Učenci se z raznimi načini glasovanja odločijo, o katerih vprašanjih bi se želeli pogovarjati. Avtorja priročnika pa učiteljem svetujeta, da shranijo preostala vprašanja. Tako lahko skupaj z učenci ugotovijo, katere vrste vprašanj so najbolj priljubljene in kako se posamezni njihovi tipi razvijajo skozi ure raziskovanja. Učenci radi brskajo po vprašanjih, da se spomnijo, kaj vse jih je zanimalo.

Učitelj jim ponudi pet pripravljenih možnih naslovov za zgodbo. Učenci napovedujejo, o čem naj bi tekla beseda. Napovedovanje ni lahko delo, saj vsak naslov po svoje ustreza zgodbi, le različne probleme v njej nakazuje.

Ko preberejo zgodbo brez naslova, jim učitelj znova ponudi možne naslove. Izberejo naj tistega, za katerega mislijo, da zgodbi najbolj ustreza. Lahko jih vpraša, ali menijo, da je avtor zgodbe uporabil isti naslov, kakršnega so izbrali oni. Ta vaja učence spodbuja, da prepoznajo glavne misli v zgodbi, da izrazijo svoja mnenja ter hkrati razvijejo občutek za jezik in namere pisca.

Diskusija

Pogovor je srce vsakega raziskovalnega cikla. Učenci naj se poskušajo pogovarjati tako, da z izmenjavo pripravljenih idej začnejo raziskovati oziroma graditi skupaj. Pri tem naj izražajo mnenja, vendar naj se izognejo izrekanju sodb, dokler ne raziščejo tudi drugih pogledov na neko vprašanje. V kakovostnem dialogu se mnenja krešejo, ne da bi bili udeleženci jezni drug na drugega; razumeti poskušajo, kaj jim hoče povedati nekdo drug. Pozorno – aktivno poslušanje je prav tako pomembno kakor skrbna izbira besed, ki jih izrečejo. Aktivno poslušanje se zelo razlikuje od tihe nekomunikacije zaradi strahu ali pomanjkanja truda. Aktivno poslušajo drug drugega takrat, ko si začnejo med seboj zastavljati vprašanja. Dobro je, da učenci govorijo neposredno drug drugemu, ne prek učitelja. Nekateri se prestrašijo, če jih odrasli človek vpraša nekaj neposredno. Bojijo se, da bo njihov odgovor napačen in da bodo v očeh odraslega videti neuspešni. Bolje je, da njihove pripombe pohvalimo in jih potem prosimo, naj pojasnijo svoje stališče.

Ker v praksi ne teče vedno vse tako, kakor bi želeli, ponujata avtorja seznam najpogostejših problemov iz prakse in nekaj idej, kako se z njimi spoprijeti.

Problem: Diskusija je kaotična. Učenci prekinjajo drug drugega in ne sledijo glavni niti dialoga.

Nasvet: Skupaj določite nekaj pravil za diskutiranje in se jih poskušajte držati. Vodja naj skupino obdrži na “pravem tiru”. Če problema ne rešite, prosite trenutnega govorca, naj izbere naslednjega. Priporočljivo je, da ne dvigajo rok, dokler eden govori, saj je to lahko zelo moteče.

Problem: Učenci sicer navajajo splošna različna mnenja, a razlik in podobnosti ne poudarijo ali pa so komaj opazne.

Nasvet: Skupina naj primerja eno mnenje z drugimi in poskuša ugotoviti, v čem se loči od drugih mnenj. Raziščite tudi pojme, da boste ugotovili, ali učenci govorijo o isti stvari, če uporabljajo besedo “izobrazba”. Vodja diskusije naj jih na to opozarja.

Problem: Diskusija postane preveč partikularna in postaja podobna temu, da drug drugemu pripovedujejo anekdote. Druga skrajnost pa je, da postane preveč splošna in vsakdo išče posplošitve.

Nasvet: Dialog se vedno giblje gor in dol – od splošnega k posameznemu in nazaj. Če je preveč splošen, vprašajte učence po primerih; če je preveč ozek, jih vprašajte, ali iz tega, kar so povedali, izhaja kakšno splošno pravilo.

Problem: Skupina je zašla v slepo ulico. Učenci ne morejo povedati, ali pri raziskovanju napredujejo.

Nasvet: Občasno naj kdo povzame glavne točke dialoga. Pravo smer lahko obdržite tudi, da ključne ideje zapišete na tablo.

Problem: Veliko govori le nekaj posameznikov, drugi so tiho.

Nasvet: Učitelj naj občasno pohvali dobro delo. Če tisti, ki so tiho, dobro poslušajo, naj jim čestita in spodbudi tiste, ki veliko govorijo, naj dobro poslušajo. Spodbujajte tihe učence in jim ponudite posebne možnosti za njihove pripombe. Lahko jih tudi prosite, naj napišejo vprašanja, ki jim med diskusijo pridejo na misel, in jih na koncu na glas preberejo. Taki učenci naj se pogovarjajo v manjših skupinah, na koncu pa poročajo vsej skupini. Tihe člane lahko tudi pozovete, da napišejo nekaj svojih misli za razstavo na tabli.

Poleg diskusije avtorja ponujata za vsako poglavje še nekaj metod in oblik dela na raznih taksonomskih ravneh.

Gola resnica

Namen te metode je, preveriti, ali so vsi učenci razumeli osnovo zgodbe. Izbranih je nekaj (pet do deset) trditev iz zgodbe, katerih začetki in konci so med seboj pomešani. Učenci naj jih smiselno sestavijo in razporedijo v pravilno zaporedje. Za bolj sposobne lahko dele trditev odstranimo oziroma pustimo prazna mesta. Lahko jih vprašate, katere trditve so mnenja in katera dejstva. Svoje razloge naj utemeljijo. Sposobnejši učenci med trditvami lahko iščejo mnenja, ki so predstavljena kot dejstva.

Novinarjev zadnji rok

Učenci v manjših skupinah so postavljeni v vlogo novinarjev oziroma članov ekipe informativnega televizijskega ali radijskega programa. V približno sto besedah naj napišejo in predstavijo zgodbo, ki je izhodišče za diskusijo. V prebrani zgodbi naj podčrtajo in izpišejo največ dvajset ključnih besed, ki jih spomnijo na odgovore na naslednja vprašanja: O čem govori zgodba? Kaj se v njej dogaja? Kje, zakaj se dogaja? Kaj si ljudje o dogajanju v zgodbi mislijo? Pri pisanju poročila naj si pomagajo s seznamom ključnih besed in naj ne gledajo v zgodbo. Njen kratki povzetek lahko tudi narišejo v petih ali šestih risbah in jim dopišejo “podnapise”. Ta naloga učence spodbuja, da poskušajo zgodbo kratko in smiselno obnoviti. Prednosti te metode so, da učencem pomaga brati bolj zbrano, spodbuja dialog v manjši skupini in jim omogoča, da besedilo “prevedejo” v svojo govorico.

Vroči stol

V tej dejavnosti učenci v parih pripravijo vprašanja za intervju z izmišljeno osebo v zgodbi. Lahko se odločijo za igro vlog, pri čemer na vprašanja odgovarja eden od učencev ali pa učitelj na “vročem stolu” v vlogi izmišljene osebe.

Razmisli, preden glasuješ

Za vsako zgodbo je pripravljenih nekaj vprašanj kot izhodišče za pogovor. Učenci naj pred glasovanjem za neko vprašanje povedo, zakaj se želijo pogovarjati prav o njem. Razmislijo naj tudi o globljem pomenu posameznih vprašanj.

Ključne misli in stavki

Ključna misel v zgodbi navadno zajema osnovno informacijo o prebrani vsebini. Toda kaj je osnovna informacija? Ali je to misel, ki vsebuje gola dejstva, ali pa morda nekaj, kar kaže na glavni problem? Ključna misel je lahko tudi tista, ki spodbudi največ vprašanj in nas sili h globljemu razmišljanju. Ta naloga je kombinacija vsega zgoraj naštetega. Učenci naj v parih in z eno barvo podčrtajo povedi, v katerih so informacije, pomembne za zgodbo, z drugo barvo pa tiste, ki se jima zdijo zanimive ali o katerih razmišljata. Iz podčrtanih povedi naj poskusita sestaviti vprašanje in naj ga predstavita skupini.

Skriti zaklad

Ta del poglavja ponuja možnost globljega raziskovanja problemov iz zgodbe. Avtorja poleg diskusije predlagata več različnih dejavnosti – od možganske nevihte in pisanja seznamov do dela v skupinah in iger vlog. V pomoč sta zapisala tudi nekaj vprašanj in trditev, ki so dobro izhodišče za diskusijo.

Smeri sklepanja

Učenci naj bi se ob pisanju poročil, ki se nanašajo na informacije, povezane z zgodbo, spraševali o zaključkih in razmišljanju o alternativah.

Smeri raziskovanj in napredka

Avtorja na koncu posameznega raziskovalnega cikla ponujata internetne vire, ki se nanašajo na neko zgodbo. Medtem ko je drugo gradivo v priročniku napisano tako, da ga takoj lahko uporabimo za delo v razredu, naj učitelj internetno gradivo skrbno pretehta. Ta del je za učitelja in za učence velik izziv. To ne pomeni, da je primeren le za sposobnejše. Vsi poudarki oziroma viri ustrezajo izhodiščem v zgodbi in, če jih ustrezno posredujemo, pri učencih spodbujamo tudi raziskovalno delo. Tako lahko začnejo iskati svoje zgodbe.

Ob zaključku ure lahko učenci pisno izrazijo “zadnjo misel”, ki se ne komentira. Lahko se nanaša na predmet pogovora ali na delo in počutje v skupini. Njihove zapise razstavimo na oglasni deski. Na koncu raziskovalnega cikla je koristno, da vsak zase ali v parih zapišejo kritično oceno raziskovanja. Pri tem naj izpostavijo glavna začetna vprašanja, pripombe drugih, namenjene avtorju ocene, njegove nove ideje in vprašanja, ki bi jih želel raziskati.

Na spletnih straneh www.dialogueworks.co.uk lahko poiščemo informacije v zvezi s tem projektom. Predstavljene so tudi številne konkretne dejavnosti, ki jih šole izvajajo v okviru FZO tudi v povezavi z drugimi predmetnimi področji, torej priročnik lahko uporablja skoraj vsak učitelj, ki si želi prijetnega in kakovostnega sodelovanja z učenci.

Izvirno objavljeno v FNM, št. 3-4, 2005

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2005_3-4/2010041909354369/