26. 10. 2016 Filozofija za otroke

Filozofija za otroke

Avtor:

Filozofija otroke se pri nas še vedno sprejema z zadržki, predvsem seveda v sami »filozofski stroki«, Poglavitni zadržek je, da to ni in tudi ne more biti zaresna filozofija. Tako stališče seveda predpostavlja ne le vedenje, kaj filozofija zares je, marveč tudi, kaj naj bo človeškost, ki naj se »v resnici« ukvarja s filozofijo.

Vendar pa filozofija za otroke ni neposredno vezana na to, kar naj velja kot prava filozofija. Lahko sicer rečemo, da gre v obeli primerih za miselno naravnanost k resnici, vendar pa se ta »po naravi« v temeljih razlikuje. Razlika se ne kaže šele v kognitivni kompetenci, marveč že v pripo­znavanju človeškosti same. In to razliko velja kar najresneje upoštevati. Če filozofija glede svoje možnosti iz sebe dopušča človeškost, potem mora filozofija za otroke pripuščati k sebi otroško človeškost.

Filozofija za otroke, kolikor je ta oznaka sploh ustrezna, naj bi tako usmerjala svojo pozornost predvsem k temu, da je filozofija za otroke — pozorna naj bi bila zlasti do otroka. Pri svojih postopkih in tematiki bi morala izhajati iz in prihajati k osebnosti otroka. Vsako drugo metodično in vsebinsko vodilo bi v najboljšem privedlo le do predstave o tem, kaj naj bi filozofija za otroke bila, pri čemer se zlahka zapostavi otrokova samopredstava. Prav v tem dejstvu pa hkrati vidim poglavitni razlog za uvajanje filozofije v predšolski in osnovnošolski pouk. Filozofija za otroke naj bi učencu predvsem ponudila možnost izraziti svojo osebnost, tako da razvije sposobnost individualnega razmišljanja, čustvovanja in hotenja. Sleherno drugo izhodišče bi zgrešilo svoj namen in pomen.

Začudimo se, da se tako dano izhodišče pravzaprav ujema z izvornim smislom filozofije, namreč da nas nagovarja v naši individualni človeškosti. To ne razlikuje filozofije le od znanosti, marveč tudi od umetnosti in religije. V filozofiji si nagovorjen ti sam, vendar ne kot kak od sveta izolirani ego. Filozofija nas nagovarja tako, da zvablja k razgovoru. Tako se filozofija na svojem začetku pri Platonu razvije prav kot dialog. Individualni nagovor filozofije je tak, da razvija v nas možnost in zmožnost razgovora.

Danes se seveda na veliko govori o potrebi po pogovoru, o tem, da se je treba učiti medsebojno pogovarjati. Filozofija se je že zdavnaj razvila kot ta pouk v razgovoru, ki — in to je bistveno — spoštuje individualnost pogovarjajočih se. Današnji splošni način pogovarjanja v nasprotju s tem postavlja v ospredje, kakšni naj bomo videti za druge, ne pa individualnosti. T. i. medijska komunikacija zato ne more izključiti možnosti manipulacije z individualnostjo. V tem se nedvomno skriva velik kritičen potencial filozofije v času in prostoru komunikacijske globalizacije z njeno medijsko kulturo, ki ustvarja vtis, da zunaj tega ni ničesar.

Tako nas ne sme preseneti, da je Italijanski inštitut za filozofske študije v Neaplju, katerega člani so nekatere najuglednejše filozofske osebnosti, pred časom naslovil na evropske vlade in parlamente poseben poziv, naj pripomorejo k uveljavitvi filozofije, predvsem v izobraževanju, pa tudi v družbi sploh, saj nam brez pripravljenosti za miselni pogovor grozi, da bo človeškost ob silovitem napredku najrazličnejšega znanja nazadovala. V pravkar minulem stoletju nam seveda ni treba iskati posebnih dokazov za tako grožnjo. V čem je ta kritična zmožnost filozofije, ki je ni mogoče nadomestiti s poljubnimi humanističnimi vsebinami?

Ko so Pitagoro nekoč vprašali, kaj je filozofija, je menda na vprašanje odgovoril z naslednjo prispodobo: nekateri prihajajo na slavnostne igre zato, da bi tam tekmovali, drugi, da bi sprostili svoje navijaške strasti, tretji spet, da bi sklenili ugodne posle; je pa še poseben tip ljudi, ki zahajajo na igre zgolj zato, da opazujejo, kako se vse to dogaja, in to so filozofi. Tak odgovor seveda sili k nadaljnjim vprašanjem. Kaj pravzaprav pomeni ta »dar opazovanja«, v katerem je že vsebovana tudi presoja stanja, se pravi neka kritična naravnanost, ki jo povezujemo s filozofijo? Zakaj nas to opazovanje sili k medsebojnemu pogovarjanju o stvareh?

Na prvi pogled se nam Pitagorov lik filozofa kot opazovalca na slavnostnih igrah zdi malo čuden, saj si filozofa bolj predstavljamo kot vase zaprtega, meditativnega in kontemplativnega tipa, ki prej beži od javnosti kakor ne. Filozofsko opazovanje sveta si najprej zamišljamo kot samoopazovanje. Toda hkrati si to individualno držo zamišljamo vse preveč zasebno in od sveta ločeno. Mar se v kontemplaciji ne poglobi svet in mar nam po drugi strani opazovanje sveta ne razširi obzorja individualnosti?

Tu pridemo do samega izvora filozofskega opazovanja. To naj bi vzelo v zakup vse. Vsaka individualna stvar se v tej naravnanosti opazovanja, ki so ji Grki nadeli ime theoria, prikazuje v povezavi s celoto in glede na celoto. Šele v celoti dobi vsaka stvar, s človekom vred, svojo vrednost. To mi omogoča, da tudi lastno okolje in kulturo začnem dojemati v razmerju do drugih in z drugimi. Theoria, opazovanje, se s tem prelevi v praxis, delovanje. Tako se v filozofiji odpre možnost medčloveškega in medkulturnega razgovora. V Aristotelovi Nikomahovi etiki, tem neprecenljivem dokumentu filozofskega etosa, lahko preberemo: »Zakaj pri ljudeh je treba pod ‘sožitjem’ razumeti razgovarjanje, ne pa — tako kot pri živini — pašo na istem pašniku. Če je torej srečnemu človeku bit že sama po sebi zaželena, kot nekaj, kar je po naravi dobro in prijetno, in če mu je podobno zaželena tudi bit prijatelja, tedaj je prijatelj ena od stvari, ki si jih je vredno želeti. Česar pa si je vredno želeti, to mora srečen človek tudi imeti, ker sicer bo tega pogrešal. Potemtakem človek, ki hoče biti srečen, potrebuje dobrih prijateljev.« (Nikomahova etika, Ljubljana 1994, 292)

Prav zavest, da načelno lahko vse opazujem in kritično presojam, mi daje neko posebno svobodo, ki jo danes izenačujemo s svobodo izražanja lastnega mnenja — ta svoboda ima svoje znanstveno, politično, kulturno, predvsem pa filozofsko razsežnost. Utemeljena je na podajanju razlogov (logon didonai), na argumentiranju, ki mora znati prisluhniti drugemu. Filozofija nas s tem, ko načelno dopušča opazovanje vsega možnega, hkrati uči prisluhniti drugemu, tudi in predvsem drugemu samega sebe.

Mar nas danes pritisk avdiovizualnih aparatur ne odvrača ravno od samih sebe in tega, da bi postajali drugi in drugačni? Je sploh še možno pogovarjanje z drugim? Po drugi strani lahko ugotovimo, da informacijska tehnologija odpira nove možnosti razumevanja človeškosti in medčloveškega sporazumevanja. Nikakor ne gre za to, da bi jih odklanjali, marveč da jim damo smisel. Drugače se lahko izgubimo ali celo pogubimo v tistem, kar proizvajamo kot sredstva za naš obstoj. Lahko ugotovimo, da proizvodi tehnologije in informacijsko znanje danes neprimerno bolj omrežujejo otroke in mladino kakor pa odrasle. To bistveno spreminja tudi funkcijo šole. Ni dovolj, da ponuja znanje, marveč mora ponuditi tudi orientacijo v znanju.

Možnost osmislitve in smiselne orientacije v tehnoznanstveni družbi narekuje ukvarjanje s filozofijo že pri samih začetkih osvajanja različnih znanj. Prav v povezavi s tem naj bi se oblikovale metode in vsebine filozofije za otroke. Bistvo te metode (gr. methodos — pot k nečemu) lahko povzamemo s hermenevtičnim krogom izhajanja in prihajanja do osebnosti otroka, ki naj z učiteljevo pomočjo razvije zmožnost razumevanja in sporazumevanja. V skladu s tem morajo biti tudi filozofske vsebine podane tako, da bodo po eni strani razumljive otrokom, po drugi pa naj spodbujajo željo po razumevanju. Zato je filozofske vsebine morda še najprimerneje posredovati na tisti način, ki je otrokom od nekdaj najbolj blizu, namreč s pripovedovanjem zgodb. Na samem začetku filozofije v stari Grčiji je ta način, kakor vemo, uporabil tudi Platon, in najverjetneje prav iz pedagoških razlogov.

Pripovedovanje zgodb nam namreč pokaže, daje tudi naše dojemanje stvarnosti opredeljeno narativno, kar ima lahko izredno sproščajoč in hkrati kritičen učinek. Zavest o tem, da o vsem ne le lahko govorimo, marveč da je tudi posredovano z besedo, pomeni posebno sproščenost do sveta, ki pritiska na nas s svojimi kompleksnimi problemi. Kaj je hujšega od nemoči, da bi kar koli rekel, spričo tega, kar se nas tiče kot sveta? In vendar je prav, da v filozofskem pogovoru izkusimo tudi to nemoč, ki nam šele da prav misliti o tem, kaj se dogaja s svetom.

Zato je ob zahtevi po razumljivosti nujno treba pripomniti, da je otrokom neprimerno poenostavljati probleme. Kajti prav otroci samodejno razvijajo posebno občutljivost za medčloveške probleme, za pravičnost, za telo in duha, za izraz, za uganke zgodovine in vesolja. Tej občutljivosti je treba zgolj pridati smiselno orientacijo, da pride do besede. Pri tem ni dovolj, da otrokom besedo damo, marveč da jim nekako privzgojimo samospoštovanje do lastne besede.

Sploh bi moral biti ključni cilj filozofije za otroke ta, da pri otrocih doseže občutek samospoštovanja. Gob seznanjanje z etičnimi nauki tega ne zmore, ker ne zahteva premisleka. Še vedno smo vse preveč osredotočeni na spoštovanje avtoritete odraslih ter premalo poudarjamo nujnost spoštovanja do in samospoštovanja otrok.

Menim, da sploh ni mogoče uveljavljati kakršnega koli pouka o etiki in verstvih, o družbi in kulturi ter sploh nobenega poznavanja in spoznavanja, če ga ne spremlja učenje filozofije. Zavedati se moramo, da so bili etični premisleki zgodovinsko dani znotraj filozofije, da se je krščanska vera razvila v tesni prepletenosti s filozofijo in da danes iščemo skupni filozofski temelj različnih verskih tradicij. Za evropsko kulturo lahko trdimo, da je v veliki meri filozofska kultura, tudi ko gre, recimo, za umetniške stvaritve. Prav tako je filozofija skozi svoj razvoj izoblikovala merodajna pojmovanja o družbeni pravičnosti in individualni svobodi, ki so prešla v institucijo človeških pravic. Filozofija ostaja nezamenljivi način komuniciranja tudi v času globalne komunikacije. Ker lahko komunicira z vsem in z vsakim. Filozofiji za otroke pa v našem času pripada še posebna vloga, da se miselno približa otroški osebnosti, jo kot tako priznava in upošteva ter s tem popravlja pedagoški ekskluzivizem. Ta je vsebovan že v sami besedi otrok s prvotno oznako za nekoga, ki je brez besede. Morda je ključni problem filozofije za otroke prav v načinu, kako dati besedo nekomu, ki ima besedo na ta način, da je pravzaprav še nima. Kaj pomeni pravica otroka do besede in kako se združuje z igro? Kaj je smisel otroškega bivanja v igri?

Filozofija za otroke se zato tudi ne sme reducirati zgolj na veščino mišljenja, marveč mora hkrati prebuditi vest o tem, kako biti. O tem odloča vsak zase in je v taki odločenosti tudi odgovoren do drugega. Torej si mora pustiti možnost za drugače biti. Kako je isto v istem lahko tudi drugačno v drugačnem, pa od vseh iger najbolje uči ravno filozofija.

Izvirno objavljeno v FNM, št. 1-2, 2003

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2003_1-2/2010041909294942/