6. 11. 2016 Filozofija za otroke

Etika za najmlajše: 3-5 let

Projekt ETHIKA: Etika in vrednote v šolah in vrtcih

Projekt ETHIKA: Etika in vrednote v šolah in vrtcih je mednarodni projekt v okviru programa Erasmus+, katerega cilji so razvijati in spodbujati inovativne prakse v šolskem izobraževanju na področju etike, vrednot in kritičnega mišljenja, razvoj učnih gradiv in metod za to področje ter s tem tudi povečanje priložnosti za izobraževanje in usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev ter na koncu povečanje ozaveščenosti na ravni šolskih in vzgojnih politik o pomenu etike in vrednot ter večji vnos teh vsebin v izobraževalne poti učiteljev in vzgojiteljev.

O projektu ETHIKA

Verjamemo, da so etika in vrednote v izobraževalnem prostoru zelo pomemben vidik razvoja demokratične, pluralistične in na znanju temelječe družbe, tako v smislu položaja in vloge posameznika kot državljana kot tudi glede osebnega razvoja. Hkrati ključni etični izzivi, ki se nanašajo na družbeno povezanost (družbena nepravičnost in izključe­nost), znanstveni in tehnološki razvoj, kulturno raznolikost in gradnjo vklju­čujoče kulturo, terjajo poglobljene od­govore in celostne vzgojne procese. Teološka fakulteta UL kot vodilni par­tner v projektu sodeluje še z osmimi drugimi organizacijami (OŠ Valentina Vodnika (Ljubljana), OŠ Šmartno pri Litiji, Amitie (Bolonja), Scienter (Gra­nada), Društva Mala filozofija (Zadar), Kirchliche Padagogische Hochschule (Graz), Friedrich-Alexander-Universi­tat Erlangen-Nürnberg in Bundesver­band Ethik e. V. (Marburg)).

S pospešenimi spremembami v družbi procesi njene preobrazbe pri­našajo s seboj tudi nove izzive za polje vzgoje in izobraževanja. Posebej to ve­lja za tiste vidike, ki merijo na etično vzgojo v širšem smislu. Vseobsegajoča narava etične refleksije, ozaveščanja in delovanja terja integrativen pristop, tako da morajo izbrane vrednostne teme prežemati večino predmetov v šoli in tudi drugih dejavnosti v šol­skem življenju nasploh. Potrebno je torej razviti močno zavedanje o po­membnosti medpredmetnih in znotraj predmetnih izobraževalnih vsebin in ciljev, saj etika ni nekaj, kar bi lahko omejili le na eno temo in jo razvijali neodvisno od vsega drugega. Teme, kot so državljanske kompetence, demokratične vrednote, spoštovanje ra­znolikosti kultur in posameznikov, dialog med kulturami ipd., nujno pre­stopajo meje posameznih predmetov ter so vgrajene v šolsko življenje kot celoto. Mnogo učiteljev in vzgojiteljev pogosto nima specifičnega znanja in veščin za celostno in povezovalno naslavljanje vrednostnih tem. Rešitev za takšno stanje smo identificirali v oblikovanju učinkovitih možnosti za vseživljenjsko učenje, ki bi temeljile na inovativnih metodologijah in vklju­čevalnem pristopu, da bi spodbudili rast ravni etične vednosti, vrednotne ozaveščenosti in kritičnega mišljenja.

V letošnjem letu borno sodelavci v okviru projekta v reviji Vzgoja pred­stavili štiri vsebinske sklope s rega področja, ki smo jih razdelili glede na starost in razvoj otrok. V prvi številki tako predstavljamo pristope in metode ter ponujamo vzorčna učna gradiva za starost od 3 do 5 let ter poudarjamo vidik filozofije z otroki, v naslednji številkah pa bodo sledile še starosti od 6 do 8, od 9 do 11 in od 12 do 15 let.

Filozofija za otroke in kritično mišljenje za najmlajše

Filozofija za otroke je sodobna filozofska in pedagoška disciplina. Čeprav dandanes obstaja veliko različ­nih pristopov in šol na polju filozofije z otroki, imajo vse skupen cilj, to je predvsem razvoj kritičnega mišljenja pri otrocih. Kritično mišljenje je mi­šljenje, ki temelji na uporabi razuma ter ga na ustrezen način vodijo dobri razlogi (ne pa na primer predsodki, strahovi, želje, ustrahovanja ipd.), je jasno, natančno, relevantno… Kritično mišljenje lahko tako postavimo nasproti nekritičnemu (takšno je pogosto tudi vsakodnevno mišljenje, vsaj v nekaterih njegovih delih), ki je mnogokrat iracionalno in nelogično, podvrženo napakam in izkrivljanjem ali pa zgolj nepovezano.

Ustanovni oče filozofije za otro­ke, Mathew Lipman, poda razlago o njenem razvoju: “Filozofija za otro­ke (P4C – Philosophy for Children) se ni pojavila kar tako od nikoder. Temelji na priporočilih, ki sta jih oblikovala že John Dewey in ruski pedagog Lev Vigotski, ki sta poudarjala, da je treba učiti za razmišljanje in ne zgolj za po­mnjenje. Ni dovolj, da se otroci samo spomnijo, kaj jim je bilo povedano, ampak morajo raziskati in analizirati te vsebine. Podobno kot je mišljenje obdelava tega, kar otroci s čuti spoznajo o svetu okoli njih, tako je potrebno misliti tudi o tem, kaj se naučijo v šoli. Memoriranje je kot oblika mišljenja na relativno nizki ravni; otroke moramo naučiti oblikovanja pojmov, presoja­nja, sklepanja, razlage…” (Lipman, 2003) Še kratko terminološko poja­snilo; ko govorimo o Lipmanovi šoli, je običajna raba izraza Filozofija za otroke, medtem ko pri ostalih šolah in pristopih govorimo o filozofiji z otroki (PwC – Philosophy with Children). Najpomembnejša naloga šolskega sis­tema je izboljšanje otrokovih misel­nih spretnosti oz. zmožnosti (Dewey, 1926). V sodobnem svetu je ta ugotovi­tev zgolj pridobila na pomenu. Šolski sistemi se izboljšujejo, vendar v njih še vedno prepogosto umanjka razsežnost razvoja kritičnega mišljenja.

V začetkih razvoja filozofije z otroki so bili programi in projekti namenje­ni otrokom od šestega leta starosti naprej. Danes po­znamo tudi programe, ki pričenjajo pri tretjem letu starosti in so zelo koristni in učinkoviti. Pri dobrih programih za majhne otro­ke moramo seveda slediti večdisciplinarnemu pristo­pu ter uporabiti spoznanja s področij razvojne psiho­logije, pedagogike, socio­logije itd.

Največji izziv je priprava gradiv in pristopov za naj­mlajše, torej otroke stare tri ali štiri leta. V tej staro­sti razvijajo močna čustva, ki pa so običajno kratko­trajna. Imajo zelo bogato domišljijo (ki se odraža tudi v pojavu namišljenih prijateljev, `zasebnih’ pogo­vorov ipd.). Najbolj izrazi­ta čustva in naravnanosti v tem obdobju so sebičnost, strah (npr. pred živalmi, predmeti, grdimi obrazi, maskami, temo, policisti), predanost, jeza, ljubosumje in humor (razvije se smisel za humor, kot odziv smeha na grimase, namerne nerodno­sti, šale in neobičajne stvari). Zato je zelo pomembno, da so pristopi in gradiva prilagojeni posebej za to starost. Otroci še nimajo sposobnosti dolge koncentracije, zato morajo biti delav­nice oz. aktivnosti filozofije z otroki kratke (največ 20 do 30 minut).

Najboljši način dela s to starostno skupino so aktivnosti skozi različne vrste iger. Igre so zelo pomemben del življenja otrok ter so tesno povezane z razvojem. Igre so hkrati tudi korenine filozofskega mišljenja. Huizinga, ki je raziskoval vpliv iger v človeškem življenju, je človeka označil za homo ludens. “Vse, kar lahko rečemo o teh častitljivih besedilih, je, da smo v njih priča rojstvu filozofije, ne zgolj igri kar tako, ampak sveti igri. Najvišja modrost se izraža kot ezoterična tour de force. Hkrati lahko zatrdimo, da je vprašanje kozmogonije o tem, kako je svet nastal, ena izmed prvotnih in poglavitnih okupacij človekovega uma. Eksperimentalna razvojna psihologija je pokazala, da je velik del vprašanj, ki jih zastavljajo šestletni otroci, po svoji naravi kozmogonična, na primer Zakaj voda teče? Od kod je veter prišel? Kaj je mrtvo?” (Huizinga, 1992: 107).

Tudi otroci, stari tri ali štiri leta, zastavljajo izjemno zanimiva in izzi­valna vprašanja. Zakaj je sonce rume­no? Ali še vedno si, tudi ko zaprem oči? V starosti štirih ali petih let se otroci izjemno hitro spreminjajo. Zanje sta igra in domišljija najmoč­nejši orodji, s katerima si gradijo lasten svet. Zavejo se svojih novih sposobnosti, kar pa jim prinese tudi dodatne strahove. Pogosto izražajo jezo, kadar so pred njimi prepreke, ko se soočijo s težavami ali ko so kaznovani. V okviru smisla za humor se pogosto smejejo ob nerodnostih drugih ali njihovem neuspehu. V tem obdobju izražajo tudi čustva sramu, strahu, razočaranja in ljubosumja, a se hkrati učijo tudi nadzorovati sami sebe. Začnejo se površinska prijatelj­stva; skupinske dejavnosti so zanje vse bolj zanimive.

Za obe starostni skupini so različne vrste iger zelo primerne, toda morajo biti zelo dobro pripravljene in premišljeno razvite. Pogosto tako uporabimo t.i. misel­ne igre, ki na zelo raznolike načine spodbujajo razvoj otrokovega mišljenja. Ker v tej starostni skupini otroci ne morejo zdržati dolgo pri miru, je smiselno te miselne igre dopolniti s telesno de­javnostjo.

V okviru projekta tako na primer izvajamo igro Stop!, ko otrokom razdelimo zna­ke Stop, nato pa pričnemo z branjem kratkih stavkov. Otroci lahko dvignejo znak Stop vedno, ko menijo, da je z vsebino stavka nekaj narobe. Potem moramo to njihovo odločitev tudi krat­ko utemeljiti. Prav tako v tej starostni skupini otroci zelo radi poslušajo zgodbe, kar lahko prav tako učinko­vito uporabimo, vendar pa morajo biti le-te ustrezno kratke, da ne presežejo njihovega razpona po­zornosti. Dobro je, če zgodbo večkrat preberemo ali povemo ter šele nato preidemo na razmišljanje in razpravo z otroki glede posameznih odprtih vprašanj v zgodbi. Ob teh zgodbah lahko krepimo tudi socialne veščine otrok ter jih spodbujamo z drugimi aktivnostmi. Ena izmed teh je t.i. Pre­lomljena zgodba. Gre za zgodbo, ki nima konca in pri kateri na sredini preprosto zaključimo z branjem, otro­ci pa morajo potem samo dokončati in zaključiti, bodisi sami ali pa v pogovo­ru v skupini. Še ena zelo pomembna stvar pri filozofiji z otroki v tej starosti je ta, da morajo biti pravila zelo jasna in zelo enostavna.

Za otroke je zelo pomembno, da poznajo ta pravila od samega začetka ter jih vsi tudi jasno razumejo. Zato je včasih primerno, da jih tudi večkrat ponovimo ali ponazorimo. Če izvaja­mo daljši program z nizom delavnic ali aktivnosti filozofije za otroke, je priporočljivo eno aktivnost nameniti zgolj pravilom; v njenem okviru lahko otroci tudi povedo, katera in kakšna pravila so jim všeč in kakšna ne. Upo­rabimo metodo sokratskega dialoga, da oblikujejo svoja stališča, kaj in zakaj je nekaj dobro, nekaj drugega pa ne. Po takšni aktivnosti bo mnogo lažje nadaljevati tudi z drugimi.

Metoda sokratskega dialoga je ena temeljnih metodologij v okviru filozo­fije za otroke “Sokratski dialog je for­malna metoda, v okviru katere manjša skupina (od 5 do 15 oseb), ki jo vodi povezovalec, išče in najde celosten od­govor na določeno univerzalno vpra­šanje (na primer “Kaj je sreča?”, “Kaj je integriteta?”, “Ali je konflikt lahko tudi dober?” itd.). Tak sokratski dialog se ne sme zamenjevati s take imenova­no Sokratovo metodo (elenchus, majevtika), ki je razvita v Platonovih spisih, s katero je Sokrat pogosto pomagal ljudem odkriti protislovja oz. napake v njihovih poskusih oblikovanja univerzalnih opredelitev. Nasprotno nam sokratski dialog pomaga odkriti, kaj nekaj je, v nasprotju s tem, kaj nekaj ni.” (Marinoff, 2002)

Sedem nasvetov za pripravo gradiv in aktivnosti

    1. Najprej jasno oblikujete cilj za gra­divo ali predvideno aktivnost (npr. vprašanje “Kaj je pravi prijatelj?”).
    2. Spoznajte in upoštevajte poglavi­tne značilnosti starostnega obdobja otrok.
    3. Bodite ustvarjalni pri tem, da spod­bujate otroke pri razmišljanju o glavnem vprašanju oz. glavni temi. Pripomočki in gradiva naj bodo za­nimivi ter takšni, da bi jih otroci tudi sami izbrali (npr. predmeti, zgodbe, izmišljeni in narisani liki…).
    4. V pogovoru poskusite ostati nev­tralni in ne zavzemite posebnega stališča do samih vsebin. Otroci naj sami razmišljajo in oblikujejo svoja stališča. Vodite jih le toliko, da ne zaidejo v napačna sklepanja ali se preveč oddaljijo od osrednjih vprašanj. Pogosto se bolj sprostijo in lažje razpravljajo, če uvedemo posamezne like (npr. eden izmed likov, ki jih uporabljamo v projektu, je bitje z Jupitra, ki ne ve ničesar o prijateljstvu, saj na Jupitru nimajo prijateljev. Otrokom postavlja vpra­šanja o prijateljstvu, otroci pa mu odgovarjajo, kaj prijateljstvo pome­ni; kakšne so značilnosti prijatelja in kakšna je vrednost prijateljstva).
    5. Oblikujte etično dilemo in pustite, da jo učenci preko pogovora sami razrešijo.
    6. Vključite čim več zabavnih aktivno­sti, a naj se te navezujejo na osrednjo temo (npr. bitje z Jupitra nima ime­na in otroci ga sami poimenujejo).
    7. Pri pripravi gradiv in aktivnosti lahko sledite modelu treh korakov izkušnje, ki se lahko uporabi tudi za različna etična vprašanja:1. izkušnja nasprotja (npr. onesnaževanje okolja kot posledica naših izbir glede na­čina življenja); 2. izkušnja smisla (za razrešitev je potrebno spremeniti način življenja); 3. izkušnja motiva­cije (prvi koraki k uresničitvi tega) (Mieth, 1977).

Opomba:

Projekt je financiran s strani Evropske unije in slovenske nacionalne agencije za program Erasmus+. Vsebina prispevka je izključna odgovornost avtorjev in taka v nobenem primeru ne predstavlja odgovor­nosti Evropske unije in slovenske nacional­ne agencije za program Erasmus+.

Izvirno objavljeno v reviji Vzgoja, št. 65, marec 2015