Emma Worley in Peter Worley
Učenje filozofije v šoli ni le dobra pedagoška praksa – dobra je tudi za družbo
Poučevanje filozofije otrokom je pokazalo, da izboljša njihovo sklepanje in komunikacijske spretnosti. Poleg tega so se učenci, ki sodelujejo v filozofskem razmišljanju, bolj sposobni spoprijeti s koncepti, ki bi sicer bili zanje nedosegljivi. Ampak, po mnenju Emme in Petra Worleya iz Filozofske fundacije (The Philosophy Foundation) – organizacije s sedežem v Veliki Britaniji, ki je specializirana za izvajanje filozofije v šolah – je še bolj pomembno, da so te kognitivne prednosti na ravni posameznika tudi družbeno koristne, saj dobimo na ta način populacijo, ki misli kritično in koherentno. V prispevku Aeonove serije »In Sight« Worleyeva opisujeta, kako je lahko ob poučevanju otrok da »dobro mislijo«, širjenje filozofije tudi varovalo pred oblikami izobraževalnih in družbenih struktur, ki so nagnjene k avtoritarnemu nadzoru.
Produkcija: Kellen Quinn
Pogovarjal se je: Nigel Warburton
Montažer: Adam D’Arpino
Pomočnica montažerja: Daphne Rustow
Transkript:
Peter Worley: Mislim, da je filozofija pomembna, ker se ukvarja z mišljenjem, še posebej pa z dobrim mišljenjem. In če ima takšno mišljenje v naših življenjih in izobraževanju kakšno vlogo, potem je prav to, da dobro mislimo.
Emma Worley: Misliva, da bi otroke morali učiti filozofijo, ker so ravno v teh letih, ko poskušajo razumeti svet okoli sebe in s tem ko se ukvarjajo z velikimi koncepti, ki nas obkrožajo, lahko otroci začnejo razlikovati in razmišljati o stvareh na drugačen način. Ko v šolah izvajamo filozofijo, tega ne počnemo tako, da učimo zgodovino idej, ampak z otroci delamo filozofijo. Torej pripravimo jih do tega, da o stvareh razmišljajo skupaj – skupaj sodelujejo, navajajo proti-primere in v pravem pomenu besede filozofirajo.
Peter Worley: V osnovi tega ne počnemo tako, da jim izpostavljamo filozofske teze in jih prosimo, da napišejo kaj si mislijo o njih, ampak poskušamo najti način kako otroke organsko privabiti, da sami najdejo filozofski problem.
Emma Worley: V razredu to v glavnem pomeni filozofski pogovor, tako se otroci pogovarjajo med seboj. Ena meni najljubših vaj je imenovana »kvadrat dvojk«, v kateri v obliki kvadrata na tablo napišeš štiri dvojke in otroke vprašaš koliko številk je na tabli.
Peter Worley: Prvi odziv na to bi najverjetneje bil, da so na tabli štiri številke. Razlog za takšno ugotovitev je, da so na tabli dejansko štiri dvojke, tako preprosto in očitno je to. Ko pa razred aktiviramo s vprašanjem, če kdo meni, da je mogoče še kak drugi odgovor ali koliko različnih odgovorov še lahko imamo, lahko dobimo morda kakšnih dvanajst različnih odgovorov na to vprašanje. Nekdo bo dejal, da če jih postaviš skupaj dobiš številko 2222. Drugi bo dejal, da je številka neskončna, lahko jih množiš, seštevaš in tako naprej in na neki točki bo kdo dejal, da je na tabli samo ena številka ali da sta dve ali celo, da ni nobene številke. Tako začnejo spoznavati, da je to nekaj, česar ne bodo preprosto rešili in na neki točki bo nekdo dejal, da je zmeden, da ne ve kaj naj si misli ali da se strinja s tem in onim.
Emma Worley: Raziskujemo kaj je to številka. Ali so resnične, so v svetu ali so zunaj njega in če so zunaj njega, kako lahko imajo smisel. To torej odpre cel spekter filozofije matematike. Tudi jaz, ki sem sicer že odrasla, se borim s tem konceptom kako to, da je svet tako popoln in tako popolno matematičen, čeprav so številke izumili ljudje. Kako je to mogoče? Otroci imajo povsem enako izkušnjo.
Peter Worley: V ozadju poteka nekakšen dialektičen proces, ki nam zagotavlja, da so vprašanja, ki jih postavljamo, vedno povezana z glavnim vprašanjem, ki je v tem primeru »koliko številk je na tabli« in pri tem nikoli ne predstavimo svojega stališča, enostavno vzamemo to, kar nam ponudijo otroci. Če torej rečejo, da na tabli ni številk, je moje vprašanje: »zakaj jih ni« in kar se zgodi je, da tako vidijo kako filozofira ves razred okoli njih, vidijo kako se dela dobra filozofija. Dolgoročno je ideja ta, da bodo ta proces ponotranjili in da bo vsaka oseba v razredu videla kako poteka dober dialog in potem bodo tudi sami v svoji glavi začeli delovati podobno, kar je Sokrat opredelil kot dialog. Če bi se odpravili v razred recimo osemletnikov in jim povedali, da so številke samo simboli, ki predstavljajo abstraktne entitete, ki morda nimajo prave realnosti, bi bili verjetno soočeni s številnimi začudenimi pogledi, ki bi mislili, da se vam je zmešalo. Če pa postavite vprašanje na pravi način, če zanje ponudite prave pogoje, da so sposobni sami prepoznati filozofske probleme, bodo pogosto dejali stvari, za katere se vam še sanjalo ni, da bi jih lahko povedali njim. V tem je ves trik. Včasih me otroci vprašajo: »če številke niso resnične in če to pomeni, da to sploh niso številke, kaj potem so številke?« To je precej podobno temu, kar sem na začetku zavrnil, da jim ne smem povedati.
Emma Worley: Narejenih je bilo kar nekaj raziskav o vplivu filozofije na otroke v šolah. S filozofijo se izboljša otrokova zmožnost branja, sposobnost sporočanja idej, samozavest. Filozofija ima torej učinek na efektivne sposobnosti kot tudi na celo vrsto kognitivnih sposobnosti. Vendar menim, da filozofije ne smemo obravnavati zgolj kot nekaj, kar izboljša določene lastnosti. Filozofija je pomembna kot cilj sam na sebi. Podobno kot glasba ali matematika. Filozofijo potrebujemo, ker je to, da mislimo, razumevamo in reflektiramo, človeška dejavnost.
Peter Worley: Ker ima filozofija to sposobnost, da stopi iz sebe in prav tako, da stopi iz katerekoli teme – filozofije izobraževanja, filozofije tega in onega – se zdi, da ima filozofija pomembno vlogo varovala pred tem kako bi izobraževanje včasih lahko bilo uporabljeno za nadzorovanje ljudi v tem kako razmišljajo. Če imamo v sistemu nekaj takega kot je filozofija, ki lahko iz tega sistema izstopi in postavlja vprašanja o njem, potem imamo nekaj, kar nas lahko varuje pred takšnimi skrbmi.