5. 1. 2017 Filozofija za otroke

Zakaj pri filozofiji za otroke uporabljati zgodbe?

Avtor:

Zgodbe v prvi vrsti pritegujejo. Ko pripovedovalec pripoveduje, občinstvo zgodbo vizualizira, da se zdi, kot da se dogaja pred njimi. Če želite otroke pripraviti k razmišljanju, jih morate najprej pritegniti.

Kot drugič, zgodbe otrokom omogočajo, da po naravni poti razumejo kompleksne ideje, če bi jim jih predstavljali abstraktno, bi bili izgubljeni. Povejte jim zgodbo o »Scili in Karibdi« iz Odiseje in otroci bodo lahko sledili kompleksnosti etičnih dilem, kar bi bilo zanje skoraj nemogoče, če bi jih predstavili abstraktno.

Tretjič, zgodbe je mogoče uporabiti za aktiviranje otrok kot moralnih zastopnikov. Zgodbo lahko ustavite na mestu ko nastopi kriza, v trenutku težke odločitve ali konflikta, in namesto da bi brali naprej, lahko razredu postavite vprašanja: »Kaj mislite da bi [lik] moral storiti«, »Kaj mislite da bo [lik] naredil?«, »Kaj bi naredili vi?« in »Kaj mislite, da bi morali narediti?« ali »Kaj bi storili, če bi vi bili v njeni koži?« in tako naprej. Vsa ta vprašanja se pomembno razlikujejo.

Najboljše od vsega pa je to, da lahko zgodbe uporabljamo kot vajo za življenje. Tukaj predstavljam pristop k uporabi zgodb, ki ga imenujem »Hokey Kokey« pristop (»Hokey Pokey« izven Velike Britanije – po otroški glasbeni izštevanki). Z drugimi besedami, »gre v, ven in še enkrat v«. Z »v« mislim »konkretno« ali »v zgodbi« in z »ven« mislim »abstraktno« ali »izven zgodbe«. Pristop je vzet iz knjige Once Upon an If (strani 65-68) in se zgleduje po »sokratski metodi«, tehnikah, ki jih je na trgu v Atenah pred dva tisoč petsto leti uporabljal Sokrat – in dokumentiral Platon.

Hokey Kokey pristop:

1. Vzemite ključni koncept primeren za filozofsko raziskavo, kot je pogum (Sokratu najljubši) ali junaštvo.
2. Vzemite zgodbo, kjer ima ta koncept centralno vlogo, kot v Odiseji (tako za pogum in junaštvo).
3. Poiščite ustrezen del ali odlomek, ki prevprašuje omenjen koncept. Ali pa morda vzamete zgodbo kot celoto.
4. Postavljajte preprosta, vendar konceptualno ustrezna vprašanja z naslednjo strukturo »Je X F?«, na primer, »Je Odisej junak?« (To je konkretno vprašanje ali »v zgodbi«.)
5. Sprožite raziskavo tega vprašanja.
6. Potem povprašajte, kar je včasih znano kot »sokratsko vprašanje«, o osrednji obravnavani ideji po tej strukturi »Kaj je F?« V tem primeru: »Kaj je junaštvo?« ali za mlajše otroke »Kaj je junak?«. (To vprašanje je abstraktno ali »izven zgodbe«.)
7. Sprožite raziskavo tega vprašanja.
8. Ključno, ko ste raziskali abstraktno sokratsko vprašanje, se vrnite na konkretno vprašanje, da »preverite«, kar je bilo omenjeno v abstraktnem (v korakih 6 in 7). Tukaj uporabimo strategijo, ki sem jo poimenoval če-janje (»iffing«) in sledi naslednji strukturi: »Če je F p, q, r … potem je X F?« V tem primeru: »Če je junak nekdo, ki ga ni nikoli strah, je potem Odisej junak?« (To vprašanje nas vrne h konkretnemu, da bi preverili, kaj je bilo povedano v abstraktnem.)
9. Raziščite in preučite posledice, ki sledijo iz osmega koraka. Razred bo moral preučiti, ali v odlomku ali zgodbi obstajajo primeri, kjer je bilo Odiseja strah in nato preučiti, ali to pomeni, da je junak ali ne. Včasih bo razred revidiral stališče ali je osrednji lik v resnici F (v tem primeru, ali je Odisej v resnici »junak«), v drugih primerih bodo revidirali kaj je F: na primer, nekdo bi v tej točki lahko dejal »Odisej je junak, vendar je včasih tudi junake strah, tako da ne mislim, da junaka ni nikoli strah. Morda je junak prav zato, ker deluje pogumno medtem ko ga je strah.«

Pri mlajših otrocih, poskusite to metodo uporabiti – koncept junaštva – z knjigo Maxa Velthuijsa »Žabec je junak« (Ljubljana: Slovenska knjiga, 1997).

Oznake: