14. 2. 2017 Filozofija

Učbenik pri pouku filozofije

Razprava o učbeniku

K premisleku in pisanju o tej problematiki me je navedla bežna polemika, v katero sem se na zadnjem knjižnem sejmu zapletel z g. Tinetom Logarjem, urednikom Cankarjeve založbe. Na predstavitvi učnih pripomočkov in dela založbe pri Zavodu za šolstvo sem govoril o priročniku za učitelje filozofije, pa tudi o nezavidljivem položaju filozofije in delu učiteljev prav zato, ker nimamo na voljo, razen nekaj priročnikov, ne učbenikov ne delovnih zvezkov. To dejstvo sem poudaril kot spodbudo za kakovostno delo in inovativnost učiteljev, predvsem zaradi raznolikosti načinov poučevanja, ki se izražajo v omenjenem priročniku in ki jih omogoča tudi naš učni načrt.

Po moji predstavitvi se je oglasil g. Logar, ki je, kakor se je pozneje izkazalo, predvsem želel poskrbeti za malo reklame učbeniku, ki ga pripravlja njegova naložba. Toda pri tem marketinškem posegu je izrekel misel, ki je spodbudila živahno razpravo na kraju samem in seveda tole moje razmišljanje. Zareklo se mu je namreč, da dolgoletna odsotnost učbenikov na nekem področju (npr. filozofija) povzroči vsesplošno zavračanje učbenika pri učiteljih, ko se končno pojavi na trgu. Vsakdo med nami naj bi namreč imel nekakšen fevd, bolj ali manj lepo okopan didaktično-metodični vrtiček, ki ga v vsej svoji lagodnosti pozneje nikakor nočemo zapustiti.

Ker na samem sejmu ni bilo časa na daljšo polemiko o tem, sem mu zgolj odgovoril, da učni načrt z vso svojo širino in odprtostjo za različne metode omogoča vsakemu učitelju lastno predstavitev filozofske problematike, predvsem pa nas ne omejuje v tem smislu, da bi nas zavezoval k uporabi samo enega učnega sredstva oziroma didaktičnega pripomočka. To širino in pestrost načinov lotevanja problematike pravzaprav omogoča in zahteva sam značaj filozofije.

Če spregledam poskus reklamiranja prihajajočega učbenika in vnaprejšnje iskanje izgovora za morebitno slabo sprejetost, za katerega je krivec že vnaprej znan — ošabnost in lagodnost učiteljev, ki zavračajo vsako noviteto — bi se na tem mestu vprašal, od kod tovrstno zavračanje, če sploh. Ob iskanju odgovora sem celo pomislil, ali učbenik za filozofijo sploh potrebujemo.

Na prvi pogled je to vprašanje za večino ljudi popolnoma nesmiselno, saj se jim zdi samo po sebi umevno, da morajo za vsak predmet, ki se poučuje v naših šolah, obstajati tudi učbeniki, iz katerih se bodo učenci učili. To prav gotovo velja za veliko večino šolskih predmetov, pri filozofiji pa vsa stvar ni tako preprosta in samoumevna. Vse druge predmete učitelji poučujejo, učenci pa se jih učijo. Njihovi cilji so torej neko znanje, vednost, takšna ali drugačna spretnost, katerih vrednotenje oziroma ocenjevanje učiteljem ne dela večjih preglavic, saj so rezultat poučevanja in učenja bolj ali manj količinsko izrazljivi in preverljivi.

Cilji pouka filozofije

No, resnici na ljubo je treba povedati, da je bila svojčas tudi filozofija predmet, ki se je poučeval in učil, saj je učni načrt zahteval, naj pri pouku »učenec v sistematično povezani obliki osvoji temeljna spoznanja marksistične filozofske misli… Pri pouku filozofije naj se učenec uči kritično presojati in vrednotiti idejne tokove v sodobnem svetu in posebej v naši družbeni stvarnosti s pozicij marksistične filozofske misli ….« 1 (podčrtal M. D.).

Sčasoma je terminologijo učenja in »osvajanja« zamenjala filozofsko sicer bolj sprejemljiva, a v bistvu nič drugačna terminologija, ki je govorila o spoznavanju, seznanjanju, razvijanju itd. Toda če pobliže pogledamo te termine, vidimo, da naj bi učenci pri pouku filozofije razvijali »čut in sposobnost za zavestno, kritično in odgovorno samoupravno angažiranje ter za spreminjanje družbenoekonomskih, političnih in kulturnih razmer …« in spoznavali »filozofsko-teoretično in vrednostno-humanistično vsebino filozofske tradicije in marksizma, kar jim omogoča oblikovanje marksističnega pogleda na svet…«2

Šele leta 1992 prvič zasledimo v učnem načrtu filozofsko ustrezne in družbenopolitično neobremenjene cilje, ki naj bi jih učenci dosegali pri pouku filozofije:

»Učenci:

– se seznanijo s filozofsko problematiko in filozofskim načinom razmišljanja o človekovem spoznavanju in delovanju;

– razvijajo samostojno in kritično mišljenje ob sposobnosti za uvidenje in razvoj filozofskega problema;

– razvijajo sposobnosti za pojmovno analizo ter jasno, konsistentno in koherentno rabo jezika;

– spoznavajo poglavitne filozofske probleme iz filozofske tradicije;

– se seznanjajo z najpomembnejšimi sodobnimi filozofskimi smermi.«3

Toda, to je bil šele prvi korak k vsebinskim in didaktično-metodičnim spremembam pouka filozofije. Zavest o potrebnih spremembah je bila predvsem v glavah snovalcev novega učnega načrta. Tisti iz leta 1992 je bil predvsem kratek, odprt in nezavezujoč, saj je želel odpreti vrata drugačnim načinom poučevanja, ki smo jih tedaj šele slutili. V resnici pa je večina učiteljev (z zgoraj podpisanim vred) nadaljevala dotedanjo prakso poučevanja filozofije, torej zgodovinski pregled njenega razvoja, le da tokrat brez poudarka na marksizmu (tega so večinoma kar črtali, kakor da ga nikoli ni bilo).

Šele zadnji, aktualni učni načrt, ki je za večino učiteljev filozofije dejansko začel veljati z letošnjim šolskim letom, jasno opredeljuje cilje pouka ne samo na načelni, temveč tudi na vsebinski ravni. Cilji predmeta, bodisi splošni bodisi operativni, ne govorijo več o učenju, »osvajanju«, spoznanju in znanju.

»1. Cilji predmeta

1.1 Splošni

Pouk filozofije uvaja dijake v filozofsko mišljenje.

– Usmerja jih v samostojno, ustvarjalno mišljenje in presojanje.

– Spodbuja razmislek o temeljnih vprašanjih človeka in sveta, družbe in narave.

– Spodbuja kritično refleksijo osnov izkustva, vednosti, vrednot in delovanja.

– Omogoča zavedanje subjektivnosti in ideoloških pristranskosti.

– Vodi k strpnemu dialogu na podlagi racionalnih argumentov.

– Omogoča razumeti, kako so temeljni filozofski pojmi vključeni v osnove humanistike, družboslovja, naravoslovja, religije in umetnosti.

– Pomaga jim pri orientaciji v življenju.

1.2 Operativni cilji predmeta in vsebine

1.2.1 Posebni cilji

Pri pouku filozofije se dijaki učijo:

– odkrivati in raziskovati filozofske probleme,

– filozofsko preučevati pojme,

– povezovati raziskovanje pojmov in problemov z ustreznimi avtorji in besedili,

– oblikovati racionalne argumente,

– uporabljati jezik jasno, konsistentno in obravnavanim problemom ustrezno.«4

Iz navedenega je razvidno, da je novi učni načrt postavil v ospredje razvijanje samostojnega, kritičnega mišljenja ne pa učenja in poznavanja filozofsko-zgodovinskih dejstev, vsebinsko pa je do pred kratkim prevladujoč zgodovinski pristop zamenjal problemski. Cilj pouka filozofije ni več znanje, poznavanje, vednost, temveč filozofiranje kot dejavnost in odnos — samostojen in kritičen premislek in odnos do sveta. In ravno to so cilji, ki določajo tudi vsebino učbenikov in drugih didaktičnih pripomočkov.

Učbenik za filozofijo

In kako je z učbeniki? V vsej dosedanji skoraj 60-letni zgodovini poučevanja filozofije nismo imeli na voljo učbenika za filozofijo. Bilo je sicer nekaj bolj ali manj po(ne)srečenih poskusov učbeniških zapisov zgodovine filozofije, iz katerih naj bi se dijaki naučili predvsem faktografskih podatkov, toda nobeden med njimi se ni uveljavil ne med dijaki ne med učitelji. V zadnjih desetih letih je to še najbolj uspelo dvema »učbenikoma«: Filozofija Marije Fürst in Jurgena Trinksa in Ali središče drži? Donalda Palmerja. Prvemu predvsem zato, ker je kot prvi v slovenskem prostoru zavrnil zgodovinski pristop, drugemu pa zaradi njegove problemsko-zgodovinske zasnovanosti in nekonvencionalnosti.

Ker sem te zgoraj zapisal, da cilji predmeta določajo vsebino učbenikov in drugih didaktičnih pripomočkov, se vprašajmo, kaj sploh potrebujemo za delo v razredu pri sedanji vsebinski zasnovi pouka filozofije? Ali je to učbenik, delovni zvezek ali kaj drugega? Če je učbenik po predstavi in pričakovanjih uporabnikov knjiga, iz katere se učenci učijo in po kateri učitelji predavajo, se vprašajmo tudi, ali ob aktualnem učnem načrtu kaj takega sploh potrebujemo?

Osebno mislim, da se učbenika, v klasičnem, konvencionalnem pomenu besede, za filozofijo ne da napisati in ga zato tudi ne potrebujemo. Torej učbenika, iz katerega bi se učenci učili. Ker se tudi filozofije ne da (na)učiti. V tej točki nam mnogi očitajo nekakšen elitizem oziroma ekskluzivizem, vendar je po mojem to bolj težava kritikov kakor naša. Dejstvo je, da se nekega mišljenja (več) ne da predpisati, ne nekega svetovnega nazora, ne neke resnice. Pravzaprav lahko samo spodbujamo in omogočamo razvoj posameznikovih sposobnosti spraševanja in iskanja odgovorov, spoznavanja več »resnic« in lastnega iskanja »prave«, zaznavanja sveta okoli sebe ter osebnega premisleka in opredeljevanja do tega sveta. Učbenik, ki bi nam bil na voljo, bi pravzaprav moral odpirati problematiko in zastavljati vprašanja, nikakor pa ne dajati odgovorov in v tej točki bi prenehal biti učbenik. Do odgovorov se mora dokopati vsak učenec sam. Torej to ne bi bil učbenik, kakršnih smo vajeni.

Bojim se, da bi v trenutnih razmerah in glede na dosedanjo prakso vsak učbenik, namenjen pouku filozofije, bistveno zožil širino filozofske refleksije in bi bil v resnici samo v takšen ali drugačen celofan zavita, delno predelana zgodovina filozofije. Zgodovina filozofije z na videz sodobnimi didaktičnimi in metodičnimi prijemi, toda še vedno zgodovina filozofije, mrtva filozofija. Pristop, ki bolj zapira in omejuje, kakor odpira in razvija. Zato si upam trditi, da prihaja ravno zaradi teh lastnosti učbenikov do njihovega zavračanja pri učiteljih. Ne gre za ošabnost in prevzetnost, kakor nam očitajo nekateri, ne za lagodno togost in zavračanje novosti, temveč za zavzetost in širino. Lagodnost bi bila ravno v tem, da bi obtičali v zgodovini filozofije in pričakovali od dijakov poznavanje in ponavljanje takšnih in drugačnih filozofsko-zgodovinskih dejstev brez kakršnegakoli kritičnega uvida v problematiko aktualnega sveta.

Vsakdo med nami, ki se je zavestno odločil za problemski pristop (seveda kombiniran oziroma ilustriran z zgodovino filozofije), se je na začetku spopadel s skoraj nepremagljivimi ovirami, bodisi v sebi bodisi v načinu dela. Najprej je moral spremeniti lastno miselnost in odnos do dijakov in njihovega dela. Predvsem pa je moral vložiti neprimerno več truda in energije v sam pouk in pripravo nanj kakor pri zgodovinski mantri. Vsakdo med nami je moral izoblikovati lastno predstavitev problematike, pripraviti nič koliko učnih listov, ki poživijo pouk in spremenijo način dela, narediti zadovoljiv in pester izbor filozofskih besedil, primernih za delo pri pouku. Predvsem pa je moral glede na vsebino zastaviti sebe kot garancijo verodostojnosti pouka, saj ni šlo več za to, kaj je govoril Platon ali zapisal Descartes, temveč za odgovorno in občutljivo spodbujanje in razvijanje mišljenja, ki je lahko še prehitro zlorabljeno, mišljenja, ki ga ne smemo ukalupljati, predvsem pa moramo pri tem spodbujanju in razvijanju spoštovati posameznikovo pravico do lastne opredelitve in osebnega mišljenja, ob strpnosti do vseh drugih. Tega pa se ne da naučiti iz učbenikov. Za to je potreben oseben zgled, živa in ne pisana beseda.

Zato na tej točki ugotavljam, da so »učbeniki« pravzaprav bolj potrebni učiteljem kakor učencem, kajti ravno oni so tisti, ki so najbolj prepuščeni sami sebi, predvsem tisti, ki šele vstopajo v naš poklic. Dober korak na tej poti je bil storjen lani z izdajo že v uvodu omenjenega priročnika za učitelje filozofije Misliti samostojno5. Marsikdo bo morda dejal, da bodo s takšnimi in drugačnimi navodili, ki jih ponuja priročnik, učitelji ukalupili svoje delo in bo zato zožena širina pouka, o kateri ves čas govorimo. Toda to ni namen priročnika, ne tega ne drugih, ki bodo morebiti še nastali. Vsak priročnik za učitelje filozofije mora zagotavljati in ohranjati širino, svobodo izbire in samostojnost učiteljev pri uresničevanju ciljev predmeta, kar zatrjuje tudi novi učni načrt. Ponuditi mora raznovrstno paleto načinov obravnave ene problematike, od učiteljev pa je odvisno, katerega bodo izbrali.

Kaj pa dijaki? Pravzaprav sedanja naravnanost pouka filozofije še najbolj kliče po nekakšnem delovnem zvezku, kombinaciji filozofske čitanke, izbora filozofskih besedil in učnih listov, ki bi jim omogočali samostojno delo. Toda tudi ta delovni zvezek bi moral biti zasnovan tako, da bi omogočal izbiro in možnost različnih pristopov. Obsegati bi moral širok izbor besedil o isti temi (ne pa eno samo in edino pravo besedilo) ter vrsto vprašanj in nalog za dijake, ki bi spodbujali kritični premislek o problemih, brez vnaprejšnjega usmerjanja k »pravilnemu« odgovoru. Toda vsebina takšnega delovnega zvezka je že tema za nek drug zapis. Dajem vam jo v premislek!

  1. Gradivo za sestavo predmetnika in učnega načrta, GIMNAZIJA; Zavod za napredek šolstva SR Slovenije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964, str. 34
  2. Učni načrt za filozofijo, vzgojno-izobraževalni program PEDAGOŠKI, SR 76/87, Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1988
  3. Učni načrt za predmet: Filozofija; Gimnazijski program, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1992
  4. Učni načrt za filozofijo, Nacionalni kurikularni svet. Predmetna kurikularna komisija za filozofijo, Ljubljana 1998
  5. Misliti samostojno, Priročnik učitelje filozofije, zbrali in uredili Antonija Verovnik in Alenka Hladnik, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2001

Izvirno objavljeno v FNM, št. 3-4, 2001

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2001_3-4/2010041909253896/