Učni načrt devetletne osnovne šole ponuja v zadnjem triletju obvezno izbiro različnih vsebin, med katere so uvrščene tudi: kritično miljenje, etična raziskovanja in jaz in drugi, ki nosijo skupno ime filozofija za otroke (FZO). Na kranjski Osnovni šoli Matije Čopa, eno od osnovnih šol prvega kroga devetletke, smo med številnimi družboslovnimi izbirnimi predmeti ponudili tudi FZO, in sicer predmet kritično mišljenje. Zanj se je odločilo 41 učenk in učencev. Razdelili smo jih v dve skupini (22 in 19), od katerih je imela vsaka eno uro kritičnega mišljenja na teden. Poučevali sva jih Mojca Štiglic in Marjeta Žumer.
Odločitev za predmet filozofija za otroke je izšla iz spoznanja, da šolski sistem navaja mlade predvsem na učenje dejstev, zelo malo pa na samostojno, logično in kritično razmišljanje, debatiranje in argumentiranje. Predpostavka programa FZO pa je ravno radoveden, razmišljajoč, ustvarjalen in komunikativen otrok in ne neveden, pasiven prejemnik vzgojno-izobraževalnega procesa. Program, zasnovan kot filozofsko raziskovanje, temelji vsako leto na drugi čitanki z zgodbami iz vsakdanjega življenja otrok oziroma mladostnikov, ob katerih se pri pouku gradi vodeni pogovor. To učence združi v skupino, ki raziskuje v zgodbe vpletene probleme. Potek pouka ni vnaprej določen; učenci se pogovarjajo o temah, ki jih sami izberejo, tako da je ura rezultat skupnega raziskovanja učencev in učitelja.
Kako o FZO razmišljajo učenci?
»Filozofija je ljubezen do modrosti«, so rekli filozofi. »Filozofija ni predmet niti ni krožek in ne kontrolka, filozofija je debata«, pravimo mi (Lavra), učiteljica pa dodaja »bi morala biti debata«. Ne boste verjeli, da je pri filozofiji najteže pogovarjati se. Rekli boste, to je pa čudno, saj pogovarjati se pa ja vsak zna. To je sicer res, a če nas je v skupini 19 in bi radi vsi naenkrat povedali, kakšna je razlika med trmo in vztrajnostjo ali pa v čem sta si podobna smeh in jok, to ni pogovor. V šoli smo navajeni, da nam v glavnem razlagajo. Če smo že kaj vprašani, odgovarjamo učiteljici »fotokopirane podatke«. Malokdaj se učenci med poukom pogovarjamo drug z drugim (razen klepetanja seveda), redko poslušamo drug drugega, skoraj nikoli pa o stvareh, problemih, zanimivostih ne izmenjujemo mnenj, se kritiziramo … In kaj počnemo pri filozofiji? Prav to: učimo se pogovarjati, poslušati drug drugega, utemeljevati svoja stališča in s tem kritično razmišljati. In kako to počnemo? Sedimo v krogu in ne v vrstah, zato, da lažje komuniciramo. Beremo zgodbe, v katerih se skrivajo filozofska vprašanja, teme in ideje kot npr. Kdo sem? Zakaj sem jaz jaz? Kaj je smisel različnih stvari? Ali moram vedno govoriti resnico? Ali so moje misli resnične? Ker nas zgolj branje zgodb ponavadi dolgočasi, bistvo zgodbe ponovimo z igro vlog. Pri filozofiji ne pišemo testov, ni »klasičnega« spraševanja. Učiteljica je najbolj zadovoljna, če čim manj govori oz. če čimveč govorimo mi. Učenci in učiteljica smo si v pogovorih enakopravni in se večkrat tudi skregamo, ker ima eden izmed nas o nekem problemu svoje mnenje, drugi pa temu nasprotujejo. (Kaja) Pri filozofiji mi je všeč, ker se lahko pogovarjam kot zunaj, s prijatelji, ni »piflanja« in zato tu raje sodelujem, ker lahko povem, kar mislim. Včasih prav uživam. (Amon)
Včasih, a ne prav pogosto svoja razmišljanja napišemo kot spis, esej ali pesem. Lahko jih tudi narišemo ali pokažemo. (Ana)
Kaja je na temo Kaj bi jaz rada odkrila napisala: »Rada bi odkrila nov kraj. Nov otok. Nekje sredi oceana. Skupaj s prijatelji bi najprej poiskali zemljevide in kupe vseh mogočih knjig. Sredi poletja bi odpotovali. Po dolgem iskanju bi nekega jutra zagledala majhen otok, tako majhen, da ni čudno, da ga ni na zemljevidu. Od tega otočka ne bi imela nobenih koristi, vendar bi bilo to čisto moje odkritje, ki bi mi veliko pomenilo, četudi bi drugi to vzeli za šalo, češ da sem iskala nekaj, kar je bilo gotovo že odkrito. In tako majhno.«
Nina o svojih mislih razmišlja na prav poseben način: »Misli. Kaj pravzaprav so misli? Ne moreš jih prijeti. Veliko ljudi pravi, da so misli v glavi. Toda zakaj mi potem neka misel lahko povzroči slabost, veselje, žalost, me spravi v jok ali pa me zaradi nje stiska v trebuhu? Potem bi lahko rekli, da so misli v trebuhu ali v očeh, ustih. Morda pa celo telo obdajajo misli? Misli me spremljajo vse življenje in pomislite, niti enega kovanca ni treba porabiti zanje. Ker imamo vsi veliko misli, bi lahko rekli, da smo pravzaprav vsi bogati. Zadnjič sem nekoga slišala govoriti, da ima žalostne misli. Pa saj misli ne morejo biti žalostne. Saj misli ne morejo jokati, pač pa jokamo mi. Misli nimajo meja. Lahko so lepe, grde, žalostne, vesele… Ali imajo lahko barvo? Moje misli so vedno v barvah. Ko si zamislim podobo mračne misli, se mi obarva v sivo. Tiste reči nočem videti. Misli podzavestno vplivajo name. Od kod prihajajo moje misli? Zagotovo vedeli ne bomo nikoli, a meni se zdi, da prihajajo iz veselja. Misli so pomemben del mojega življenja. Skoraj tako kot srce in žile. Brez njih se skoraj ne da živeti. Čisto vsak človek na Zemlji ima svoje misli. Mislim ne moreš ubežati. Ujeti smo v njih.«
Melisa pravi, da rada govori resnico, a jo tudi prikrije, da prihrani bolečino nekomu drugemu. Včasih postavi na laž celo sebe, posebno takrat, ko se sama sebi smili.
Tudi Kaji so igre z mislimi všeč. Napisala je
»Miselno pesem«:
Jaz grem v vas narobe,
kjer zastonj so vse podobe.
Kar je črnega, postane belo,
žalostna deklica
spremeni v veselo.
Cveki postali so petice,
suh kruh pa prave so sladice.
Sadeži bili so kisli, v meni
pa bile so misli.
Primer poteka dela učne ure FZO
Z učenci smo brali del drugega poglavja Harijeve čitanke: deček Hari med uro matematike prosi učitelja Petriča za pomoč pri reševanju vprašanja, kako lahko še drugače izrazimo besedi vsi in nobeden. Učitelj je pozval k reševanju problema tudi druge učence. Ko smo odlomek prebrali, so se začeli pogovarjati, kaj se jim je v zgodbi zdelo zanimivo, o problemu, ki so ga opazili, komentirali oziroma so si izmenjavali mnenja o osebah iz zgodbe, njihovih dejanjih in odnosih.
Ana: Takoj sem opazila gospoda Petriča, učitelja matematike. Njemu podobnega človeka še nisem srečala. Zdi se mi, da je zelo dober, da razume mlade.
Klemen: Meni pa se zdi učitelj neumen, ker je to sploh dovolil.
Jan: Se strinjam. Takega učitelja učenci z malo domišljije vsako uro lahko »speljejo«.
Mateja: Zdi se mi, da vidva ne razlikujeta med učiteljem, ki ga lahko »speljemo« stran od razlage snovi, in med učiteljem, ki je namenoma pomagal učencu.
Karin: Jaz pa mislim, da ima Ana prav. Čeprav kdo lahko trdi, da je učitelj ravnal narobe, se mi zdi, da je ravnal prav, saj je dokazal, da je učence pripravljen poučevati tudi isto, kar ni v učnem načrtu, vendar jih zanima.
Eva: Tudi meni se učitelj ne zdi neumen, ampak razumevajoč, saj namesto dolgočasnih ur matematike rad naredi uro pouka zanimivo, pa še Hariju istočasno pomaga. Všeč mi je bilo tudi, da je predlagal Harijevim sošolcem, naj pomagajo pri reševanju problema.
Matic: Celotna zgodba je nerealna, ker se to v resničnem življenju ne bi nikoli zgodilo.
Jan: Hari se preveč ukvarja z neumnim problemom.
Jure: Učenci sigurno ne bi tako lahko sprejeli Harijevega predloga, smejali bi se mu!
Matic: Odvisno, kje živiš. Na naši šoli sigurno, morda pa bi bilo kje drugje na svetu drugače. Saj veste, različni kraji, različni ljudje.
Ana: Je že res, da je večina izmed nas zasedena z reševanjem svojih problemov in da za pomoč drugim nimamo volje ali pa časa. Pa vseeno mislim, da obstajajo izjeme …
Zapis delčka razmišljanj osmošolcev med uro FZO sva navedli kot zgled dobrega, kakovostnega pogovora. Vendar pa niso bili vsi pogovori taki. Na začetku šolskega leta je bila za učence velika težava, ker se niso poznali, saj so bili zbrani iz štirih razredov. Pozneje so povedali, da pogosto niso upali na glas povedati svojega mnenja, četudi so ga imeli. Dodali so, da jih je bilo bolj kakor mnenja učiteljice strah reakcij sošolcev.
Med prvimi urami so bili precej pasivni, negotovi, nelagodno so se počutili že zato, ker so morali sedeti v krogu. Kar precej jih je spraševalo, kaj sploh počnemo ali česa novega smo se naučili tisto uro. Nekateri so nama ob koncu šolskega leta zaupali, da so imeli problem, kako se navaditi na to, da jih učiva tudi zgodovino in zemljepis, kjer sva bolj odmaknjeni, strogi. Problemov s komunikacijo pa tudi potem še ni bilo konec. Pogosto sva morali spodbujati učence z vprašanji iz priročnika, pa še takrat se je največkrat zgodilo, da so odgovorili na zastavljeno vprašanje učiteljici, drugi pa so tiho čakali, kdo bo vprašan naslednji. Niso bili vajeni poslušati drug drugega. Ko sva jih vprašali, zakaj se ne pogovarjajo med sabo, so nama odgovorili, da med poukom ponavadi lahko govorijo le z učiteljem in ne s sošolci. Poskusili smo tudi, da je vlogo učitelja — vodje pogovora — prevzel vsakih deset minut drug učenec.
Druga skrajnost se je pojavila, ko jih je neki problem zanimal in so se želeli pogovarjati, a niso mogli počakati, da je najprej povedal svoje mnenje kdo drug. V zagati sva se znašli tudi midve. Po eni strani sva bili veseli, da so se učenci navdušeno pogovarjali, po drugi pa to ni bil konstruktiven pogovor. Bolj disciplinirano in kakovostno so se pogovarjali v manjših skupinah (6 ali 7 učencev). Približno pol leta je trajalo, da smo se navadili drug na drugega, da se je večina otrok oblikovala v skupino, nekateri pa do konca leta kljub spodbudam niso postali njeni aktivni člani in so bili redko pripravljeni povedati svoje razmišljanje na glas.
Ob koncu šolskega leta smo brali tretjo zgodbo Harijeve čitanke, v kateri je precej vodilnih idej povezanih z mislimi, mišljenjem, sanjami in predstavami. Učencem je bila posebno všeč vaja iz priročnika Ustvarjanje namišljenih otokov. (Učenci si izmislijo in narišejo namišljen otok z gorami, rekami, mesti in ljudmi. Narišejo prebivalce v oblačilih, ki jih še nihče ni videl, opišejo poklice, ki ne spominjajo na nič na tem svetu). Svoje risbe so predstavili sošolcem in se o njih pogovarjali. Ugotovili smo, da so risbe namišljenih otokov s prebivalci, bivališči …, ki jih v resničnem svetu ni, povečini res uspele, a na vsaki od njih se pojavlja kaj stvarnega, kljub temu da so se trudili utreti svoji domišljiji res prosto pot.
Zanimiva so razmišljanja nekaterih učencev na temo Moje misli me osrečujejo. Karin iz 8. razreda je napisala: »Moje misli me velikokrat osrečijo, pa naj bo dan še tako pust in čemeren. Ne osreči me pa kar vsaka misel. Biti mora svetla in vesela. Za svoji ‘srečni’ misli sem izbrala misel na vesele stvari in dogodke, ki me čakajo v prihodnjih urah, dneh, mesecih, in pa misli, ki se nanašajo na … hrano. Menim, da človek mora imeti v življenju čim več »opornih palic«. Lahko mu pomaga vera in molitev, vesela pesem ali hobi, v katerem uživa, lahko pa je zadosti že vesela misel, ki ti razpoloženje preusmeri v pozitivno smer. Sedaj pa o mojih mislih na hrano. Kadar delam kaj za šolo in hudo (!!!) naprezam svoje ‘za grah velike’ možgane, mi misli odtavajo k hrani in že gledam na uro in začenjam odštevati čas do kosila ali večerje. Za obrok si rada vzamem čas in ob tem uživam. Še raje pa vidim, da sem sama doma in sebi (ali drugim) pripravim kosilo. Že ob tem uživam. Uf … malo sem premišljevala in se razpisala o hrani in že sem boljše volje. Osrečujoče, ni kaj!«
Ana iz 8. razreda piše: »Ni dvoma. Misli me osrečujejo bolj kot vse drugo na svetu. Pa naj bo to moj paradiž, spomin na odlično baletno predstavo Labodje jezero ali pa misel na odlično lincerjevo sadno torto, kjer se koščki sadja topijo v ustih. V trenutkih nesreče mi moje misli dajo moč, da se znova zasmejem in si rečem: ‘Moje misli so enkratne. Tako zelo me osrečujejo!’«
V tretjem poglavju je v priročniku vaja sklepanja in domišljije. Vsak učenec je med sedmimi možnostmi eno izbral, o njej nekaj napisal in jo predstavil sošolcem. Potem so pripoved skupaj komentirali in ga v zvezi z njo spraševali. Ena od možnosti je bila: Zamisli si, da lahko ljudje, zaradi odkritja nove snovi, živijo brez hrane. Kakšen bi bil potem svet?
Johan iz 7. razreda si je tak svet zamislil tako, da bi bili vsi leni — da ne bi več delali za preživetje, ampak le še za lagodje. »Vse bi bilo zaraščeno; ljudje ne bi vedeli, kam bi sami s seboj. To bi bilo zelo slabo, pa tudi dolgočasno. Zaprle bi se vse trgovine in tovarne s hrano. Tudi reklam po televiziji na to temo ne bi bilo več. Smešno, takoj ko sem si zamislil, da bi ljudje lahko živeli brez hrane, sem si rekel super! Toda dlje ko razmišljam, bolj vidim, da bi besedo super raje zamenjal z besedo: obup.«
Druga možnost je bila: Zamišljaj si, da si voda v plavalnem bazenu. Povej, kako se počutiš, ko se vsi kopajo v tebi. Anja iz 7. razreda je povedala, da se ji zdi grozljivo, neprijetno, ker ljudje skačejo vanjo in jo razburkajo, da jo vse boli. Hrani se s klorom. Včasih jo zebe, včasih ji je vroče. Omejena je na velikost bazena, kakor da bi bila nekam priklenjena, nesvobodna. Tudi umazanija jo moti. Včasih se zaradi »žgečkanja« ljudi med plavanjem zvija in valovi. Ob koncu dneva utrujena, umazana in sita ljudi odplava po odtočnih kanalih.
Vaje iz priročnika so zanimive in učiteljicam v veliko pomoč. Uporabljava jih pri vodenju pogovora, a se izogibava temu, da bi se pogovor spremenil v mehansko reševanje vaj. Z vajami povezujemo ideje iz zgodbe s splošnimi vprašanji.
Najbolj negotovi sva bili pri ocenjevanju. Kljub standardom znanja v učnem načrtu in pogovorih s strokovnjaki na tem področju, sva merila za ocenjevanje težko določali. Upoštevali sva priporočila dr. Šimenca in pri oceni posameznika združili več komponent: delo oziroma dejavnost v skupini, sposobnost izražanja in utemeljevanja lastnih stališč, samoocenjevanje, mnenje drugih članov skupine, izdelki … Učenci so ocenjevali tudi delo učiteljice. Tako sva dosegli, da ocenjevanje ni bilo »učiteljičin monopol« in da pri večini učencev to ni vplivalo na njihovo spontanost.
Velik problem pri vseh izbirnih predmetih, še posebno pri FZO, je, da skupino sestavljajo učenci iz 7., 8. in 9. razredov — torej sta med posamezniki dve ali tri leta razlike. V letih odraščanja so tolikšne starostne razlike pri dojemanju sebe in sveta okrog nas velikanske.
Nekatere teme se zdijo zanimive osmošolcem, sedmošolcev pa še ne zanimajo in narobe. Tudi ocenjevati delo, sposobnost izražanja in utemeljevanja lastnih stališč v tako heterogeni skupini je vse prej kakor lahko delo.
Kljub začetniškim težavam je bila večina učencev s FZO na koncu šolskega leta zadovoljnih. To je pokazala anonimna anketa. Všeč jim je bil način dela, dobri odnosi v skupini, saj se je pri urah FZO spletlo nekaj prijateljstev med učenci, ki so se sicer poznali, a se prej niso družili. V posebno zadovoljstvo nama je bilo, ko so naju učenci sami prosili, ali lahko po pouku pripravljajo igrico in ali jim lahko pri tem pomagava. Nekateri so začeli pisati dnevnike svojih razmišljanj in nama med odmori pripovedovali, o čem so razmišljali. Zdi se nama, da so nekateri učenci tudi zaradi ur FZO malce raje prihajali v šolo.