10. 3. 2017 Filozofija za otroke

Filozofija v tretjem razredu

Filozofijo za otroke učim v tretjem razredu OŠ eno uro na teden kot krožek, namenjen zgolj učencem mojega razreda. Udeležba je torej prostovoljna, vendar se je prva leta odločila za ta krožek večina učencev, kar je nekoliko otežilo delo. Zato letos, ko ga vodim že tretje leto, hkrati poteka bralna urica, tako da je pri filozofiji le 15 učencev, to pa olajša komunikacijo.

Izhodišče dela je čitanka Pika. Na začetku vsake ure predelamo en razdelek, tako da vsak učenec, ki pride na vrsto, prebere en odstavek, nato pa učenci prebrano komentirajo, izluščijo tisto, kar se jim zdi zanimivo in o čemer bi se radi pogovarjali. Komentarje napišejo na listke, prilepimo jih na tablo in vse tudi preberem. Učenci iščejo podobnosti in razlike med njimi. Z glasovanjem izberejo problem, o katerem bi se želeli pogovarjati. Če se jim zdi zanimiv še kak drug, ki ni bil izbran, se pogovorimo o njem naslednjo uro. Iz zgodb običajno izberejo probleme, s katerimi se lahko identificirajo in jih tudi sicer čutijo kot svoje probleme.

Primeri vprašanj učencev:

Ali je Manca pravična?

Zakaj Manca ne pusti Pike v kopalnico? Ali nekaj prikriva?

Zakaj Manca vedno odloča?

Zakaj se sestri sovražita?

Zakaj starši vedno krivijo Piko?

Zakaj Pika misli, da je zguba?

Zakaj ne moreš izbrati svoje družine?

Bistveno za diskusijo je, da ni pravih in napačnih odgovorov. To na začetku nekateri težko sprejmejo. Prepričani so, da je samo en pravi odgovor. Počasi spoznajo, da vsak lahko pove svoje mnenje in da ga med diskusijo lahko tudi spremeni, če ga prepričajo nasprotni argumenti.

Diskusiji občasno sledi reševanje raznih nalog.

Kakor je opredeljeno v priročniku za učitelje, gre za več vrst vaj:

»Zasnovane so kot (a) vaje, ki spodbujajo dialog, (b) vaje, ki odpirajo nejasne vidike določenih idej, pojmov ali tem za razmišljanje, (c) vaje, ki izvabijo različne interpretacije (razlage), (č) vaje, ki utrjujejo uporabo filozofskih tehnik, (d) vaje, s katerimi ugotavljamo, kaj je posameznik prispeval k diskusiji, (e) vaje, s katerimi preverimo, kaj je vključeno v zamišljeni problem v zgodbi.«

Najpomembnejše pri vajah se mi zdi, da učitelju omogočijo bolje razumeti način razmišljanja učencev. Pri tem se najbolje pokaže, kaj jim še ni čisto jasno, tako da se lahko povrnemo k problemom, ki zahtevajo za razumevanje več časa. Na eni strani torej dajejo povratno informacijo o načinu razmišljanja, po drugi pa vodijo k napredovanju v diskusiji in tej odpirajo nove smeri.

Ob prvih urah mora učitelj poskrbeti, da se postavijo pravila, ki bodo vodila skupno delo. Oblikujejo jih skupaj učenci in učitelj. Običajno jih vprašam, kako mislijo, da naj bi potekalo skupno delo. Po skupinah oblikujejo svoje predloge, nato pa jih združimo v enoten seznam dogovorov. Na začetku so napisani na plakatu, tako da si jih počasi vsi zapomnijo. Denimo: prijaviti se za besedo, poslušati drug drugega, odgovarjati tistemu, ki postavi vprašanje …

Najpomembnejšo vlogo ima učitelj pri »vodenju« diskusije. Ni samo usklajevalec, temveč počne še marsikaj drugega, odvisno od tega, kar se mu zdi v nekem trenutku pomembno. Včasih postavlja podvprašanja, da učenci razvijejo ali utemeljijo svoje misli. Podvprašanja včasih niso prava vprašanja, temveč odpirajo dileme, izpeljujejo posledice trditev učencev. Bistveno je, da učitelj ne daje odgovorov, temveč učence spodbuja, da jih iščejo sami. In opozarja, da noben odgovor ni dokončen in da se vselej odkrije kaj novega, kar spremeni naše vedenje o neki stvari.

Filozofija za otroke ima številne vplive na učence in na razred kot celoto:

učenci postanejo boj strpni drugi do drugega, razvijajo sposobnost za skupno življenje in medsebojne odnose (ko pride med njimi do nesporazumov, jih poskušajo zgladiti s pogovorom, ne s pestmi. Pri tem pojasnjujejo svoje poglede na problem in izrazijo svoje občutke. Tisti, ki se laže pisno izražajo, to napišejo v pismu in ga oddajo v razredni nabiralnik ali pa neposredno tistemu, ki mu je pismo namenjeno);

razvijajo svoje komunikacijske spretnosti (nekaj učencev že dokaj dobro obvlada komunikacijske spretnosti. Tudi pri drugih predmetih se spretno vključujejo v pogovor. Npr.: Strinjam se z Janom, vendar bi dodala … Laže tudi počakajo, da pridejo na vrsto za besedo);

razvijajo domišljijo in ustvarjalnost (laže se v mislih »preselijo« v domišljijski svet, kar se kaže zlasti v zanimivih domišljijskih spisih in pri likovnem ustvarjanju);

navajajo se na kritično razmišljanje (o problemih kritično razmišljajo, iščejo pozitivne in negativne strani danih predlogov ter zagovarjajo svoje stališče);

razvijajo miselne spretnosti (uspešneje povezujejo znanje z različnih področij, bolj igrivo, brez strahu se lotijo nalog iz logike).

Cilji filozofije za otroke so tudi cilji sodobne šole. Sokratska vprašanja lahko postavljamo pri vseh predmetih, saj se otroci začnejo lotevati problemov pogumneje. Razmišljajo globlje in celoviteje. Učitelj dobi več informacij o tem, kako razmišljajo. Ko odkrijejo, da je več poti, več možnih načinov razmišljanja, izgubijo tudi strah pred tem, da bi sami razmišljali in sami poskusili rešiti neki problem. Bolj povezujejo teme posameznih predmetov s svojimi vsakdanjimi izkušnjami. Upajo si, iščejo poti, na vržejo puške v koruzo, če takoj ne poznajo odgovora.

Teme, obravnavane pri filozofiji za otroke, je mogoče povezati s temami pri drugih predmetih. Prva zgodbica iz Pike se tako začne s Pikino predstavitvijo:

»Zdaj sem jaz na vrsti! Tako dolgo sem morala čakati, da so drugi povedali svoje zgodbe! Najprej vam bom povedala moje ime. Ime mi je Pika. Pika ni moje pravo ime. Pravo ime sta mi dala mama in oče. Pika pa je ime, ki sem si ga dala sama.«

Med pogovorom se zastavi vprašanje, katero je človekovo pravo ime. To razpravo smo razširili tako, da je vsak učenec naredil manjšo raziskovalno nalogo o svojem imenu. Anketirali so starše, kako so jim izbrali ime, in po Leksikonu imen ugotovili izvor in pomen svojega imena.

Raziskovalne naloge so predstavili sošolcem. To temo smo navezali na opisovanje sebe pri slovenščini in hkrati pri SND, kjer je v tretjem razredu tema predstavljanje samega sebe in vsak učenec izdela plakat o sebi. Ob tem, ko učenci razmišljajo o svojih interesih in posebnostih, se bolje spoznajo. Bolje pa spoznajo tudi drug drugega, kar je prvi pogoj za dobre medsebojne odnose. Ob tej temi se je razvila diskusija, kaj se jim zdi v življenju pomembno, kaj želijo doseči.

Nekaj misli otrok:

– Pomagala bom ljudem. Pomembno je, da pomagaš ljudem v stiski.

– Veliko bom potoval. Dobro je veliko potovati, ker spoznaš druge dežele in se pri tem učiš.

– Postati hočem igralka, zvezda, da me bodo vsi občudovali.

– Imel bom svojo restavracijo. Ljudje so zadovoljni, če dobro jedo.

Tako se je diskusija, ki se je začela pri filozofiji, preselila še k drugim predmetom. En način povezovanja se torej doseže z vsebinami. Vprašanja, o katerih debatiramo pri filozofiji, povežemo s snovjo pri drugih predmetih. Drug način je uporabnost načina dela, ki se ga učenci naučijo pri filozofiji. Pri razredni uri sem denimo problem izginulega predmeta in obtožbo nekega učenca reševala s postavljanjem filozofskih vprašanj (s filozofskim pogovorom):

– Ali lahko z gotovostjo trdiš, da ti je ta oseba predmet vzela?

– Si to videl na lastne oči?

– Kaj je v življenju gotovo?

– Ali obstaja še kakšna možnost glede tega, kaj se je lahko zgodilo s pogrešanim predmetom?

Učenci so iskali različne možnosti. Tako se je napetost v razredu umirila. Sledilo je vprašanje učencu, kaj zdaj lahko stori. Ugotovil je, da bi bilo dobro najprej preveriti naštete možnosti. »Izginuli« predmet je res našel doma, obtoženemu sošolcu pa se je opravičil.

Še pomembnejši je vpliv temeljne naravnanosti, namreč spraševanja in razmišljanja, na obravnavo snovi pri drugih predmetih. Primer: Pri uri matematike, ki jo je vodila študentka in pri tem nespretno postavljala vprašanja, je učencem opazno upadla zbranost in motivacija za delo. Po uri so komentirali, da jim je bilo dolgčas, ker je študentka vse sama povedala in jim ni dala možnosti, da bi mislili.

Pa niso samo učenci tisti, ki prenašajo metodo na druga področja. Tudi sama sem, ko učenci pri uri matematiki niso razumeli naloge, najprej z vprašanji preverila razumevanje ključnih besed. Pokazalo se je, da je problem izviral iz nerazumevanja nekega pojma. Včasih bi jim v takem položaju takoj še enkrat začela razlagati matematični postopek reševanja naloge.

Seveda sem potem ugotovila, da je to vpliv filozofije. In potem spoznala še, da ne gre za nekaj povsem filozofskega, ampak za preprosto učinkovito metodo poučevanja. Tako se mi zdi, da filozofije pravzaprav ni treba vnašati drugam, saj potem, ko enkrat dobiš nekaj izkušenj, njene vsebine in metode dela opaziš pri vseh predmetih. Res pa je, da tega ne bi opazila, če se ne bi sama že tri leta ukvarjala s filozofijo za otroke.

Nekaj misli otrok o filozofiji:

– Pri filozofiji za otroke mi je bilo všeč, da smo brali zanimive zgodbe, pri tem pa razmišljali in se pogovarjali. Naučil sem se, da ima vsak pravico do svojega mišljenja. (Jurij)

– Všeč mi je, da poskušamo najti odgovore na zanimiva vprašanja. Naučila sem se, da smo ljudje različni. (Petra)

– Rad sem se pogovarjal. Naučil sem se spoštovanja. (Miha)

– Všeč mi je bilo, da smo brali v krogu in se pogovarjali. (Ana)

– Naučil sem se pisati vprašanja. (Andraž)

– Filozofija se mi je zdela smešna, zabavna, poučna in zanimiva. (Katra)

– Naučila sem se misliti. (Mateja)

– Naučil sem se povezovati misli. (Leon)

– Pomembno je, da ne užališ drugega. (Maša)

Naj končam z mislijo Rogerja Sutcliffa: »Z besedami je treba ravnati previdno!« — tega pa se učim jaz.

Izvirno objavljeno v FNM, št. 3-4, 2001

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2001_3-4/2010041909253896/