5. 4. 2017 Filozofija za otroke

Filozofija s tretješolci

Pri svojem pedagoškem delu sem se največkrat spraševala, kdaj in kako si vzeti čas za pogovore z otroki ter na podlagi pogovorov, otroških izkušenj in radovednosti ubrati pot k razmišljanju o življenju … Otroci pravzaprav veliko doživljajo, o tem tudi razmišljajo, vendar premalo govorijo o življenju, ki ga živijo in doživljajo! Program filozofije za otroke mi je ponudil nekaj odgovorov na ta vprašanja, zato sem na Zavodu za šolstvo prijavila inovacijski projekt Filozofija za otroke (v nadaljevanju IP FZO).

»Filozofija za otroke? Pri nas, v osnovni šoli? Verjetno se šališ.« Takšne in podobne izjave kolegic in kolegov sem poslušala kar nekaj časa, ko sem pričela s filozofijo za otroke v 3. razredu OŠ. Med njegovim izvajanjem sem dobila nekaj odgovorov na vprašanja, kako spodbuditi otroke k razmišljanju, izražanju svojih misli in jih usmerjati v kulturno komuniciranje. Omenjeno spoznanje o pomembnosti avtonomnega razmišljanja in cilji filozofije za otroke, ki se navezujejo na moje dileme, so me pritegnili in spodbudili k spoznavanju programa ter pozneje k njegovemu izvajanju. Ravno filozofija za otroke je usmerjena v razvijanje avtonomnega, refleksivnega, kritičnega mišljenja, k čudenju.

Uvajanje programa je potekalo v šolskih letih 1998/1999, 1999/2000 in 2000/2001. Poskusno sem se ga lotila v 3. razredu s skupino šestnajstih otrok v šolskem letu 1998/99 (s čitanko Pixie, v slovenskem prevodu Pika, in s priročnikom Looking for Meaning — Iskanje pomena) . V naslednjem šolskem letu sta program pričeli uvajati učiteljici Irena Šimenc Mihalič v 3. razredu OŠ Ledina v Ljubljani, Mateja Marčun v 3. razredu OŠ Simona Jenka v Kranju — podružnici Center, in Nada Liplin v 4. razredu OŠ Dravlje Ljubljana. V šolskem letu 2000/2001 smo poskusno uvajanje programa nadaljevali z istimi skupinami otrok v OŠ Jožeta Gorjupa v Kostanjevici na Krki, OŠ Ledina Ljubljana in OŠ Simona Jenka v Kranju. Pridružila se jim je nova skupina tretješolcev v OŠ Mengeš z učiteljico Lidijo Ropotar. Program je potekal kot interesna dejavnost pred poukom ali po njem eno šolsko uro na teden.

Priprava na uro

Priročnik za učitelja M. Lipmana Iskanje pomena je osnovno strokovno berilo in izhodišče za pripravo ur filozofije z otroki. Podrobno obravnava vsako poglavje v čitanki Pika, pojasnjuje in utemeljuje njeno vsebino. Navodila v priročniku so podrobno in pregledno razdeljena, navedene pa so tudi vaje in načrti za diskusijo. Priročnik daje še strokovno in didaktično oporo pri načrtovanju, izvajanju in analiziranju dela.

Izvedba pouka zahteva odgovore na številna vprašanja: kaj storiti najprej, kako temu slediti, kako organizirati vsako uro v razredu, kako spodbujati diskusijo, kako povezati vaje s primeri v besedilu, kako doseči in izvesti dodatne dejavnosti (dramatizacijo, ples, glasbo, poezijo, otroške zgodbe) za utrjevanje pojmov (brez osebnih učiteljičinih sugestij in mnenja) — vse to je tudi za že izurjenega »facilitatorja« zahtevna dejavnost. Pri mlajših otrocih ni odveč previdnost glede (osebnih/filozofskih) stališč, so namreč bolj dovzetni in sposobni sprejeti vsako učiteljičino intelektualno držo za absolutno resnico. To pomeni: če je cilj filozofije za otroke razvijanje avtonomnega, kritičnega mišljenja, mora učiteljica, prvič, zelo previdno, tudi zadržano izražati svoja stališča in se potruditi, da ne sugerira svojih stališč, in, drugič, spodbujati mora otroke, da sami uvidijo spoznanja, dejstva, da se čudijo, raziskujejo »misli«, dejavno sodelujejo pri razvijanju osnovne misli diskusije.

Fizično in psihično okolje, v katerem ustvarjamo, otrokom pomaga k samozaupanju, ustvarjanju, razredni interakciji in komunikaciji (ureditev učilnice, čas izvajanja /pred poukom, po pouku/, postavitev stolov v krog, neutesnjenost, osvetlitev; pogoj za ustvarjalno ozračje je tudi nekakšen socialni sporazum: vsi, ki sodelujemo pri filozofiranju, smo se vključili po svobodni volji – člani skupine, skupnosti raziskovanja, smo sprejeli skupna pravila o vlogi otrok, učiteljice, vrednot, govorjenju: dvigni roko, počakaj na vrsto, govori razločno in glasno, glej v oči), k skupni diskusiji, glasnemu branju v krogu, zapisovanju komentarjev ter njihovemu prebiranju in poslušanju.

Priročnik

Kar učiteljica potrebuje ob vseh diskusijah, je nenehna pozornost, kaj je sproženo v sprejeti definiciji in kaj povzroča težave pri besedah (npr. resnica), ki jih imamo za jasno razumljive.

Ni lahko voditi diskusijo na omenjeni način. Potrebno je kar nekaj časa in izkušenj, da se naučite, kako spremljati otroške komentarje z ustreznimi vprašanji. Zato je v priročniku pripravljenih veliko vaj, ki so v pomoč pri razvijanju te spretnosti.

Obstaja jih več vrst:

– vaje, ki spodbujajo dialog,

– vaje, ki odpirajo nejasne vidike nekaterih idej, pojmov ali tem za razmišljanje,

– vaje, ki izvabijo različne interpretacije (razlage),

– vaje, ki utrjujejo uporabo miselnih tehnik,

– vaje za ugotavljanje, kaj je posameznik prispeval k diskusiji,

– vaje za prevetritev, kaj je vključeno v zamišljeni problem v zgodbi.

Vaje omogočajo učiteljici povezovati ideje iz zgodbic s filozofiranjem z otroki. Zagotavljajo, da učiteljica in tudi otroci zavestno usvojijo logične korake in filozofske strategije, ki so vključene v vajah in načrtih za pogovore. Če otroci spoznajo, da so bila vprašanja pri urah »učiteljičina« ali »po receptu« in ne po njihovem načinu/smeri razmišljanja, se lahko zgodi, da bo to prešlo v njihovo navado, in cilj programa ne bo dosežen.

Program dopušča posamezniku, da usvoji miselne spretnosti samo z vajo in ne s poučevanjem učiteljice. Vaje zagotavljajo otrokom način običajnega dejavnega vključevanja in tolikšne usvojitve metode, da lahko stalno rešujejo take, ki jih usmerjajo v razmišljanje.

Vaje pomagajo učiteljici in otrokom mojstriti nekatere spretnosti. V diskusijo niso vključene mehanično, temveč da pomagajo učencem pojasniti, kar so izbrali za temo pogovora po prebrani zgodbi. Tudi ni obvezno, da za vsako ceno rešijo vse. Učiteljica se prilagaja diskusiji in vključuje vaje, ki so s slednjo povezane.

Potek dela

Ker si mlajši otroci laže zapomnijo vsebine, ki jih obravnavamo v pripovedni obliki (kot zgodbe), kakor tiste, ki so združene v logični obliki, je branje zgodbe primerno izhodišče. Navadno smo najprej prebrali besedilo glasno v krogu (vsak en del), nato pa vsak tiho samostojno vso besedilo. Odvisno od ciljev ure, situacije in psihofizičnega stanja otrok smo prebrali del poglavja ali vse poglavje ali samo odstavek oziroma del odstavka.

Sprva so se otroci znašli v težavah, ker so se morali naučiti, kako natančno in hitro pregledati stavek, izločiti »je rekel« in »je rekla« ter interpretativno prebrati citat. Z vajo so postajali boljši in uspešnejši. Po branju so me zanimali odzivi na pravkar prebrano, kar zahteva večji miselni preskok otrok, kakor so ga sposobni izvesti, še posebno na začetku. Zato je primerneje vprašati otroke, kaj se jim zdi zanimivega v prebranem delu, kaj je v njem problem. Vse komentarje, ki so jih otroci napisali in prebrali, so morali sami zapisati, podpisati in nalepiti na tablo. Tako so občutili pomembnost svojega dela, prispevek k skupnemu ustvarjanju, ponosni so na svoje prispevke in sodelovanje v diskusijah.

Diskusija

Diskusija se po zapisu komentarjev gradi v odvisnosti od interesov otrok. Če so jim bili komentarji zanimivi, smo celo uro razpravljali o vseh na tabli. Drugič smo se pogovarjali o tematsko najpogostejšem komentarju ali o skupno izbranem komentarju, ki ni nujno tematsko najpogostejši. Različne interpretacije komentarjev, ki sem jih izvabila, so pospešile dialog med učenci. Diskusija se lahko gradi tudi drugače: o vsakem odstavku kratko in jedrnato, dokler je v obravnavi. Kratka diskusija lahko nastane ob vprašanjih, kakršna so: »Zakaj ti je to zanimivo?« ali »Kaj misliš, da pomenijo te besede?« ali »Kaj misliš, da Pika misli s tem?« ali »Zakaj misliš, da se je to zgodilo?«

Po mojih izkušnjah je večini otrok diskusija igra, na katero komaj čakajo! Sposobnosti, ki pokažejo zmožnost sodelovanja v dialogu, so miselne spretnosti. Dialog med otroki omogoča, da spodbujamo miselne spretnosti brez mehanskega urjenja, brez prisile; sodelovanje postane prijetno in samonagrajujoče. Ni nekaj, kar nekdo naredi v redu, da ustreže učiteljici, ali za vsako drugo zunanjo nagrado. Nobena misel ni nepravilna! Skupna diskusija napeljuje otroke k izražanju in utemeljevanju svojega mnenja, razlikovanju bistvenega od nebistvenega, zastopanju svojega mnenja, spreminjanju svojega mnenja, postavljanju vprašanj, spraševanju, pritrjevanju, odklanjanju mnenj, samoiniciativno premakniti pogovor naprej, na višjo raven, spremljati vsebino diskusije, pogovarjati se o njenem poteku. Tudi očitno različna mnenja med otroki so odlično izhodišče za nadaljevanje diskusije. (Npr.: »Mislim, da Ana trdi eno, Boštjan pa nekaj drugega. Ana, povej Boštjanu, zakaj misliš, da imaš prav.«)

Mojega načrtovanja pouka ne morem opredeliti po nobeni od uveljavljenih temeljnih strategij učnega načrtovanja vsebin in metod. Pri tem sem upoštevala naslednja izhodišča, ki lahko pomenijo tudi kratkoročne etapne in operativne cilje:

– spodbujati in upoštevati samostojnost ter pobude otrok,

– spodbujati kritičnost,

– spodbujati dejavnost otrok v diskusijah,

– razvijati kulturo dialoga,

– iskati različne miselne poti, po katerih se lahko otroci razvijajo.

Cilji niso faktografsko znanje, temveč razvijanje miselnih spretnosti in veščin. Niso časovno opredeljeni, saj je obvladovanje splošnih ciljev opazno po urah, tednih, mesecih rednega dela. Cilji izhajajo iz otrok, njihovega doživljajsko-­izkušenjskega, domišljijskega in ustvarjalnega sveta, interesov in želja. Opazni so kognitivni (znanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza, vrednotenje) in afektivni cilji (sprejemanje, odzivanje, osvajanje vrednot, organiziranost vrednot, razvoj celovitega značaja…). Pri psihomotoričnih ciljih je poudarjen razvoj govornih spretnosti in nebesednega sporočanja.

Pri filozofiji za otroke je pomembno mišljenje o mišljenju. Takšno mišljenje sicer ni običajno in pogosto v osnovnošolskih klopeh. Predstavlja zahtevno veščino mišljenja, ki jo lahko po ustreznem programu začnemo razvijati že pri šestletnikih. Tako mora otrok opazovati samega sebe, kar je še teže kakor opazovati razmišljanje drugega. Otrok opazuje mišljenje, ko misli! Izpopolnjevanje te veščine mišljenja traja tudi več mesecev. Prav zanimivo in zabavno je bilo opazovati desetletnike v trenutku prebliska, da razmišljajo o tem, kako razmišljajo! To sem imela možnost opazovati tudi pri urah rednega pouka. In prav v zadovoljstvo so mi bili takšni odzivi, saj so kazali na kakovost mojega dela. Če otroke navadimo, da opazujejo svoje mišljenje, bodo laže načrtovali svoj prihodnji razmislek. Z uporabo posebnih miselnih vaj in pozornostjo lahko tudi že otroci (morda laže kakor odrasli) izboljšajo miselne spretnosti in postanejo boljši misleci. Moč mišljenja in umetnost učenja se tesno prepletata z vsemi sedmimi inteligencami (jezikovna inteligenca, matematična/logična inteligenca, vidna/prostorska inteligenca, slušna inteligenca, medosebna inteligenca, avtorefleksivna inteligenca, telesna/gibalna inteligenca).

Učenci o filozofiji za otroke

(Vtise so otroci zapisali po dveh letih izvajanja programa v interesni dejavnosti Klepetulje.)

Pri krožku Klepetulje sem že od začetka. H Klepetuljam hodim zato, ker se rada pogovarjam. Lahko bi se reklo, da sem klepetulja. Rada sem poleg. Sedimo v krogu. To se mi zdi veliko bolje kakor pa pri rednem pouku. Najbrž zato, ker tistega, ki govori, lahko pogledaš v oči. Tudi naučimo se veliko. Govorimo v urejenih povedih, zato pri spisih ni večjih težav. Včasih preidemo z ene teme na drugo. To ni napačno. Všeč mi je. Naša mnenja so različna. Klepetulje bi morali uvesti na vseh šolah in mislim, da nisem edina, ki tako misli.

Vsi imamo probleme. Vsak jih rešuje na svoj način. Ali jih komu zaupamo? Jaz … Jaz bolj malo problemov komu zaupam. Če pa jih že zaupam, jih zaupam svoji mamici, babici, teti ali moji najboljši prijateljici. Največ problemov imam s svojim mlajšim bratcem. Kar naprej se prepirava. Sploh se ne razumeva. Saj ne, da se vedno ne razumeva. Le takrat, ko se prepirava. Nekoč se je zgodilo tole … Ne spomnim se več, zakaj sva se sprla. O ja, pa se spomnim! Prepirala sva se, kdo bo pospravil jedilnico. In zmagal je on. Jaz sem morala pospraviti jedilnico, on pa je lepo igral igrice na računalniku. Kako nepošteno. Moj problem je ta, da je vedno vse po njegovo. Tudi moje želje se upoštevajo, le kar se pospravljanja tiče, ne. Seveda nimam samo tega problema. Našli bi se tudi drugi. Le našteti se mi jih ne da. Moj nasvet za vas je: Če imate velik problem, se zaupajte odraslemu in znal vam bo pomagati. (T.)

Stara sem enajst let in rada se čudim in mislim. Mojima prijateljicama rada kaj zaupam. Vendar ko pridem domov, začnem razmišljati: Kaj pa, če me izdata? … Rada dvomim. No, ne rada, vendar se mi to dogaja pogosto. Potem začnem razmišljati: Če dvomim o njiju, potem jima ne zaupam? Potem nista moji najboljši prijateljici? … Pomirim se in začnem razmišljati pozitivno. Razmišljam o tem, da me ne izdata. Postanem mirna in ostanem pri dobrem razmišljanju.

Rada se čudim stvarem, ki so vsak dan vidne. Vsak dan hodim mimo njih; ko pa se nekega dne ozrem v to stvar, se zagledam vanjo. Vanjo gledam, kakor da jo prvič vidim. Zelo čudno se mi zdi, ko vidim zares celo stvar. Ne pa, da grem mimo nje in je ne opazim! Spet se čudim, zakaj je ne vidim vsak dan. Čudim se v nedogled. Vendar se ne načudim. Čudim se tudi temu, kako lahko mislim, da spuščam čudne glasove, če jih pa nekdo drug. Zelo čudno. Ko se je namreč nekdo sam sebi zasmejal in mi povedal, da je on spuščal tako čudne glasove, sem se spet začela čuditi, kako je on lahko spuščal čudne glasove, če sem bila prepričana, da sem bila to jaz.

Čudim se in razmišljam zelo pogosto. Zato se dovolj načudim. Vendar se še vedno čudim, kako da sem se spomnila, komu se čudim.

Pri Klepetuljah mi je najbolj všeč pogovarjanje in razmišljanje. Kajti ko končamo pogovor, ugotovimo, da smo nazadnje prišli na čisto drugo temo. Ko se pogovarjamo, razglabljamo o vsem mogočem in ugotovimo, da smo iz preprostega razumljivega stavka našli več možnih rešitev. Všeč mi je tudi to, da se pogovarjamo o Pikinih težavah. Ona ima zelo veliko problemov. Mi ugotavljamo, kako se je to zgodilo in zakaj se je tako zgodilo. Všeč mi je, da imamo v besedilu takšne zapletene stavke. Kajti ne moreš jih zlahka razvozlati. Včasih se tudi motimo o Pikinih težavah, a vseeno ugotovimo pravilno rešitev. Všeč mi je tudi to, da ko preberemo besedilo, napišemo, kaj mi ni všeč, kaj me moti, zakaj je to tako … Klepetulje so res zelo zanimiv krožek in sem zelo vesela, da lahko sodelujem pri njem. (K.)

Klepetulje so mi všeč, ker se pogovarjamo o problemih in iščemo rešitve, ki mi včasih pri mojih problemih pomagajo. Moj največji problem je ta, da včasih čutim, da se morda kdo počuti zapostavljenega ali odrinjenega. O tem razmišljam zelo pogosto. To skušam popraviti tako, da tistega povabim na svoje mesto, in se počutim bolje. (M.)

Klepetulje so nekaj najboljšega. Zato, ker se pogovarjamo. Začnemo se pogovarjati o eni temi, končamo pa čisto z drugo temo. Naša mnenja se zelo razlikujejo, saj ima vsak svoje mnenje. Zelo velikokrat se nasmejemo. Takrat bi nam kar bobenčki popokali. Še večkrat se prerekamo in spremo. Ko se spremo, je šele hudo! Všeč mi je tudi, ko sedimo v krogu, ker tako laže komuniciramo. Naš posrednik je učiteljica, ki nas pripelje do teme, nato pa začnemo mi. Pogovarjam se laže kakor pri pouku, ker nisem tako nervozen.

Pri Klepetuljah sem že od vsega začetka in še nikoli mi ni bilo žal, da sem vstal zgodaj in prišel ob 7. uri zjutraj v šolo. Imamo se zelo zelo lepo in upam, da se bomo imeli še naprej. Klepetulje bi morale biti med urami pouka, ker so zelo dobre. (M.)

Klepetulje so moj najljubši krožek. Je zelo zanimiv, zabaven in hkrati poučen. Veliko se pogovarjamo. Vsak pove svoje mišljenje, a vsak misli drugače. Imamo veliko različnih tem. Zanimivo je to, da ko se pogovarjamo o eni temi, lahko hitro pridemo čisto v drugo temo. Pogovarjamo se tudi o svojih problemih. Jaz nimam problemov. Če pa že imam kakšnega, dobro premislim in poiščem najboljšo rešitev.

Ko smo skupaj v krogu, najprej nekaj beremo, potem pa dobro premislimo o tem, kaj smo prebrali. Z dvigom roke pokažemo, da želimo nekaj povedati. Velikokrat se nasmejemo … Ta krožek imamo enkrat na teden in vsakič se zelo zabavamo. Včasih se tudi spremo. Največkrat zato, ker je vsak drugačnih misli. Preprosti stavek vedno čisto zapletemo. Naučili smo se razmišljati, povedati svoje mišljenje, kar nam bo koristilo v življenju. (L.)

Pri Klepetuljah mi je všeč, da lahko popravljamo druge. Ker sedimo v krogu in ker se pogovarjamo o vsem, so mi Klepetulje bolj všeč. Nikakor nisem razumel Pike, ki je imela čudne težave z gumijasto roko, prostorom na postelji …

Ker moram vstati zelo zgodaj in priti v šolo ob 7. uri, sem tisti dan v šoli zelo utrujen. To je moj edini problem. Kar naprej mi sošolci urejajo sedež blizu Lee, ker se z njo kar naprej prepiram. Ampak z Leo se ne bom nikoli strinjal. Lahko rečejo kar koli, ne! Še en problem je: da je zmeraj nekdo, ki misli drugače. To me spravlja ob živce! Zmeraj! Če bi bilo enkrat ali dvakrat, to bi še razumel. Ampak zmeraj, to je pa višek! (A.)

Pri Klepetuljah se večinoma pogovarjamo o problemih in kako jih reševati. Osebno nimam takšnih problemov. Ampak približno vem, kakšni so. Lahko so zelo resni ali manj resni. Mi se jih učimo reševati po svoji poti. Takšne probleme lahko zaupaš staršem, učiteljici, svetovalki ali prijatelju. Zato ne skrivati svojih problemov! Klepetulje so zelo dober krožek, ker mi pomagajo uriti oliko, logiko in moralo. Klepetulje so mi všeč zato, ker sedimo v krogu in se pogovarjamo. Včasih se prepiramo in se jezimo drug na drugega. To pomeni, če ne bi bilo učiteljice, bi … (S.)

Pri Klepetuljah se imamo zelo lepo, saj klepetamo o raznih stvareh. Med pogovarjanjem se velikokrat spremo, ker vsak misli in trdi svoje. Skoraj nikoli se ne strinjamo. In temu sledi dolgo razmišljanje in potem končno skupna rešitev. Klepetulje mi koristijo, saj se učim komunicirati in bolje reševati svoje probleme. Najboljše je, da nam naša mentorica ne določa teme in jo lahko izberemo sami ter razmišljamo. Vmes tudi zaidemo v druge teme. Všeč mi je, ker sedimo v krogu. Tako se laže vidimo in pogovarjamo. Mislim, da potrebujemo mentorico, ker bi se drugače že stepli. (G.)

Osebni vtisi

Kakor kažejo izkušnje, je program FZO otrokom zanimiv in privlačen. Obravnava zanimive vsakdanje teme, ki so otrokom blizu (jaz, moje sposobnosti, skrivnosti, prijateljstvo, resnica, laž, jeza, sreča, odnos do ljudi, zaupanje, resnica, dobrota …) in ustrezajo otroški radovednosti, čudenju nad svetom. Zgodbe o vsakdanjih pojavih, ki se nanašajo na osebne izkušnje, pomagajo vsakemu najti pot do lastnih stališč o izpostavljenih pojmih.

Poudarek FZO je na procesu — dejavnosti mišljenja. Otroci »delajo filozofijo« z živo mislijo, z refleksijo življenjskih izkušenj, problemov, s prepletanjem logičnih struktur, etičnih načel, ki jih prenesejo v skupnost raziskovanja. Skupina otrok in učiteljice, ki se poznajo in si zaupajo, sodeluje v diskusiji in išče možne rešitve problemov. Komunikacija vseh v skupini s sedenjem v krogu še bolj spodbuja samostojno govorno dejavnost in omogoča otrokom, da kot pobudniki dejavnosti svoje življenjske izkušnje prenesejo v skupnost. Otroci imajo možnost prostega razvijanja miselnega zaporedja, da presežejo izhodiščno besedilno strukturo. Enakopravno sodelovanje v skupnosti raziskovanja jim omogoča, da pozitivno doživljajo sebe. Hkrati razvijajo in oblikujejo svoj vrednostni sistem, sposobnost samovrednotenja, napredujejo v socialnem razvoju. Zadovoljujejo potrebo po pripadnosti; so ponosni na svoj prispevek. Diskusija v skupini združuje otroke v skupnost raziskujočih, razmišljajočih in učečih se otrok (community of inquiry).

Vloga učiteljice

Na miselni poti smo primerjali medsebojna izkustva, iskali podobnosti in različnosti skupnega problema, interpretirali osebna izkustva; srečevali smo se s filozofskimi problemi, ki so bili povezani z življenjskimi izkušnjami otrok. Zapletali smo se v različnosti razumevanja in pojmovanja besedila. Nakazani filozofski problemi spodbujajo otroke k iskanju ustvarjalnih rešitev, z metodo k čudenju, spraševanju odgovorov in odgovarjanju na vprašanja, razvijanju komunikacijskih spretnosti. Učiteljica (voditelj/olajševalec diskusije) ima vlogo »oblikovalca, usmerjevalca« diskusije, oblikuje skupnost raziskovanja. Daje zgled dobrega misleca in pripravi otroke, da sami mislijo. Je član skupnosti, vendar tako, da je pedagoško v ospredju, filozofsko v ozadju. Pozorno sem spremljala dejavnosti učencev. Upoštevala sem osebnost vsakega otroka; tako so razvijali samokontrolo in prevzemali odgovornosti za samostojno delo.

Zapleteno, dinamično, čustveno dogajanje našega delovanja je nastajalo z enkratnimi razmišljanji. Skupinska interakcija je vključevala besedno in nebesedno komunikacijo. Medij komuniciranja ni bil samo jezik. V miselno raziskovanje so otroci spontano, neponovljivo, hipno vključevali tudi mimiko, geste, artikulacijo glasu … V vsaki diskusiji so delovali resno, odgovorno, včasih tudi po vzoru odraslih (v pogovornih oddajah po TV, posnetkih iz parlamentarnih razprav …). Tako sem pri izkustvenem povezovanju in iskanju pomena pri otrocih čutila tudi vpliv nekognitivnih dejavnikov (socialnega, čustvenega, motivacijskega).

Govora, ki sem ga namenjala nadzoru in usmerjanju učencev, je vsako leto manj v primerjavi z urami v prvem letu FZO. Že ob koncu prvega leta izvajanja me je presenetilo in razveselilo spoznanje, da je večina otrok pogumno in glasno razmišljala »po svoje, s svojo glavo«. Vendar različno: eni so zmogli razumevati in razlikovati samo dobesedno zapisano/izrečeno, drugi so zmogli poglobiti se dobesedno v še nekaj več, v ozadje napisanega in rečenega.

Vloga učencev, dejavnosti učencev

Vloga učencev je precejšnja: so pobudniki diskusije, komunikacije; imajo možnost prostega razvijanja miselnega zaporedja, da presežejo izhodiščno besedilno zgradbo; razvijajo in oblikujejo vrednostni sistem, sposobnost samovrednotenja, empatijo …, kar jih dviguje tudi na višjo razvojno raven socialnega razvoja.

Opazila sem različno komunikacijsko dejavnost učencev:

– samostojno dvigovanje rok in samostojno odgovarjanje na vprašanja;

– zagretost je narasla na začetku mojega vprašanja ali pa ob odzivu na pobudo učencev, kljub temu da je bila zelo visoka ves čas diskusije;

– govor, ki predstavlja mnenje (nesugestvni govor: mislim, moje mnenje, se strinjam), so učenci pogosto uporabljali;

– opazit je bilo humor, sproščenost, iskrenost, upali so se med seboj pošalit in zaupati svoje »probleme«, ki so ostali med nami (naša skrivnost);

– pojavljala se je tudi zmeda, običajno takrat, ko niso razumeli pomena, ob zapoznelem učiteljičinem odzivu ali če se nisem odzvala na pobude učencev; v trenutkih simpatične pristne zmedenosti (kar so tudi glasno priznali: »Sem čisto zmeden …«) so se kar zvijali, kakor da bi se želeli nekam skriti.

Vpliv FZO in posledice

S sodelovanjem in sprejemanjem vseh in vsakega v skupini otroci kažejo več notranje motivacije, boljšo sposobnost razumevanja drugih. Kar ni zanemarljivo, je, da razvijajo spretnost odpravljanja konfliktov, zavedajo se razlik, jih doživljajo in sprejemajo, izražajo svoja čustva, svobodno izražajo ideje, večplastno rešujejo probleme.

Takšna oblika dela v skupini otrok ustvarja skupinsko ozračje, ki je sicer subjektivna, teže merljiva kategorija. Čustveni ton, ki ga je ves čas zaznati v odnosih med otroki in učiteljico ter med otroki samimi, soustvarjamo z besedno in nebesedno komunikacijo. Otroci imajo občutek pripadnosti skupini, ki se občasno kaže kot mikrosubkultura v oddelku (vsi otroci niso sodelovali v programu, zato sem kot razredničarka ta odnos laže zaznala). Pripadnost in sodelovanje v raziskovalni skupnosti je utrdilo medsebojne odnose ter ustvarilo pozitivno delovno, ustvarjalno razpoloženje. K vplivu programa štejem tudi kulturnejše, strpnejše izražanje v skupini, vključevanje lastnih izkušenj in znanja, premišljeno in jasnejše izražanje. Sčasoma so se zmanjšali konflikti v diskusijah.

Naučili so se analitično prebirati besedilo, izpostaviti probleme, jih argumentirati, podkrepiti s (proti)primeri, postavljati hipoteze, predvidevati razvoj dogodkov. V drugem in tretjem letu filozofiranja sem našteto opazila pri istih otrocih, bodisi pri naših urah filozofije bodisi med rednimi urami pouka.

Transfer vsebin in metode dela v redne ure pouka je prijetna, uporabna novost na vsaki stopnji osnovnošolskega izobraževanja. Tako je z nekaj truda in ustvarjalnosti možno popestrit ure slovenskega jezika, spoznavanja narave in družbe, matematike, likovne vzgoje, zgodovine, etike, razredne ure … Če presojam o programu FZO in posebno o metodi po lastnih izkušnjah, bi ju priporočila vsem pedagoškim delavcem.

Način dela, ki ga v slovenskih, tudi prenovljenih učnih načrtih ni mogoče zaslediti, so otroci, starši in učiteljice, ki izvajajo filozofijo za otroke, z zanimanjem in zadovoljstvom sprejeli, saj ponuja otrokom možnost naučiti se razmišljati po svoje, s »svojo pametjo«, prebuditi skritega filozofa v sebi in tako izpovedati svojo življenjsko filozofijo.

Pri delu bi lahko spremljala napredek otrok z razvojnega, psihološkega, filozofskega in sociološkega vidika. Pri opazovanju jezikovnih sposobnosti bi lahko opazovali obseg besednega zaklada, raven (zahtevnost) besednega zaklada, komunikacijo — spretnost uporabe besednega zaklada, dolžino in zgradbo stavkov, razumevanje in izvajanje navodil, izražanje …

Izvirno objavljeno v FNM, št. 3-4, 2001

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2001_3-4/2010041909253896/