24. 1. 2018 Filozofija za otroke

Filozofska učilnica: radikalizacija vloge učenca

Aristotel je menil, da so mladi preveč nezreli, da bi se lahko spopadli z razumom, njihove strasti so enostavno premočne za bister um. Vse večje svetovno gibanje filozofije za otroke dokazuje, da se je veliki modrec motil. Dr. Laura D’Olimpio prikazuje vzpon tega radikalnega gibanja v Avstraliji.

Nekateri se morda sprašujejo ali mladi lahko filozofirajo. Starodavni grški filozof Aristotel v svoji »Nikomahovi etiki« piše, da mladi – in ne nujno mladi po letih – niso primerni študenti etike in politike, ker jim primanjkuje izkušenj in ker običajno bolj sledijo občutkom kot razumu.

Ob tem je v časih Sokrata prevladovala zaskrbljenost, da bi učenje mladih kritičnih miselnih sposobnosti povzročilo, da bi bili ti manj poslušni. Če učence poučujemo filozofijo ali bodo preprosto zagovarjali vse, kar jim je všeč in bodo lahko svoje argumente tudi utemeljili? Je študij filozofije škodljiv ali koristen?

Filozofija za otroke (FZO) je program, ki filozofijo iz akademskih krogov seli v učilnice osnovnih in srednjih šol. FZO so zasnovali na državni univerzi Montclair v New Jerseyju v 1970-ih, ko sta se Matthew Lipman in Ann Sharp odločila, da je do filozofije potreben pragmatičen pristop. Njuna vizija je bila, da bi otroke naučila misliti kritično, ustvarjalno in sodelovalno, da bi na ta način lahko postali boljši demokratični državljani.

Pod vplivom pragmatizma filozofa Johna Deweyja, je Lipman za to pedagogiko, ki je osrednja za filozofski dialog z otroki, uporabil izraz »skupnost raziskovanja«. Skupnost raziskovanja sestavljajo udeleženci, ki sedijo v navznoter obrnjenem krogu, kar jim omogoča, da razpravljajo o filozofskih konceptih in drug drugemu postavljajo vprašanja.

Vloga učitelja_ce se radikalizira, saj postane posrednik ali posrednica skupnosti raziskovanja in ne edini vir vsega znanja. Razprava, ki poteka v skupnosti raziskovanja, se poskuša držati teme, vendar ji je dovoljeno, da teče, končni cilj pa je skupno znanje in pluralistična resnica.

V Avstralijo je FZO sredi 1980-ih prinesel Laurance Splitter, sčasoma se je vzpostavila federacija združenj za filozofijo v šolah. Skoraj vse avstralske države danes v izbranih osnovnih in srednjih šolah ponujajo FZO.

Queensland je bila prva država, ki je ponudila filozofijo kot neobvezen šolski predmet. Leta 2001 mu je sledila Victoria, Južna Avstraliji se je pridružila leta 2003, Tasmanija leta 2006, Zahodna Avstralija pa je za starejše učence leta 2008 uvedla program »Filozofija in etika«.

Uvajanje filozofije v srednje šole je resnično radikalna poteza, ki se prav lahko izkaže za transformativno. Radikalna je zato, ker je filozofija subjekt, ki od ljudi zahteva, da namesto recitiranja pravilnih odgovorov na vprašanja, razmišljajo zase. Toliko današnjega izobraževanja se osredotoča na rezultate, pri čemer to pomeni »dobre rezultate na testih« in pri »poklicnih spretnostih«. Kar resnično manjka je osredotočenost na učenje zaradi učenja samega in prepoznanje, da je modrost pomembnejša od znanja.

Modrost vključuje praktično znanje – kar bi Aristotel imenoval phronesis. Pri tem ne gre preprosto za poznavanje dejstev, ampak tudi za to, kako biti kreposten in se obnašati na način, ki nam omogoča rast ob rasti drugih. Navsezadnje smo socialna bitja, ki živimo skupaj v skupnostih.

Filozofija za otroke je radikalna, ker predpostavlja, da so mladi zmožni modrosti in se lahko učijo o težkih, abstraktnih konceptih. Seveda mora biti filozofski dialog primeren starosti, vendar pa učitelji, ki z učenci delajo v skupnostih raziskovanja, pogosto poročajo o presenetljivih vpogledih, ki jih lahko imajo mladi, ko razpravljajo o tako različnih temah kot so etika, versko prepričanje, politika ali epistemologija.

Dodatno zadovoljstvo je videti, kako udeleženci, ki redno prispevajo k skupnosti raziskovanja, sčasoma rastejo v zaupanju in radovednosti. Tako je znotraj razreda ustvarjen prostor, kjer jim je dovoljeno postavljati pristna vprašanja – vprašanja, na katera učitelj morda nima odgovora, a s tem ni nič narobe!

Učitelji lahko, medtem ko v varnem okolju vodijo filozofsko razpravo, skupaj s svojimi učenci raziskujejo odgovore in se od njih celo učijo. Vsakdo si prizadeva za najboljše odgovore, ki so nam trenutno na voljo, z odprtostjo za to, da mnenje, če je treba, tudi spremeni – to pomeni, da če se pojavijo nove informacije, mora biti odprt za njihov refleksijo in nadaljnje izboljševanje svojih obstoječih odgovorov.

V dobro delujoči skupnosti raziskovanja člani samih sebe in svojih idej ne bodo smatrali kot najpomembnejših. Zavedali se bodo prispevkov drugih članov in si dovolili preoblikovanje in izpopolnjevanje lastnih idej. Sčasoma bodo spoznali, da niso izolirane razmišljajoče stvari, ampak del medsebojno odvisne celote. So člani skupine ljudi, ki razmišljajo in čutijo. To globoko razumevanje jih spreminja.

Rezultati so lahko izredni – otrokovo vedenje se začne spreminjati in lahko ste na primer priča manj nasilja na šolskem igrišču in bolj racionalnemu reševanju sporov. Vendar pa je za to potrebno zaupanje in skrb skupnosti mislecev. Poučevanje filozofije v srednjih šolah, ki uporablja pedagogiko skupnosti raziskovanja, je odličen način za dosego tega cilja.

Eden praktičnih načinov kako lahko učitelji vadijo svoje spretnosti ustvarjanja zaupanja z drugimi učitelji je, da ustvarijo svojo lastno skupnost raziskovanja. Možnost sodelovanja v skupnosti raziskovanja, v kateri so samo učitelji, jim lahko pomaga obogatiti poučevalno prakso, saj na ta način pridobijo občutek, kaj pomeni biti član in ne le usmerjevalec.

Vpeljevanje filozofije v šole je odličen način, kako lahko filozofija postane dostopnejša, kar je ključnega pomena, če želimo, da bo disciplina v 21. stoletju priznana kot vredna. Sposobnosti mišljenja, ki jih spodbuja filozofija, so bistvenega pomena za dobro življenje – in zagovorniki filozofije za otroke verjamejo, da lahko otroci s filozofijo v skupnosti raziskovanja postanejo demokratični državljani, ki razmišljajo kritično, ustvarjalno in sodelovalno. To je gotovo to, kar naša družba potrebuje.

Dr Laura D’Olimpio je predsednica Avstralske zveze za filozofijo v šolah in sourednica prosto dostopnega časopisa Revija o filozofiji v šolah. Filozofijo uči na univerzi Notre Dame v Perthu.