5. 2. 2018 Filozofija za otroke

Filozofija je pravica

Pričakujemo, da bodo naši otroci pismeni in da bodo znali matematiko, vendar bi morali od njih  pričakovati tudi, da bodo filozofsko (kritično) seznanjeni z idejami, argumenti in različnimi pogledi na svet. V svojem govoru na TEDxUCD iz leta 2015 dr. Charlotte Blease trdi, da je filozofsko izobraževanje pravica. Kako lahko sicer pričakujemo, da bo naše državljanstvo aktivno in premišljeno, če ne bomo spodbujali kritičnega mišljenja.

Dr. Charlotte Blease je študirala politične  znanosti in komunikacijo na Univerzi v Londonu ter doktorirala iz filozofije na Kraljičini Univerzi v Belfastu. Charlotte je trenutno raziskovalka na Centru za medicinsko humanistiko univerze v Leedsu in raziskovalka partnerica v programu študij placebo učinka na harvardski medicinski šoli. Prav tako občasno gostuje na univerzah v Dublinu, Bochumu in Belfastu. Je tudi soustanoviteljica nove neodvisne organizacije »Filozofija Irske« (Philosophy Ireland), katere cilj je podpirati poučevanje filozofije v irskih šolah. Njena strast je javno izobraževanje (filozofija za otroke) in javno razumevanje medicine ter varovanja zdravja. Redno sodeluje v programih radija BBC, piše kolumno za The Guradian in sodeluje na številnih izobraževalnih festivalih.

Transkript:

Univerzitetni kampusi so zelo podobni filmski industriji. Ljudje stvari delajo s strastjo, a to so tudi zelo tekmovalna okolja – z rivalstvom, govoricami, velikimi egi. Prav tako kot v Hollywoodu, bo tudi v akademskih vodah le malo ljudi prišlo do statusa zvezde. Seveda pa so tudi razlike. Če vam uspe v Hollywoodu, zaslužiš 5 milijonov dolarjev na film in se upokojiš v stekleno hišo v Malibuju. Če ti uspe v akademskih krogih, to pomeni, da je deset ljudi citiralo članek, ki si ga nekoč napisal. Ko se upokojiš, lahko obdržiš svoj elektronski naslov in knjižnično kartico. Toda v zakulisju so podobnosti. Ambiciozen akademik prav tako kot ambiciozni igralci in igralke pogosto delajo po več služb hkrati, med tem ko čakajo na svoj srečen preboj. Akademski ekvivalent streženja po lokalih na hollywoodskem bulvarju je opravljanje svojega raziskovalnega dela, nekaj poučevanja in še kakšna druga na uro plačana dela. To je bila situacija, v kateri sem pred nekaj leti bila tudi sama. Ravno sem dokončevala doktorat iz filozofije, ko sem nekega jutra prejela elektronsko sporočilo. V splošnem je šlo nekako takole: »Želiš delati ne več kot uro na teden?« Da. »Želiš biti sama svoj šef?« Vsekakor. »Želiš imeti pozorno občinstvo?« Zakaj ne. »Želiš poučevati filozofijo?« Da. »Najstnike?« Bom poskusila. To je bila ponudba, ki jo je pripravil Kraljevi inštitut za filozofijo. Ideja za tem je bila, da bi podiplomski študentje filozofije šli na lokalne šole in otrokom prvič v življenju predstavili predmet. Danes želim z vami deliti svojo izkušnjo tega prenosa filozofije iz slonokoščenega stolpa, ker kar se je začelo kot način kako zaslužiti nekaj dodatnega denarja, me je najprej spremenilo v navdušenko nad pomembnostjo filozofije v šolah, potem pa tudi v zastopnico ideje o pomembnosti filozofije na vseh ravneh izobraževanja. Danes vidim filozofijo kot pravico. A preden povem več, moramo spregovoriti o težavi, ki jo ima filozofija s podobo.

Ko pomislimo na filozofijo, verjetno pomislimo na zatohlega starca z na komolcih pokrpanim suknjičem, ki ob kozarcu šerija komu pridiga o Platonu. Morda si zamišljamo celo nekoga, ki si ne zna prav zavezati vezalk, ki ni povsem socialno funkcionalno bitje. Ko pomislimo na predmete, ki si zaslužijo biti zaprti v slonokoščenem stolpu, je med njimi gotovo filozofija, in če bi tam moral biti noč in dan zaprt kateri akademik, bi to gotovo bil filozof. O filozofiji mislimo, da je nerelevantna, neprizanesljiva, celo sramotna. A filozofija ni samo »naša stvar« (Cosa Nostra), ni samo za filozofe, univerzitetne in druge. Filozofija je za vse. Kaj je torej filozofija? Filozofija pomeni ljubezen do modrosti in filozofi raziskujejo tista velika sočna vprašanja, ki se jih vsak od nas od časa do časa mora zastaviti. Na primer, zakaj je neko dejanje dobro ali slabo. Ali imamo svobodno voljo? Kakšni so standardi dokazljivosti v medicini? Zakaj je neko področje raziskovanja znanost, drugo pa ne ali je celo psevdo-znanost? Ali obstaja kaj takšnega kot je pravična vojna? Je splav umor? Vprašajte se, so takšna vprašanja nepotrebna in privilegij? Ali nam odgovori na tovrstna vprašanja ne pomagajo, da smo to kar smo. Filozof Wilfrid Sellars je dejal, da je »cilj filozofije videti kako stvari v najširšem mogočem smislu besede pridejo skupaj v najširšem mogočem smislu besede«. In če se vrnem k analogiji s filmom. Filozofija je podobna spreminjanju zornega kota pogleda na svet, da ko se približamo nekemu objektu, se sprašujemo zelo specifična vprašanja o potrebi po raziskovanju, a cilj je tudi, da pogled odmaknemo stran od objekta, da lahko vidimo kako to kar vemo sodi skupaj z drugim kar vemo. Filozofija ni toliko zakladnica znanja kot pristop in odnos do znanja. Ni samo zgodovina idej, ne gre za preučevanje idej mrtvih mislecev, ampak filozofija sprašuje kaj in kako vemo.

Kaj sem torej lahko opazila v šolah. Dvoje stvari. Prvič, postavljanje vprašanj kot način raziskovanja je bilo za te učence nekaj zelo novega. Za razliko od številnih drugih šolskih predmetov, odgovorov na ta vprašanja niso mogli najti na koncu delovnega zvezka, niti se v iskanju pravega odgovora niso mogli obrniti name ali svojega učitelja. To seveda ne pomeni, da v filozofiji ne obstaja nič takega kot je pravi odgovor, ker filozofija ne sledi motu »vse šteje« (»anything goes«), to ni neke vrste vaja v Freudovski prosti asociaciji. Večina napredka v filozofiji se nanaša na pridobivanje jasnosti glede vprašanj, na katere si želimo odgovoriti. Na primer učenec, ki na univerzi želi študirati fiziko je v razredu priznal, da se sprašuje ali so vsi zakoni fizike odkriti ali so deloma ali v nekem smislu človeško delo? Skozi filozofiranje je dobili samozavest, da je lahko izrazil to skrb. Naučil se je poslušati svoj notranji filozofski glas. Druga stvar, ki sem jo opazila se bolj nanaša na učitelje, ki so sodelovali pri mojih urah. Bila sem na številnih šolah, zato je bilo kaj opazovati. Učitelji so verjeli, da bodo bolj nadarjeni otroci v glavnem bolj pripravljeni sodelovati, prav tako, da bodo dekleta pri sodelovanju bolj plašna. Morda so se bali, da bi jih narobe razumeli ali da bi povedali ali povedale kaj napačnega. Še vedno imam v ušesih zven šolskega zvonca prvega dne v novi šoli. Pozdravila me je ravnateljica in mi rekla: »Charlotte navdušeni smo, da te lahko pozdravimo na naši šoli. Naši otroci blestijo na testih, vendar niso vajeni misliti sami zase«. Ugotovitve kot je ta, niso nove.

V 1960-ih je bil predstojnik oddelka za filozofijo na Univerzi Columbia Matthew Lipman, globoko razočaran nad pasivnostjo študentov, ki jih je učil. Lipman je verjel, da formalna izobrazba deluje kot ovira naravni filozofski bistroumnosti študentov. Lipmanova rešitev je bila vzpostavitev posebne pedagoške prakse, ki se imenuje filozofija za otroke. Ideja za to pedagogiko je, da filozofsko raziskovanje prenesemo v razred otrokom starim od tretjega ali četrtega leta naprej. Vse več dokazov priča o učinkovitosti filozofiranja z otroci. Julija 2015 je filozofija prišla na naslovne strani nekaterih osrednjih medijev. Pojavila se je v The Guardianu, Irish Timesu, Daily Mailu in kradla prostor družini Kardashian, Sky Newsu, v raznih pogovornih oddajah. Skratka povsod. Vas zanima zakaj? Ker so objavili veliko študijo, ki so jo izvedli na Univerzi Durham. Ta študija je vključevala okoli tri tisoč od devet do deset let starih učencev, ki so prihajali iz 48 različnih šol v Angliji. Psihologi so za učence pripravili samo eno uro filozofskega raziskovanja na teden skozi celo šolsko leto. Na koncu leta so odkrili nekaj izjemnega. Matematične in bralne sposobnosti otrok so napredovale za ekvivalent dodatnih dveh mesecev šolanja. Rezultati so bili še boljši za otroke, ki so upravičeni do brezplačnih kosil, torej otrok iz revnih okolij. Pri njih je bila napredek enakovreden štirim dodatnim mesecem šolanja pri branju in trem pri matematiki. To pa še ni bilo vse. Poročilo pravi tudi, da so otroci v razredu bolj sodelovali, bili so bolj angažirani, napredovala pa je tudi njihova samozavest in samozaupanje. Vredno je izpostaviti, da ti rezultati niso bili doseženi z drago tehnološko opremo ali novimi šolskimi prostori. Strošek na otroka je bil nizek kot se le da – 20€ na otroka za celotno šolsko leto. To je cena, ki pa je iz leta v leto še manjša, ker gre v veliki meri na račun izobraževanja učitelja. Toda filozofija ni samo sredstvo za doseganje nekega cilja. Ne gre samo za izboljšanje rezultatov testov, ki jih pišejo otroci pri matematiki in jeziku. Filozofija je prav tako pomembna kot pismenost in matematika, dejansko je v temelju obeh, ker filozofija sprašuje zakaj uporabljamo te številke in kako naj analiziramo ta tekst, ki ga beremo.

Smo na univerzitetnem kolidžu v Dublinu. Šola je bila ustanovljena na izobraževalnih principih Johna Henrya Newmana. Newman je morda najbolj znan po tem, da je napisal najbolj znano razpravo o namenu univerzitetnega izobraževanja in ideje univerze. Še danes je to široko citirana razprava. Prvi dan, ko je šola odprla svoja vrata leta 1854, je v svojem nastopnem nagovoru študentom, ker Newman je bil tudi prvi predstojnik univerze, vprašal, zakaj smo tukaj. Njegov odgovor je bil: »tukaj smo, da mislimo, diskutiramo, primerjamo, ločujemo in analiziramo«. Za Newmana je bila odprta intelektualna diskusija temeljni kamen univerzitetnega izobraževanja. Toda filozofija ni samo za privilegiranih nekaj, ki jim uspe priti do univerze. O matematiki ne razmišljamo kot o privilegiju profesorjev matematike, prav tako ne menimo, da je pismenost rezervirana samo za Shakespearja, Seamusa Heaneya in študente, ki ju študirajo. Filozofija ni samo za akademske zvezdnike ali te, ki bi to radi postali. Filozofija je za vsakega.

Tukaj na Irskem imamo majhno a rastočo gibanje, ki si želi prenesti filozofijo iz slonokoščenih stolpov na trge. Zadnje desetletje je imelo to gibanje podporo učiteljev, pedagogov, filozofov, novinarjev in celo politikov. To je gibanje, ki ga na najvišji politični instanci promovira sam predsednik Irske, Michael D. Higgins. Upam, da smo končno na točki, ko bomo v naših šolah lahko prvič predstavili filozofijo. Ponosno lahko povem, da sem del nove organizacije, ki se imenuje »Filozofija Irske« (»Philosophy Ireland«), ki si prizadeva podpirati poučevanje filozofije v naših šolah in skupnostih. Mogoče je čas enostavno pravi. Smo tik pred stoletnico velike spremembe v zgodovini te države, njene neodvisnosti. Bilo bi primerno, če bi se v odnosu do filozofije stvari v temeljih lahko spremenile, če bi se spremenil naš odnos do spodbujanja in negovanja neodvisnega mišljenja.

Z vami bi želela deliti svoj »oskarjevski« trenutek kot učiteljica filozofije v šoli. Zgodil se je, ko sem pospravljala svoje stvari, da odidem. Preslišala sem jezno najstnico, ki je bolj sama sebi kot drugim dejala: »na koncu teh ur me vedno boli glava, nikoli ne vem kaj naj verjamem«. Filozofija je za vse. Filozofija otroke uči zaznavati in sprejemati sivo mavrico negotovosti. Kaj je lahko boljši trening za svet izven šolskih klopi?