13. 1. 2019 Filozofija za otroke

Pogovor s profesorico Majo Vačun, OŠ Selnica ob Dravi

Kaj delate na šoli oziroma kakšna je vaša formalna izobrazba?

Zaposlena sem na Osnovni šoli Selnica ob Dravi, in sicer na delovnem mestu knjižničarke. V tem šolskem letu poučujem še državljansko in domovinsko kulturo in etiko v enem oddelku 7. razreda in izvajam dodatno strokovno pomoč iz slovenščine.

Po izobrazbi sem diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok ter profesorica slovenščine in filozofije.

Kako ste se seznanili s filozofijo za otroke?

S filozofijo za otroke sem se seznanila v času študija na oddelku za filozofijo pri dr. Rudiju Kotniku. To področje me je zelo pritegnilo in sem si ga izbrala tudi kot temo za diplomski seminar.

Kako ste začeli s krožkom? Je bilo težko prepričati odgovorne na šoli? Kaj pa otroke?

Filozofijo za otroke sem dve leti izvajala kot izbirni predmet z učenci 7.–9. razreda. Takrat je bil posluh za to s strani vodstva. Kaj se počne pri filozofiji za otroke in na kakšen način pa sem predstavila tudi staršem in učencem, ki so se zanjo navdušili. Spomnim se, da sem imela prvo leto 2 skupini, v kateri je bilo vključenih 44 učencev. V šolskem letu 2016/17 sva s kolegico izvajali krožek FzO s skupino predšolskih otrok, vanj je bilo vključenih 7 otrok. To je bila tudi posebna izkušnja.

Zadnja tri leta izvajam FzO kot krožek za učence 7.–9. razreda, saj je na šoli preveč drugih predmetov, ki se učencem ponudijo v izbiro. Filozofije torej v zadnjih letih ni mogoče ponuditi, upam pa, da v prihodnjih letih pride do spremembe. Obiskovanje krožka je namreč prostovoljno in je za učence poleg obiskovanja obveznih in izbirnih predmetov še dodatna naloga. Kar pa je po eni strani zame čast, da je torej toliko učenk kljub temu pripravljenih prihajati h krožku.

Filozofija v osnovni šoli je za učence res povsem nepoznano področje. Edino, kar mogoče kdo od njih pozna, je beseda filozofirati, ki pa je uporabljena v slabšalnem smislu. K obiskovanju krožka sem tako najprej povabila deklice, ki so bile redne obiskovalke knjižnice in smo si bile zelo blizu. Sčasoma sem pričela nagovarjati za vključitev tudi ostale učence, ki jih poučujem v okviru etike ali drugih predmetov. In sem že na dobri poti, da jih z leti pridobim še več.

Koliko otrok obiskuje krožek in kako pogosto poteka?

V tem šolskem letu obiskuje krožek 11 deklic iz 7. in 8. razreda. Izvajamo ga enkrat tedensko, vsak četrtek pred pričetkom pouka, tj. 7.30 do 8.15.

Zakaj se vam je zdelo vredno pripraviti tovrstno dejavnost? Kakšni so bili vaši pomisleki? Ste imeli dovolj informacij o FZO?

Kot sem povedala že prej, sem se za FzO sama navdušila v času študija. In nekaj, za kar si sam navdušen, imaš željo predajati tudi naprej. Pri FzO me navdušuje predvsem ta življenjski vidik filozofije, torej učenje filozofiranja, proces, ki vodi učence v samostojno in kritično razmišljanje, razpravljanje, izražanje mnenj, argumentiranje, primerjanje, iskanje nasprotovanj, iskanje odnosa med temo in osebnim izkustvom ipd.

Kar se tiče pomislekov, je moje vprašanje vselej to, ali sem sama dovolj usposobljena za izvajanje neke dejavnosti. Prepričana sem namreč, da ne moremo poučevati nečesa, če nismo bili ali smo še vedno tudi sami poučevani. Informacij o FzO sem imela na začetku toliko, kot sem jih dobila v času študija, kar pa je bilo premalo.

In tako sem vodenje FzO vzela resno in odgovorno še s tega vidika, da se ves čas tudi sama učim in izobražujem. Učim na podlagi izkušenj, ki jih pridobivam pri neposrednem delu v okviru krožka – se pravi učim z učenkami in od njih, izobražujem pa se tudi z branjem tovrstne literature in udeležbo na organiziranih izobraževanjih s področja FzO; letos se bom že drugič udeležila mednarodne konference v Grazu. V veliko zadovoljstvo in profesionalno rast mi je tudi sodelovanje z dr. Kotnikom z oddelka za filozofijo FF MB in s študenti v okviru predmeta didaktika filozofije.

Je za strokovno usposabljanje za FZO pri nas dobro poskrbljeno?

Skorajda bi rekla, da ni. Če so že organizirana izobraževanja, pa je premalo udeležencev, da bi se tudi izvedla. Vsaj takšne so moje izkušnje, lahko pa, da nisem dovolj informirana.

Lahko na kratko opišete kako poteka običajna ura FZO?

Uro FzO vselej začnemo z besedilom oz. zgodbo, ki jo sama vnaprej pripravim. Učenke nato besedilo najprej vsaka zase po tiho preberejo, saj so izrazile željo, da tako besedilo bolj doživijo. Nato besedilo preberemo še skupaj na glas – vsaka prebere del besedila. Po branju povabim učenke, da izrazijo vtise in doživetja, nato pa vsaka v obliki vprašanja zapiše, kaj jo v zvezi z zgodbo zanima, kaj se ji zdi nenavadno, o čem bi želela diskutirati. K vprašanju se vsaka tudi podpiše. Vprašanja preberemo na glas in jih poskušamo kategorizirati po podobnostih. Sledi izbira vprašanja za diskusijo, ki jo največkrat izvedemo tako, da učenke s kljukico glasujejo za vprašanje, o katerem bi želele razmišljati in razpravljati. Izberemo vprašanje, ki je dobilo največ glasov, in učenka, ki ga je zapisala, je povabljena k temu, da pove, zakaj jo je zanimal ravno ta vidik. Vesela sem, da se nato diskusija razvije že kar sama od sebe, da smo se že popolnoma oblikovale skupnost raziskovanja, kar pomeni, da se učenke poslušajo, nadgrajujejo misli oz. izrečene besede druga druge, se dopolnjujejo, si nasprotujejo itn. Ko začutim, seveda tudi sama posežem v diskusijo z vprašanji, kakšnim protiprimerom ipd. Na koncu ure vselej ovrednotimo potek naše diskusije, in sicer ne le z vsebinskega, ampak tudi procesnega vidika.

Katere so teme, ki jih običajno načenjate?

Skozi leta opažam, da so učencem v osnovni šoli bližje teme, ki omogočajo osebno izkustvo, se pravi konkretno in ne abstraktno mišljenje. Največkrat izberem zgodbe, ki vsebujejo določen etični oziroma moralni problem, razmišljamo pa tudi o temah s področja ontologije in epistemologije.

Kako so otroci sprejeli FZO? Kakšni so (bili) njihovi odzivi?

Kot sem že rekla, je filozofija zanje nekaj, kar ne poznajo. Zato so bili in so nekateri še vedno skeptični in rečejo, da oni niso za to. Tisti, ki se odločijo sodelovati, pa so navdušeni in komaj čakajo, da se spet srečamo. Zelo me veseli, ko me učenke sprašujejo o naših srečanjih, ko mi povedo, da so komaj čakale, da spet začnemo, da na ta krožek pa res nikoli ne pozabijo priti ipd.

Kaj opažate, kako dobri filozofi so otroci?

Kot vzgojiteljica po izobrazbi in kot knjižničarka, ki imam stik z vsemi otroki od vrtca do 9. razreda, lahko potrdim mnenje, da so otroci po naravi filozofi, če gledamo z vidika, da so radovedni, se pristno čudijo ter sebi in odraslim postavljajo številna vprašanja. Ob tem lahko žal potrdim tudi to, da je njihovo čudenje omejeno le na vrtec in prva leta šolanja, kasneje pa se njihova radovednost vse bolj zmanjšuje in večinoma postanejo pasivni prejemniki informacij.

Kar se tiče sposobnosti filozofskega razmišljanja pa bi rekla, da otroci niso najboljši filozofi, saj se tovrstnega načina mišljenja v šoli nimajo možnosti naučiti in ga razvijati. Vsaj takšno je moje mnenje.

Se vam zdi, da je krožek izpolnil vaša pričakovanja? Kakšni so rezultati po vsem tem času? Opazite kakšen napredek pri otrocih in na katerih področjih je ta najbolj viden?

Ja, FzO definitivno izpolnjuje moja pričakovanja, predvsem pa me izpolnjuje in izpopolnjuje kot osebo, kot učiteljico, knjižničarko, mamo, kot državljanko …

Napredek v načinu filozofskega mišljenja je opazen tudi pri učenkah. Danes so npr. na dano besedilo brez težav sposobne postaviti vprašanje, ki se ne nanaša le na konkreten zapis vsebine, temveč že predpostavlja ozadje zapisanega, sposobne so tudi skozi diskusijo razmišljati o pomenu samih pojmov in jih definirati, sposobne so osebne diskusije, aktualizacije, argumentacije, predvsem pa nadgrajujejo in osvetljujejo misli druga druge.

Se s kolegi na šoli pogovarjate kaj o FZO? Kakšni so odzivi vaših kolegov na vaše delo s FZO? Jih zanima, bi morda želeli tudi sami poskusiti? Kakšne ovire vidijo pri tem?

Najbrž vsi moji sodelavci vedo, da izvajam dejavnost FzO. Z nekaterimi se včasih pogovarjam o načinu dela pri filozofiji, o pomenu vprašanj, načinu diskusije in podobno. Nekateri tudi vedo, da sodelujem z oddelkom za filozofijo in da študenti hospitirajo pri urah ter opravljajo nastope in prakso. Nisem pa še za sodelavce opravila kakšne hospitacijske ure in tudi z njihove strani še ni prišla pobuda za to. Bi je bila pa vesela.

Tudi tega, da bi želel kdo poskusiti, še nisem slišala. Predpostavljam, da bi bila glavna ovira za to njihovo prepričanje, da niso dovolj kompetentni. Lahko pa da se motim.