21. 2. 2019 Filozofija

Kaj mislijo o filozofiji? Očrt učne tehnike in osnutek raziskave

Očrt učne tehnike »Filozofska tabela«

Aktivne metode poučevanja, ki temeljijo na dejavni udeležbi učencev v učnem procesu, tudi pri predmetu »Filozofija« niso več nobena novost: poznamo številne, dobro preverjene tehnike, ki uspešno približajo in poglobijo razumevanje učne snovi. Mnoge od teh, denimo neosokratski dialog, so bile v pričujoči reviji že predstavljene. Znani pa so nam tudi zapisi in komentarji dinamičnih učnih ur pri pouku filozofije za otroke.1 Tako učna tehnika, ki jo predstavljam v pričujočem prispevku, ne orje ledine: ima pa to lastnost, da je – kot se je izkazalo v praksi – primerna za popolne začetnike v filozofiji, ki jim je, preden začnemo s podajanjem bolj poglobljene stvari, treba pojasniti same osnove filozofske dejavnosti. Poleg tega nam ta tehnika omogoča še nekaj: vpogled v poznavanje filozofije pri populaciji, ki ne sodi med profesionalne filozofe.2 Slednje je pri tukaj obravnavani tehniki ključnega pomena in prav zaradi tega je pričujoče besedilo hkrati tudi prikaz osnutka raziskave splošnega poznavanja filozofije pri prebivalstvu, čemur se posvečam v drugem delu prispevka.

Pri učni tehniki, ki bi jo nemara lahko poimenovali kar »Filozofska tabela«, gre predvsem za uvod v filozofijo za tiste, ki z njo še niso podrobneje seznanjeni. Primerna je za širok spekter populacije, še najbolj za dijake in študente nefilozofskih smeri, najbrž pa tudi za višje razrede osnovne šole. V konkretnem smislu je videti takole: takoj na začetku učne ure, še preden spregovorimo o filozofiji, učencem razdelimo samolepilne lističe, in sicer vsakemu posamezniku po tri, ter jim pojasnimo namen naloge (opisan takoj spodaj). Na tablo narišemo preprost diagram, ki je razdeljen v tri stolpce. Nad prvi stolpec napišemo »FILOZOFI«, nad drugega »FILOZOFSKA VPRAŠANJA«, nad tretjega pa »FILOZOFIJA IN …«. Naloga učencev je, da na prvi listič napišejo filozofe, ki jih poznajo (oziroma osebnosti, ki jih imajo za filozofe)3, na drugega »tipično filozofsko vprašanje« (tj. vprašanje, ki si ga zastavljajo filozofi), na tretji listič pa disciplino (področje človekovega – intelektualnega – delovanja), ki ji je filozofija najbolj sorodna. Učence posebej prosimo, naj skušajo odgovore zapisati sami, brez pripomočkov.4 Nato imajo na voljo okoli 5 minut (po potrebi – glede na njihove prošnje – tudi kakšno minuto ali dve več), da opravijo nalogo, za katero smo jih prosili. Ko učenci končajo z zapisovanjem, stopijo pred tablo in lističe nalepijo v ustrezne stolpiče: funkcija tega, da vsak učenec nalepi svoj listič, je predvsem v primerjanju lastnih odgovorov z odgovori sošolk in sošolcev, kar že sproža začetno, individualno refleksijo podanih odgovorov.

Namen izvajanja te naloge je grajenje učne ure na predznanju učencev, s čimer jim lahko zelo uspešno pokažemo, da o filozofiji že veliko vedo, čeprav se tega morda niti ne zavedajo. Dejstvo, da vsebino učne ure izoblikujemo na podlagi znanja, ki ga učenci že imajo, je namreč zanje lahko navdihujoče, hkrati pa učitelju pomaga pojasniti, da osnove filozofskega mišljenja niso noben »bavbav«, ki bi bil prihranjen zgolj za izjemne posameznike. Sam dejstvo, da lahko učno uro zgradim na podlagi obstoječega predznanja, običajno uporabim še za prikaz filozofskega razmišljanja kot naravnega elementa mišljenja vsakega človeka. Poleg tega lahko pričujoča učna tehnika služi kot »katalizator« debate in učitelju omogoči navezovanje živahnega stika z učenci že v začetni fazi poučevanja, kar je za prvo uro, ko se z učenci šele spoznavamo, bistvenega pomena.

Vloga učitelja pri tej tehniki – kot pri številnih drugih metodah aktivnega poučevanja – je torej v tem, da zgolj »uredi« in usmeri že obstoječe znanje; da implicitno vsebino privede do eksplicitnega izraza in jo s tem tudi ustrezno opojmi.

5

Med odgovori, ki jih podajo učenci, so najpomembnejši tisti, ki se dotikajo »tipičnega filozofskega vprašanja«. Iz njih je moč, kar se tiče vsebine učne materije, razviti dvoje: (1) naravo filozofije; torej to, s čimer se filozofija ukvarja in kar počne, ter (2) razdelitev filozofije na poddiscipline, kot so epistemologija, ontologija in etika.

K (1): na podlagi številnih vprašanj, ki jih podajo učenci, lahko hitro prikažemo osnovni karakter filozofiranja: iz vprašanj, kot so »Zakaj sem?«, »Kaj je resnica?«, »Kaj je smisel življenja?«, lahko filozofijo prikažemo kot tisti način mišljenja, ki zastavlja težka, splošna vprašanja, ki v bistvenem smislu določajo naša življenja; vprašanja, na katera ni enostavnega odgovora in ki jih druge vede običajno preskočijo. To, da vprašanja, ki so v temelju filozofska, nimajo strogo pravih in napačnih odgovorov, sam uporabim za razlago pojma filozofije: ljubezen do modrosti. Zastavek, da je filozofija ljubezen do modrosti, namreč predpostavlja, da filozofija modrosti (še) ne poseduje, da pa si za njo nenehno prizadeva, kar kaže na njen pošten, skromen karakter. Sam pri komentiranju vprašanj zmerom poudarim tudi, da je naloga filozofije – znova v nasprotju z večino drugih ved – predvsem zastavljanje vprašanj in ne odgovarjanje nanje. Tu podčrtam še, da je prav zastavljanje dobrih, relevantnih vprašanj po navadi težja naloga od podajanja odgovorov na že zastavljena vprašanja, saj zanjo potrebujemo več domišljije (zastavljanje vprašanj namreč, hermenevtično rečeno, odpira nove horizonte razumevanja) – prav spraševanje je tisto, ki nam odpira nove možnosti za razmišljanje in delovanje.

Po drugi strani lahko na podlagi nabora vprašanj prikažemo tudi razliko med filozofskim načinom spraševanja in načinom spraševanja, ki je domač naravoslovju: to je mogoče takrat, kadar se med vprašanja prikradejo takšna, ki niso čisto filozofske narave, denimo »Katere moralne vrednote veljajo v določeni družbi?« ali »Zakaj je zaporedje planetov takšno, kot je?«. Seveda je tukaj treba paziti, da tistih, ki so ta vprašanja zapisali, ne užalimo: običajno se do tega, da gre bolj za empirično-znanstvena vprašanja, dokopljemo tako, da učenci skušajo sami najti odgovor glede njihove (ne)filozofskosti; to se sicer izkaže kot relativno lahka naloga, saj večina učencev dobro razume osnove filozofskega spraševanja (kot je razvidno tudi iz raziskave v nadaljevanju).

Na tem mestu velja dodati, da je moč obe pravkar navedeni poanti lepo pojasniti ob vprašanju, ki ga učenci velikokrat zapišejo kot pristno filozofsko (pojavilo se je 15-krat, na vseh štirih terminih izvajanja naloge) – gre za vprašanje »Kaj je bilo prej: kura ali jajce?«. To vprašanje se mi zdi posebej primerno za začetek poučevanja filozofije prav zato, ker nas – preko ironičnosti – izzove, da se takoj soočimo z določenimi predsodki o filozofiji; izzove nas, skratka, da se soočimo z idejo, da si filozofi zastavljajo nerešljiva vprašanja zaradi vprašanj samih, da počnejo nekaj, kar nima praktičnega smisla. Moja strategija, s pomočjo katere naslovim tak očitek, je prav ta, da pokažem, kako »smiselnost zastavljanja vprašanj« ni odvisna od tega, ali imajo ta vprašanja jasen odgovor, temveč od tega, kako razširjajo naša obzorja z iskanjem različnih možnosti odgovarjanja nanje – iz te poante potem izpeljem zgoraj omenjano usmerjenost filozofije k spraševanju in definicijo filozofije kot philo-sophie. Po drugi strani nam to vprašanje služi kot primer razmejitve filozofije od ne-filozofije: če ga namreč pojmujemo v dobesednem smislu, je to vprašanje pravzaprav biološke, naravoslovne narave, in nanj lahko najdemo odgovor. Če pa ga razumemo v metaforičnem smislu – in če, seveda, iz njega odstranimo ironični ton –, nas pelje naravnost k enemu najizvirnejših filozofskih vprašanj, namreč k vprašanju po začetku, tako rekoč k vprašanju po počelu, po arche. Potencial tega navihanega vprašanja tako težko precenimo.

K (2): po pregledu različnih vprašanj, ki se znajdejo prilepljena na tablo, lahko, ob zadostni številčnosti vzorca, kmalu ugotovimo, da pravzaprav pokrivajo epistemološke, ontološke in etične tematike. Kar lahko storimo z zapisanimi vprašanji, je namreč to, da jih najprej kategoriziramo: pokažemo lahko, da so vprašanja kot »Kaj je nič?«, »Kaj je ideja?« ipd. tako imenovana ontološka vprašanja, ki se sprašujejo po naravi stvari in sveta. Vprašanja kot »Kaj je resnica?«, »Kaj je um?« lahko navežemo na epistemologijo in spraševanje po možnostih in naravi vednosti. Vprašanja »Kaj je sreča?«, »Kaj je smisel življenja?«, »Kaj je pravičnost?« pa lahko navežemo na etiko in na njihovi podlagi pogosto povlečemo celo distinkcijo med evdajmonistično in deontološko etiko. S tem tako pojasnimo in definiramo glavne filozofske panoge. Seveda poudarimo, da se vprašanjem (kot denimo »Kaj je um?«) lahko približamo iz različnih zornih kotov ter tako hkrati poudarimo še medsebojno povezanost različnih filozofskih disciplin, na podlagi česar sam po navadi izpostavim pomembnost »povezovanja« oziroma »sinteze« znotraj filozofskega mišljenja, ki zmerom teži k transdisciplinarnosti (hkrati pa iz tega poudarim še razliko med analizo in sintezo).

Poleg prednosti obravnavane aktivne učne tehnike, ki jih gre, kot sem že poudarjal, zaslediti predvsem v tem, da vsebino učne ure zgradimo na predznanju učencev in jo tako podamo tudi na dinamičen način (učenci torej vidijo, da so sami že podali vse bistvene elemente tega, kar imenujemo »filozofija«), velja omeniti še nekaj pomanjkljivosti metode: prva omejitev je, da je treba s tehniko začeti takoj na začetku prve ure – vsako predhodno razlaganje učnega načrta, omenjanje študijske literature ipd. izvajanje te tehnike že pokvari. To hkrati pomeni, da mora biti učitelj vse od prvega stika z učenci (praktično od vstopa v učilnico) precej pazljiv, da ne poda kakšnih namigov, ki bi izvajanje razvrednotili.6 Druga omejitev metode je v tem, da za njeno izvajanje potrebujemo ustrezno populacijo – tiste, ki s filozofijo praviloma niso seznanjeni; še bolj pomembno pa tiste, ki so dovolj stari, da lahko smotrno sodelujejo (običajno so bili učenci, ki so sodelovali v izvajanju učne tehnike na mojih predavanjih, starejši od 18 let). Tretja omejitev je v določenih materialnih predpogojih: kar potrebujemo za izvedbo tehnike, so lističi, pisala in predvsem gladka, nemastna površina, na katero jih je moč prilepiti.7

Ob predstavitvi pomanjkljivosti učne tehnike velja izpostaviti še temeljno pomanjkljivost njene pričujoče predstavitve: pomanjkanje kritične povratne informacije s strani učencev. To seveda ne pomeni, da nisem dobil prav nikakršnega odgovora na svoja izvajanja – če ne bi imel občutka, da so učenci zadovoljni s prav takšnim začetkom učne ure8, se ne bi odločil za njeno predstavitev. Pomeni pa, da do zdaj nisem izvedel posebnega povpraševanja (v obliki intervjuja, ankete) o občutkih in vtisih glede uspešnosti tehnike pri tistih, ki so je bili deležni. Prav tako nisem izvedel »neodvisnega eksperimenta«, ki bi zajemal kontrolno skupino; da je tak začetek ure primernejši od običajnega ex cathedra tako znova sodim zgolj glede na lastne vtise. Tako lahko rečem le, da bom zelo hvaležen za vsako informacijo, posredovano s strani drugih učiteljev, ki se bodo odločili za pričetek začetne filozofske učne ure s to metodo.9

Osnutek raziskave splošnega razumevanja filozofije

Že zgoraj sem omenjal, da je posebna prednost učne metode »Filozofska tabela« v tem, da nam ponudi določen pregled nad poznavanjem filozofije pri posameznikih brez dokončane formalne filozofske izobrazbe. Poznavanje tega stanja se mi zdi za vsakega filozofa – toliko bolj pa seveda za učitelja filozofije – ključno in prav zaradi tega se zdi začetek učne ure iz filozofije primerno izvesti na tak način. Seveda pa nas najbrž ne zanima samo to, kar o filozofiji vedo naši učenci; najbrž bi radi izvedeli še, v kolikšni meri je njihovo predznanje odsev splošnega poznavanja filozofije. Morda pa bi radi preprosto izvedeli, v kolikšni meri ljudje filozofijo poznajo oziroma »Kaj mislijo o filozofiji?«.

Da bi odgovoril na to vprašanje, sem pričel z izvajanjem raziskave, katere delne rezultate predstavljam spodaj. Kot bomo lahko kmalu videli, gre za osnutek raziskave, kajti težave (predvsem metodološke, povezane z vzorcem), ki so se pojavile, v določeni meri relativizirajo njene rezultate. A vendarle se zdi, da lahko že iz tega skromnega nabora pridemo do nekaterih zanimivih ugotovitev. Ob izvajanju raziskave10 sem prišel še na misel, da bi bilo dobro povprašati profesionalne filozofe po njihovem mnenju glede stanja poznavanja filozofije pri posameznikih, ki niso profesionalni filozofi, kar bi nam omogočilo zaznati morebitno neskladje med tem, »kar mislijo o filozofiji«, in tem, »kar se filozofom zdi, da ‘nefilozofi’ mislijo o filozofiji«, kar bi utegnilo imeti zanimive posledice za refleksijo o pedagoškem procesu.

Raziskava se je odvijala tako v učilnicah ob izvajanju omenjene učne tehnike kot z razdeljevanjem vprašalnikov, kar mi je priskrbelo primerjavo študentskega vzorca z bolj splošnim, pa tudi bolj strukturiran vzorec, pri katerem lahko sledim več spremenljivkam. V konkretnem smislu je raziskava splošnega vzorca potekala z individualnim razdeljevanjem vprašalnikov (v prilogi) z navodili, da naj posamezniki in posameznice (anonimno) navedejo tri najpomembnejše filozofe, tipično filozofsko vprašanje ter disciplino, s katero se filozofija najtesneje povezuje. Poleg tega je bilo treba zapisati še starost, spol, zaključeno izobrazbo, državo stalnega prebivališča ter navesti, ali je bil posameznik kdaj deležen pouka iz filozofije. Število »treh« filozofov je bilo izbrano na podlagi izkušenj z izvajanjem učne tehnike: izkazalo se je namreč, da ljudje v splošnem znajo našteti tri relevantna filozofska imena (odsotnost števila »tri« bi jih lahko »polenila«, zaradi česar bi našteli manj imen, kot jih dejansko poznajo); »najpomembnejše« pa je bilo, da po eni strani omejim število odgovorov, po drugi ne dajem občutka, da menim, da v splošnem ljudje niso zmožni našteti več kot treh filozofov, po tretji pa to, da dejansko vidim, kateri filozofi se ljudem zdijo najpomembnejši, iz česar lahko morda sklepam na filozofske preference posameznikov. Vprašalniki, ki so bili razdeljeni filozofom, so bili analogni, s to razliko, da so pri prvem vprašanju spraševali po najpomembnejših filozofih poleg Sokrata, Platona in Aristotela in da so namesto odgovora glede zaključene izobrazbe zahtevali odgovor glede poučevanja filozofije (glej prilogo).11

V nadaljevanju besedila podajam rezultate, metodološko opombo (»komentarji k rezultatom«) in analizo odgovorov z refleksijo.

– Rezultati pri »nefilozofih«

vzorec ŠTUDENTI12 SLOVENIJA GRČIJA13 ZDA ETIOPIJA
št. odgovorov

(spol)

127*14

(125 Ž)

(2 M)

19

(11 Ž)

(8 M)

18

(11 Ž)

(6 M)15

24

(15 Ž)

(9 M)

13

(1 Ž)

(12 M)

starostni razpon 20–55* 7–60 23–54 24–58 24–36
povp. starost 35* 33,39 32,39 34,88 27,23
državljanstvo slovensko pri vseh slovensko pri vseh italijansko 3

litvansko 1

grško 10

portugalsko 1

nizozemsko 1

turško 1

hongkonško 1

ZDA pri vseh etiopsko pri vseh
zaključena izobrazba

(univerzitetna = visoka)

visoka 10

srednja 6

osnovna 1

predšolska 2

visoka 14

srednja 3

osnovna 1

visoka 22

srednja 2

visoka 1216
predhoden pouk iz filozofije DA 10

NE 9

DA 11

NE 7

DA 15

NE 9

DA 4

NE 9

ODGOVORI ↘
FILOZOFI17 Aristotel (97) Sokrat (9) Platon (10) Sokrat (10) Aristotel (8)
Platon (61) Platon (8) Sokrat (8) Platon (8) Sokrat (7)
Sokrat (61) Aristotel (7) Aristotel (7) Aristotel (5) Yacob, Zera (3)
Kant (25) Kant (5) Kant (3) Nietzsche (4) Darwin (2)
Sofokles (11) Grušovnik, Tomaž (3) Hegel (2) Descartes (2) Freud (2)
Grušovnik,

Tomaž (10)18

Akvinski (2) Marx (2) Locke (2) Gibran, Khalil (2)
Dewey, John (8) Hegel (2) Nietzsche (2) Marley, Bob (2) Konfucij (2)
Locke (7) Žižek, Slavoj (2) 19 Schopenhauer (2) Spinoza (2)20 Marx (2)21
Piaget, Jean (6) Tales (2)22
Rousseau, Jean-Jacques (6)
Freud, Sigmund (5)
Nietzsche (5)
Descartes (4)
Marx (4)
Tales (4)
Žižek, Slavoj (4)
Avguštin, Avrelij (3)
Shakespeare, William (3)
Einstein, Albert (2)
Hipokrat (2)
Pitagora (2)
da Vinci,

Leonardo (2)

Sartre, Jean Paul (2)23
VPRAŠANJA
 

 

ontološka (65)24 eksistencialna (9) eksistencialna (9) eksistencialna (9) etična (6)
eksistencialna (51) ontološka (4) ontološka (3) ontološka (3) ontološka (5)
etična (18) epistemološka (2) etična (1) etična (4) epistemološka (3)
epistemološka (5) teološka (2) teološka (1) epistemološka (5) eksistencialna (2)
teološka (4) znanstvena (2) teološka (2) teološka (1)
znanstvena (3) etična (1) znanstvena (1)
DISCIPLINE
družboslovje (80) družboslovje (6) humanistika (5) psihologija (11) teologija (7)
psihologija (51) naravoslovje (5) teologija (4) družboslovje (7) naravoslovje (4)
humanistika (38) psihologija (4) psihologija (3) teologija (5) psihologija (3)
naravoslovje (22) teologija (3) naravoslovje (2) humanistika (3) umetnost (1)
teologija (4) umetnost (3) umetnost (2) naravoslovje (3)
umetnost (2) humanistika (2) družboslovje (1) umetnost (1)
ezoterika (1) ezoterika (1)

– Rezultati pri filozofih

Število odgovorov 6
Starostni razpon 30–44
Povprečna starost 35,5
Državljanstvo slovensko 6
Poučevanje filozofije DA 4

NE 2

FILOZOFI

(brez Aristotela, Sokrata in Platona)

Marx 11 točk25
Nietzsche 8 točk
Kant 6 točk
Descartes 5 točk
de Botton, Alain 2 točki
Hegel 1 točka
Jezus 1 točka
Konfucij 1 točka
Žižek, Slavoj 1 točka
VPRAŠANJA
eksistencialna 2
ontološka 2
teološka 1
epistemološka 1
DISCIPLINE
psihologija 3
teologija 2
družboslovje 1
umetnost 1

– Komentarji k rezultatom

Prva stvar, ki jo je treba omeniti pri komentarjih rezultatov, je gotovo precejšnja metodološka omejenost pričujoče raziskave, ki sem jo že omenjal. Predvsem jo gre zaslediti v (a) problemu vzorca in (b) kvantifikaciji rezultatov. V komentarjih se tako najprej posvečam tem težavam, predvsem zato, da bomo rezultate raziskave lahko brali v skladu s to kritiko.

K (a): da je vzorec študentov nereprezentativen, vsaj kar se tiče navajanja filozofov, lahko dokaj hitro ugotovimo, če ga primerjamo z vsemi ostalimi vzorci, kjer se avtorji, kot so Rousseau, Locke in Dewey, pa tudi Piaget, pojavljajo bistveno redkeje. To dejstvo gre iskati predvsem v predmetniku in predavanjih, ki jih študentje poslušajo, kar očitno v precejšnji meri vpliva na podajanje odgovorov (morda pa kaže tudi na določen uspeh poučevanja). Da pa se, po drugi strani, vzorec vprašalnikov prav tako sooča s težavo – in sicer s svojo majhnostjo –, lahko ugotovimo na podlagi razpona (variacije) odgovorov: izkaže se, da je število vseh omenjenih filozofov v slednjem primeru bistveno manjše kot v prvem.

Težava, s katero se ubada vzorec vprašalnikov (tako slovenskih kot tujih), je poleg vsega še dodatna nereprezentativnost splošne populacije: ugotovimo lahko namreč, da ima večina anketirancev visoko izobrazbo, pa tudi to, da spada v določeni starostni razred (med 25 in 35 let z le redkimi odstopanji navzgor ali navzdol). Razlog tega gre najbrž iskati v demografskih značilnostih razdeljevalcev anket: vsi se namreč uvrščajo v prav ta izobrazbeni in starostni razred, kar nadalje pomeni, da so vprašalnike verjetno izpolnjevali predvsem njihovi vrstniki. Vendarle lahko rečemo, da je v primerjavi z ostalimi anketiranimi vzorci nam najzanimivejši – torej slovenski – sorazmerno še najbolj reprezentativen (tako glede razpona let kot glede razmerja med spoloma in stopnje izobrazbe).

Odgovori tujih državljanov so še posebej nereprezentativni, kadar gre za populacijo, katere materni jezik ni angleški: pri ne-ameriških in ne-slovenskih rezultatih (vprašalnika sta obstajala samo v teh dveh jezikih) je treba upoštevati dejstvo, da je bila raziskava omejena na angleško govoreče posameznice in posameznike. Ta težava je še posebej pereča pri rezultatih, pridobljenih iz Etiopije (v glavnem iz Adis Abebe).

K (b): pri kvantifikaciji rezultatov smo z največjo oviro soočeni pri filozofskih vprašanjih in disciplinah. Velika variacija odgovorov (torej več kot 85 različnih vprašanj pri okoli 200 ljudeh) priča o veliki razvejanosti filozofske domišljije; in posebna težava tukaj nastopi v majhnih poudarkih pri vprašanjih, zaradi česar lahko – kot se filozofi dobro zavedamo – dobijo povsem drugačen pomen. Vzemimo samo vprašanji »Kaj je to, zaradi česar je človek človek?« in »Zakaj sem?«. Čeprav se obe vprašanji na videz sprašujeta po istem – po »vzroku« človeka –, pa je poudarek precej različen: prvo se sprašuje po differentii specifici človeka, drugo pa bolj po njegovem smotru, ali pa vsaj po vzroku, razlogu bivanja. Druga težava pri tem je še, da posamezna vprašanja sodijo v več različnih filozofskih disciplin: če se ponovno ustavimo pri vprašanju »Zakaj sem?«, vidimo, da ga lahko obravnavamo tako z ontološkega kot tudi s teleološkega in eksistencialnega vidika. Vse to pomeni, da je predstavitev odgovorov glede filozofskih vprašanj pod močnim vplivom interpretacije analitika. A kot bom pokazal, lahko kljub tem pomislekom iz raziskave pestrosti filozofskih vprašanj izluščimo vsaj dve zanimivi ugotovitvi z dokaj veliko stopnjo gotovosti.

S podobnimi težavami kot kategorizacija vprašanj se sooča tudi kvantifikacija odgovorov glede disciplin, ki naj bi jim bila filozofija sorodna; vendarle pa je treba priznati, da je tukaj zadrega nekoliko manjša: glede odgovorov, da je filozofija, denimo, sorodna fiziki in kemiji na eni strani in zgodovini ter arheologiji na drugi, ni tolikšnih težav: eno je naravoslovje, drugo humanistika. Toda težave nastopijo pri splošnih, tudi opisnih odgovorih, ki so se včasih pojavili, denimo z odgovorom »mišljenje«. Res je sicer, da so takšni odgovori v manjšini, a treba je priznati, da se pojavljajo in da predstavljajo določeno interpretativno težavo.

Poleg vsega naštetega bi bila raziskava lahko veliko bolj tehtna, če bi upoštevala še medsebojno povezanost posameznih odgovorov, kar v pričujočem osnutku popolnoma umanjka – nedvomno bi bilo zanimivo vedeti, kaj dojemajo kot filozofiji sorodno vedo tisti, ki so napisali, da je eden najpomembnejših filozofov Karl Marx. V podobnem smislu iz tabele tudi ne moremo razbrati, ali so tisti, ki so kot filozofiji najbližjo disciplino navedli »teologijo«, napisali tudi, da je najpristnejše filozofsko spraševanje tisto, ki se tiče Boga (da ni tako, lahko zdaj sklepamo zgolj posredno, in sicer s primerjavo števila teoloških vprašanj s številom odgovorov, da je filozofiji najbolj sorodna teologija, ki se pri vsakem vzorcu, razen študentskem, razlikuje v prid discipline). Kar torej raziskavi manjka, je navzkrižna analiza odgovorov. V takšni navzkrižni analizi bi morda prišlo na dan tudi dejstvo, da nekateri vprašalniki ne vsebujejo odgovorov na vsa tri vprašanja, pa tudi to, da se nekateri odgovori ne držijo navodil o treh najpomembnejših filozofih ali o eni disciplini.

– Analiza odgovorov

Kljub precejšnjim metodološkim pomanjkljivostim raziskave splošnega dojemanja filozofije lahko na podlagi analize odgovorov vendarle pridemo do dokaj gotovih ugotovitev, ki pa niso zmerom trivialne narave. Poglejmo si jih po posameznih sklopih.

– Filozofi

Pri odgovorih glede filozofov lahko sklepamo, da so najbolje poznani filozofi – morda nepresenetljivo – Sokrat, Platon in Aristotel. Če lahko imamo to ugotovitev za trivialno (kot sem že omenjal, je bila prav zaradi tega dejstva na vprašalnikih, posredovanih profesionalnim filozofom, možnost teh odgovorov odstranjena), pa gotovo ni trivialna ugotovitev, da se v evropskem prostoru takoj za temi tremi velikani pojavlja Immanuel Kant in ne, recimo, Descartes, Marx ali Nietzsche. Posebej zanimiva je splošna relativno nizka prepoznavnost Descartesa kot filozofa: vidimo lahko, da se na treh od petih vzorcev sploh ne pojavi več kot enkrat, pri dokaj velikem vzorcu (študentov) pa se pojavi zgolj štirikrat (v primerjavi z Aristotelom, ki se pojavi kar 97-krat in Kantom, ki je naveden 25-krat). Čeprav po mojih izkušnjah veliko ljudi, denimo v predavalnici, zna odgovoriti na vprašanje, kaj je slaven Descartesov »izrek« in čeprav ga po učiteljevi interpretaciji sprejmejo kot filozofa, pa temu – tako se zdi – ni tako brez učiteljevega posredovanja. Sam menim, da je to ena zanimivejših ugotovitev, ki pa jo gotovo kaže dokončno preveriti na večjem in bolj reprezentativnem vzorcu.

Sicer gre pri odgovorih glede filozofov zaznati predvsem dve dokaj gotovi dejstvi: (α) veliko pestrost poznavanja različnih filozofov in (β) dokaj konsistentno prepoznavanje filozofskih osebnosti (kolikor naštete osebnosti kot »filozofe« prepoznava tudi stroka).

K (α): če drži, da so prva tri imena (morda štiri, če, vsaj pri Evropejcih, upoštevamo pojavljanje Kanta) dokaj konstantna z relativno velikim številom odgovorov, pa smo od četrtega (ali tretjega) mesta navzdol priča dokajšnjemu padcu frekvence in občutnemu povečanju intervala. Z drugimi besedami: prvi trije do štirje omenjani filozofi so precej konstantni in se pojavljajo relativno pogosto, od nekje petega mesta naprej pa imamo opraviti s številnimi imeni z relativno skromnim ponavljanjem. Vzrok te variacije ne more biti nepoznavanje filozofov, saj bi se v tem primeru na seznamu pojavljalo več nefilozofskih imen (kar ugotovitev (β) ravno zanika);26 zaradi tega lahko postavimo hipotezo, da smo priča dokaj razvejanemu poznavanju filozofskih imen, ki vsaj v določenih primerih nakazuje specifično usmerjenost zanimanja pri posameznikih.

K (β): čeprav je res, da se ponekod na seznamu pojavljajo eksotične osebnosti, kot sta Bob Marley in Jim Morrison, pa vendarle lahko hitro opazimo, da je tovrstnih imen relativno malo in da so najpogostejša »nefilozofska« imena pravzaprav tista, ki so filozofiji kot stroki še zmerom relativno blizu (denimo Sofokles, Darwin, Shakespeare, Hawking, Tolstoj itn.). Gotovo nam dejstvo, da so prva tri imena pri vseh vzorcih strogo filozofskega porekla (Yacob Zera je zelo pomemben etiopski filozof iz 16. stoletja, čigar delo Hatata primerjajo z Descartesovo Razpravo o metodi), omogoča vsaj postavitev kredibilne hipoteze glede relativne natančnosti ločevanja filozofskih in »nefilozofskih« avtorjev pri navedenih populacijah.

Kot lahko vidimo iz druge tabele, se odgovori profesionalnih filozofov glede filozofskih imen ne pokrivajo s splošnimi odgovori – a na žalost je ta vzorec tako majhen, da je iz njega težko kaj sklepati. Morda je pri njem še najzanimivejše dokaj pogosto pojavljanje Marxa in Descartesa v primerjavi s splošnim vzorcem.

Pokomentirajmo na kratko še neevropske odgovore: zanimivo je predvsem dejstvo, da se v ZDA ne pojavi prav noben od tipičnih nemških klasičnih filozofov – Hegel, predvsem pa Kant, povsem umanjkata, medtem ko se Marx pojavi enkrat. Podobna slika se ponovi tudi pri etiopskem vzorcu, ki je sicer zelo majhen in omejen, a je lahko zgovorna: medtem ko se Marx še pojavi, Kant in Hegel umanjkata – lahko iz tega sklepamo, da je priljubljenost nemške klasične filozofije evropska posebnost? Primerjava neevropskih vzorcev z evropskimi navrže še možnost hipoteze glede različno širokega medkulturnega razumevanja filozofije: izkaže se, da so na ameriškem in etiopskem seznamu veliko pogosteje navedeni azijski in islamski filozofi.

Še opomba glede narodnosti in filozofskih imen: pri pregledu posameznih odgovorov je moč ugotoviti, da Grki, Italijani in Etiopijci med prve tri najpomembnejše filozofe navedejo osebnosti njihove narodnosti – od tod Croce in Gramsci, Yakob Zera in Walda Heywat ter Castoriadis. Lahko iz tega sklepamo, da so med dejavniki navajanja filozofskih imen nacionalna pripadnost, narodna zavest in ponos? Toda zakaj se potem pri Slovencih večkrat ne pojavi Slavoj Žižek? Igrajo tukaj določeno vlogo izobraževalni sistemi? Gotovo je to: na navedena vprašanja je nemogoče odgovoriti brez navzkrižnega primerjanja odgovorov in spremenljivk, ki edino lahko ponudi odgovor glede statistično relevantne povezanosti med narodnostjo anketirancev in njihovimi odgovori.

– Vprašanja

Pri analizi vprašanj lahko pridemo do podobnega zaključka kot pri analizi pojavljanja filozofskih imen: tudi tu imamo opraviti z nekaj vprašanji, ki se pojavljajo precej konstantno in v večjem številu (denimo »Biti ali ne biti?«, »Kaj je smisel življenja?«, »Zakaj nekaj obstaja?«, kar sem navajal že zgoraj v opombi), čemur sledi velika variacija vprašanj – več kot 85 različnih primerov –, kar lahko nakazuje precejšen obseg zanimanja in predvsem bujnost domišljije. Opraviti pa imamo tudi z relativno dobrim ločevanjem filozofskega od »nefilozofskega« spraševanja. V tabeli sem nefilozofska vprašanja označil kot »znanstvena«, kajti v veliki večini je šlo v takšnih primerih za čista empirična vprašanja (denimo »Zakaj je nebo modro?«, »Zakaj je Zemlja okrogla?«). Vidimo lahko, da se pojavijo dokaj poredko, in sicer samo 6-krat med skorajda 200 odgovori. Gotovo je tukaj poseben pojav vprašanje »Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?«, ki pa sem ga komentiral že zgoraj pri predstavitvi učne tehnike (pojavilo se je 15-krat).

Ugotovitev, ki bi jo s precejšnjo gotovostjo lahko še dodali k pravkar navedenima, je frekventnost »eksistencialnih« vprašanj (kamor sem prištel vprašanja kot »Kaj je smisel življenja?«, »Kdo sem?«, pa tudi »Biti ali ne biti?«). Ontološka vprašanja, ki sledijo eksistencialnim (razen pri študentih, kjer je situacija obratna), nam nakazujejo, da si kot pristna filozofska vprašanja ljudje predstavljajo predvsem ontološko-eksistencialne probleme, manj pa, denimo, etično problematiko (»Kaj je pravično?«, »Kaj je zlo?« ipd.). To je tudi točka, kjer se predstave profesionalnih filozofov pokrijejo z odgovori splošnih vzorcev. Vsekakor pa je tu svojevrstna posebnost etiopski vzorec, kjer so etična vprašanja ravno najpogostejša – gotovo gre za zanimivo dejstvo, za katero bi bilo vredno ugotoviti, ali je posledica česa globljega kot pa zgolj naključja majhnega vzorca.

– Discipline

Kot lahko vidimo, večina ljudi meni, da se filozofija najtesneje povezuje s psihologijo (ki ji je dodeljena samostojna kategorija) in sociologijo (ki sem jo z manjšinskima politiko in pravom (skupaj sta v celotnem vzorcu dobila 7 odgovorov) združil pod »družboslovje«). Med študenti je bila psihologija navedena 51-krat in sociologija 77-krat, na vprašalnikih pa psihologija 21-krat in sociologija 13-krat (znova gre popularnost sociologije pri študentih iskati v predmetniku). Tudi teologija se pogosto pojavlja, prav tako humanistika in naravoslovje. Zaradi premajhnega števila odgovorov profesionalnih filozofov (kjer naravoslovje umanjka) je glede morebitnega neskladja med našimi predstavami in dejanskimi odgovori težko podati kredibilno hipotezo. Etiopija je, kot že glede tipa vprašanj, ponovno presenečenje, vendar pa lahko ugotovimo, da se odgovor »teologija« ne pokrije s tipom pristnega filozofskega vprašanja po mnenju Etiopijcev, kjer je teološko vprašanje pri repu. Posebno presenečenje je morda dokaj majhna povezljivost filozofije z umetnostjo v splošnem vzorcu: med vsemi odgovori se pojavi zgolj 9-krat.

S temi ugotovitvami zaključujem pričujoče besedilo. Dobro se zavedam pomanjkljivosti drugega dela z morebitnih filozofskih gledišč in kritik, ki letijo na t. i. »sociologijo idej« ali celo »sociologijo filozofije«. Vendarle pa sem prepričan, da nam tovrstne raziskave lahko nekaj ponudijo, posebej če smo – ali nameravamo biti – del pedagoškega procesa. Razlog, zakaj sem se odločil spisati pričujoče besedilo in mukotrpno preštevati študentske lističe in izpolnjene vprašalnike, kategorizirati odgovore in pisati njihove analize, je strast do realnih podatkov, pa čeprav je to ideal, ki se mu zaradi izkrivljajoče vloge, ki jo ima interpretacija, lahko le približam: brez empiričnih raziskav so vsa mnenja o mnenjih o filozofiji zgolj mnenja. Predvsem pa je šlo za to, da z bralci delim podatke, ki so me v marsikateri učilnici in na marsikaterem listu presenetili, pa tudi za to, da bi na podlagi predlogov in kritik izboljšal samo raziskavo.

Priloga:

– Vprašalnik za posameznike brez formalne filozofske izobrazbe:

VPRAŠALNIK:

KAJ MISLIMO O FILOZOFIJI?

Pozdravljeni!

Namen tega kratkega vprašalnika je raziskati, kaj ljudje, ki niso profesionalni filozofi, mislijo o filozofiji. Vprašalnik je anonimen. Načrtovano je, da bodo rezultati raziskave objavljeni v reviji “Filozofija na maturi”. Avtor raziskave je Tomaž Grušovnik. Odgovori odražajo vaša osebna prepričanja; pravilnih oz. napačnih odgovorov tako ni. Najlepša hvala za vaše sodelovanje!

  1. Starost:
  2. Spol: M Ž
  3. Zaključena izobrazba: PREDŠOLSKA OSNOVNOŠOLSKA SREDNJA VIŠJA/VISOKA
  4. Država stalnega prebivališča: ___________________________________
  5. Ste bili kdaj deležni pouka iz filozofije (predmet v šoli)? DA NE

A/ Naštejte tri filozofe, ki se vam zdijo najpomembnejši:

__________________

__________________

__________________

B/ Zapišite tipično filozofsko vprašanje:

C/ Zapišite, katera druga znanstvena disciplina ali področje človekove intelektualne aktivnosti se najbolj povezuje s filozofijo.

Vnovič hvala za vaš trud! Lep dan!

***

– Vprašalnik za filozofe:

VPRAŠALNIK:

KAKŠNA SO MNENJA »NEFILOZOFOV« O FILOZOFIJI?

Pozdravljeni!

Namen tega kratkega vprašalnika je raziskati, kaj ljudje, ki so univerzitetni diplomirani filozofi, mislijo o mnenjih »nefilozofov« (tj. tistih, ki filozofije ali sorodnih predmetov oziroma smeri niso študirali na višji ali visokošolski stopnji) glede filozofije. Vprašalnik je anonimen. Načrtovano je, da bodo rezultati raziskave objavljeni v reviji “Filozofija na maturi”. Avtor raziskave je Tomaž Grušovnik. Najlepša hvala za vaše sodelovanje!

  1. Starost:
  2. Država stalnega prebivališča:
  3. Ali sodelujete v pedagoškem procesu, povezanem s filozofskimi temami, kot učitelj/predavatelj? DA NE

A/ Kaj mislite, katere tri osebnosti imajo nefilozofi za najpomembnejše filozofe poleg Platona, Aristotela in Sokrata? (1: najpomembnejša osebnost, 2: manj pomembna osebnost 3: še manj pomembna osebnost)

1:

2:

3:

B/ Katero je po mnenju nefilozofov najbolj tipično filozofsko vprašanje?

C/ Katera druga znanstvena disciplina ali področje človekove intelektualne aktivnosti se po mnenju nefilozofov najbolj povezuje s filozofijo?

Hvala za vaš trud! Lep dan!

***

  1. Hladnik, A. et al. (2006), Šola, mišljenje in filozofija: filozofija za otroke in kritično mišljenje (ur. Hladnik, Alenka in Šimenc, Marjan), Pedagoški inštitut, Ljubljana. Nasploh je pri nas teorija filozofije za otroke (in posledično tudi razumevanje različnih metod pri njenem poučevanju) dobro reprezentirana: lep nabor literature v slovenskem jeziku v navezavi na to tematiko je moč najti v Mathews, G. (2007), Filozofija in otrok, Državni izpitni center, Ljubljana, str. 79–80 (sicer velja opozoriti, da je dejanski priimek avtorja »Matthews«).
  2. S tem izrazom označujem tiste, ki nimajo univerzitetne diplome iz filozofije ali njej sorodne smeri (kulturologije, sociologije kulture, kritične teorije ipd.).
  3. Števila filozofov, ki naj jih učenci zapišejo, nam ni treba posebej omejevati niti z »vsaj« niti z »največ«. V kolikor me učenci vprašajo po številu, jim sugeriram, da zapišejo tri osebnosti.
  4. Pri izvajanju naloge se včasih pojavi »posvetovanje« med učenci, vendar pa število omenjanih osebnosti (kot bomo lahko videli spodaj) nakazuje, da številni radi zapišejo »svoje filozofe«.
  5. Slika 1: primer izvedene učne tehnike pri predmetu »Filozofija vzgoje« v sklopu visokošolskega študijskega programa »Predšolska vzgoja«, Slovenske Konjice, 23. 11. 2012.
  6. Razvrednotenja ne vidim le v tem, da bi dobili sugerirane rezultate, ki ne bi odsevali dejanskega predznanja študentov, temveč tudi v tem, da bi nas seveda učenci »gledali postrani«, če bi jim najprej povedali rezultate, potem pa jih prosili, naj jih prilepijo na tablo.
  7. Morda se ta omejitev zdi trivialna, ker smo vajeni učenja v učilnicah – a predstavljam si, da se lahko v posebnih okoliščinah (na ekskurzijah, v šolah v naravi) hitro pojavi. Hkrati ta metoda predpostavlja, da učitelj predhodno priskrbi zadovoljivo količino samolepilnih lističev. Vsem tem praktičnim težavam pa se lahko z lahkoto izognemo z nekaj domišljije.
  8. Do zdaj sem tehniko v učilnici izvedel petkrat.
  9. Vse informacije in komentarje, tako glede učne tehnike kot glede spodaj navedenega osnutka raziskave, lahko posredujete na elektronski naslov: tomaz.grusovnik@zrs.upr.si.
  10. Izvajanja sem se lotil na lastno pest in brez institucionalne ali/in finančne podpore. Pri njem so mi pomagali prijatelji in znanci, ki bi se jim rad ob tej priložnosti posebej zahvalil, in sicer predvsem Jennifer O’Gammage, Amandi Brooks Dean, Moniki Furlan ter Lidiji Maučec, pa tudi Katji Utroši za kritične komentarje.
  11. Na slednjem vprašalniku sem kot besedo za označevanje ljudi brez formalne filozofske izobrazbe izbral »nefilozof« (v narekovajih), kar je pri anketiranki v Avstraliji, kljub pojasnilom, za katera sem upal, da bodo odstranila dvome glede morebitnih predsodkov, naletelo na neodobravanje. To besedo sem izbral zgolj zaradi praktičnih razlogov (da ne bi ponavljal dolgega opisnega stavka »ljudje brez formalne filozofske izobrazbe«) in ob pomanjkanju boljše ideje – kajti predlagane alternative, denimo »neprofesionalni filozof« ali »laik«, so bile dejansko zavajajoče. Vendarle pa je treba priznati, da je obstoječa beseda slaba izbira in jo kaže zamenjati.
  12. Gre za redne in izredne študente na visokošolskem programu »Predšolska vzgoja«, ki se izvaja v okviru Univerze na Primorskem, Pedagoške fakultete. Odgovori so dobljeni na podlagi učne tehnike »Filozofska tabela«. Dnevi in kraji izvajanj: 23. 11. 2013, Slovenske Konjice; 7. 12. 2012, Koper; 20. 2. 2013, Koper; 5. 10. 2013, Koper.
  13. Gre za državo anketiranja.
  14. Tam, kjer se pojavlja zvezdica, gre za oceno. Pri študentih kljub naporu in skrbnosti ni bilo mogoče ugotoviti natančnega števila (pri vzorcu z dne 5. 10. 2013). Razlog za to so študenti, ki so zamudili začetek predavanj, a so vseeno sodelovali pri izvajanju naloge. Ker so, kot sem opisal zgoraj, pri izvajanju motorično aktivni (prihajajo pred tablo), jih je zelo težko – nemogoče – prešteti, če se število udeležencev spremeni med izvajanjem (in če po izvajanju na primer sledi odmor). Maksimalno odstopanje od ocene je sicer ± 5.
  15. Ena anketa ni imela opredeljenega odgovora.
  16. Ena anketa brez opredeljenega odgovora.
  17. V tabeli so prikazani zgolj rezultati, ki so se pojavili več kot dvakrat (vsi odgovori so navedeni v posameznih sprotnih opombah). Filozofi so razvrščeni od največkrat omenjenega do najmanjkrat omenjenega pri posameznem vzorcu (v primeru, kadar gre za isto število, so razvrščeni po abecednem vrstnem redu). Nekateri odgovori so bili neveljavni: denimo tisti, ki so omenjali kraj, osebni zaimek ali pojem (npr. »sošolec«).
  18. To sem seveda sam. Odgovor se pojavi večkrat, praviloma takrat, ko so bili anketiranci z mano v osebnem stiku; morda nakazuje zadrego.
  19. En odgovor Slovenija: Descartes; Kaufmann, Arthur; Klimt, Gustav; Konfucij; Marx; McKenna, Terence; Radbruch, Gustav; Škof, Lenart; Vezjak, Boris.
  20. En odgovor ZDA: Darwin, Charles; Dogen, Eihei; Gandhi, Mahatma; King, Martin Luther jr.; Krishnamurti, Jiddu; Kristus; Machiavelli, Niccolò; Marx, Karl; Morisson, Jim; Siddharta, Gautama; Sofokles; Waters, Roger; Wei Wu Wei; Zinn, Howard.
  21. Po en odgovor Etiopija: Gandhi, Mahatma; Hawking, Stephen; Heywat, Walda; Hipokrat; Machiavelli, Niccolò, Maimonides, Moses; Platon (en odgovor se je glasil »Pilate«, kar bi morda Platona lahko uvrstilo na razpredelnico); Rajneesh, Bhagwan Shree (Osho).
  22. En odgovor Grčija: Castoriadis, Cornelius; Croce, Benedetto; Descartes, René; Engels, Friedrich; Foucault, Michel; Epikur; Freud, Sigmund; Gramsci, Antonio; Heraklit; Popper, Karl; Rousseau, Jean-Jacques; Schmitt, Carl; Žižek, Slavoj.
  23. En odgovor pri študentih: Foucault, Michel; Galimberti, Umberto; Habermas, Jürgen; Heidegger, Martin; Kohlberg, Lawrence; Kojc, Martin; Kristus; Lacan, Jacques; Leibnitz; Plinij; Ratzinger, Joseph (papež Benedikt XVI); Seneka; Spinoza; Tolstoj, Lev; Warhol, Andy; Zadnikar, Darij;
  24. Gotovo je tovrstna kategorizacija vprašanj, ki so sicer številna (vseh različnih vprašanj je bilo med približno 200 ljudmi, ki so sodelovali, kar 85), precej problematična. Več o tem v komentarjih k rezultatom. Tukaj lahko rečem, da sta bili med anketiranci najpogostejši vprašanji »Zakaj sem?« ter »Kaj je smisel življenja?« (obe se pojavita po 10-krat), med študenti pa vprašanje po vzroku (nečesa), v smislu »Zakaj, čemu nekaj obstaja?« (31-krat) ter »Biti ali ne biti?« (19-krat). Med vprašanji, ki se rada pojavljajo, je še omenjeno »Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?« (med študenti se je pojavilo 15-krat, in sicer na vseh štirih terminih izvajanja naloge, medtem ko se je na anketah pojavilo samo enkrat, in sicer v ZDA).
  25. Filozofi so, v skladu z vprašalnikom, razporejeni glede na pripisano relevantnost, ocenjeno v točkah; seštevek vseh točk na vseh vprašalnikih je podan v tabeli za vsakega filozofa posebej (3 točke – najpomembnejši, 2 točki – manj pomemben, 1 točka – še manj pomemben).
  26. Kot sem omenjal že v opombi zgoraj, lahko pojavljanje mojega imena (izključno pri študentih in anketirancih, s katerimi sem imel oseben stik) najbrž interpretiramo kot posledico določene zadrege, kar hipotezo sicer nekoliko relativizira; vendarle pa je to pojavljanje očitno specifično in vprašanje je, v kolikšni meri je zares v nasprotju s hipotezo (morda bi lahko ta odgovor preprosto šteli kot ničen v smislu, da bi učenci in anketiranci, v kolikor me ne bi poznali, verjetno namesto omenjanja mojega imena med odgovori preprosto našteli eno ime manj).

Izvirno objavljeno v FNM, št. 1-4/2013, 58-71.