Ela se je prebudila. Bilo je sredi noči. Sanjala je, da jo je oblak ponesel na streho hiše, ki je stala nasproti na drugi strani ulice. Prav tja, kjer je videla, da se pogosto igrajo otroci. Da, prav si slišal. Otroci so se igrali na strehi. To je bila prostorna, ravna streha. Na njej so stali okrogla miza, sončnik, več stolov in ležalnik. In dve deklici sta se skorajda vsak dan igrali na terasi.
Sanje o tem so bile tako razburljive, da se je prebudila. Po prstih se je odtihotapila do okna in se ozrla skozenj.
Hiša na drugi strani ulice je bila skorajda tako visoka kot njihova. Videla je zgolj obrise, saj sta deklici spali v posteljah. Nenadoma je zagledala, da je nekdo pri oknu prižgal luč. Ker so na oknu visele zavese, ni videla dobro in ni mogla nikogar prepoznati.
Ela se je odpravila nazaj v posteljo. Še dolgo je bila budna. Vedno znova si je poskušala predstavljati, kako bi bilo, če bi lahko zares plavala na oblaku in potovala prek različnih dežel. Predstavljala si je, da je pristala v nekem manjšem mestu in si poskušala to podrobneje predstavljati. Vendar se ji ni posrečilo, da bi imela enake občutke kot v sanjah.
Naslednje jutro je svojemu bratu Andreju poročala o tem, kaj je sanjala. Andrej, ki je ravno dopolnil 17 let, jo je poljubil na lice in ji dejal: „Moja majhna sestrica!“ „Zakaj pravzaprav sanjamo?“, ga je vprašala Ela. „No ja, mogoče, ker o nekaterih stvareh podrobneje razmišljamo ali ker si želimo nekaj posebnega. Ko se odpravljaš spat, te to zaposluje in potem o tem tudi sanjaš.“
„Ali si ponoči tudi ti kaj sanjal?“ ga je vprašala Ela.
„Ne, nisem,“ je naglo odvrnil Andrej. „Poslušaj, mudi se mi, sicer bom zamudil pouk.“
Ela je pogledala na uro. Bilo je že deset minut čez sedem in tudi sama se je morala naglo odpraviti. Sanje so jo tako zaposlovale, da bi skorajda pozabila na šolo.
Ko je stopila skozi vhodna vrata, je pogledala proti oknu, kjer se je sredi noči prižgala luč. Zapomnila si je, katero okno je bilo.
V šoli je bilo tako kot običajno. Vendar se ji je zdelo, da čas mineva veliko počasneje. Zasanjarila se je in komajda dojemala, kaj se dogaja v razredu.
Nameravala se je seznaniti z deklicama, ki sta živeli v hiši na drugi strani ulice. Hodili sta v isto šolo, vendar sta bila malce starejši od nje. Izgledali sta malce drugače od drugih otrok. Imeli sta črne lase in nekoliko temnejšo polt. Nekaj sošolcev iz njenega razreda se jima je posmehovalo. Toda kadar sta šli mimo nje, jima ni upala reči niti besedice, ker sta bila nekaj let starejši.

Ko se je končal pouk, je Ela pohitela. Udobno se je namestila na klopi, ki je stala pred šolo. Želela je počakati, dokler se deklici ne bi prikazali. Čakala je in čakala, kmalu so že vsi otroci stekli mimo, toda njiju ni bilo. Ela se je žalostna odpravila domov.
Morala je biti potrpežljiva. Morda ju bo srečala naslednji dan. Če se bo dovolj zgodaj prebudila, bo mogoče imela priliko, da se skupaj z njima odpravi v šolo.
Ko se je vrnila domov, jo je mama zaskrbljeno vprašala, kaj se je zgodilo. Pričelo jo je že skrbeti. „Nič,“, je odvrnila Ela. Vedela je, da njena mama ni imela dobrega mnenja o ljudeh, ki so stanovali v hiši nasproti njihove. Zagotovo ne bi rada videla, da bi se Ela igrala z otroki iz te hiše.
Popoldne je hrepeneče pogledovala na streho hiše na drugi strani ulice. Vzela je risalni list in pričela risati deklici, ki ju sploh še ni poznala.
Naslednji dan je Ela pohitela. Skočila je iz postelje, se takoj oblekla, v naglici pojedla zajtrk in že je stala pred vrati. Prestopala se je sem ter tja in nestrpno pogledovala proti vhodu hiše, ki je stala nasproti njihove.
Končno so se odprla vrata in prikazali sta se obe deklici. Ela je pohitela na drugo stran ceste. Plaho je hodila za njima. Končno se je opogumila in stekla nekaj korakov naprej. Ko ju je dohitela, je čisto potihoma dejala: „Stanujem čez cesto. Hodim v isto šolo. Ali lahko gremo skupaj?“ Ena izmed deklic jo je vprašala: „Seveda, v kateri razred pa hodiš?“ „Hodim v 2. razred, ime mi je Ela. Pa ti?“ „Ime mi je Amina in hodim v 4. razred. Moji sestri je ime Jelena in hodi v 3. razred.“
Deklice so se pogovarjale, dokler niso prispele do šole. Ela je bila zelo srečna, da je našla prijateljici, ki stanujeta v njeni bližini.
Ko je Ela prišla v razred, je bila še vedno zelo razburjena. Marko, Nik in Tadej so stali v kotu in se smejali. Ko so jo zagledali, so utihnili. Nenadoma se je Tadej obrnil k njej in dejal: „Ne druži se z njima, tujki sta. Raje naj se vrneta domov.“ Ela ga je presenečeno pogledala in ga ni razumela. „Kako to misliš? Amina in Jelena živita v isti ulici kot jaz!“ Nik se je približal Eli in dejal: „Toda sta iz druge države in nimata kaj iskati pri nas. Moj oče je brezposeln samo zato, ker taki ljudje kot sta oni živijo pri nas.“ Ela je začudeno pogledala Nika. „Ne razumem te. Amina in Jelena hodita prav tako kot mi v šolo in sploh ne vem, kaj delajo njuni starši. Kaj imate zoper njiju?“
Zdaj se je vmešal še Marko: „Ti koza trapasta sploh ničesar ne razumeš. Pridita, pustimo jo.“ Nik in Tadej sta ji obrnila hrbet. Bila je žalostna, sploh ni več ničesar razumela. Pred nekaj minutami je bila zelo srečna in zdaj je ta občutek izginil. Kaj je naredila narobe? Zakaj ne bi smela govoriti z Amino in Jeleno? Eli sta se zdeli obe prijazni, sicer pa se Marka, Nika in Tadeja sploh ne tiče, s kom se ona pogovarja.
Pouk je trajal ta dan veliko dlje kot običajno. No, vsaj Eli se je tako zdelo.
Po koncu pouka je Ela čakala na svoji novi prijateljici. Amina in Jelena sta se razveselili, ko sta jo zagledali. Skupaj so se odpravile domov in se domenile, da se znova dobijo popoldne.
Ela se je prepevajoč in dobre volje vrnila domov. „Mami, mami, nekaj ti moram povedati! Tako sem srečna!“ „Pridi sem in mi povej, kaj te je tako osrečilo. Že dolgo te nisem videla tako dobre volje.“ Ela je sedla k njej v naročje in ji pripovedovala o svojih sanjah, o Amini in Jeleni in potem dejala: „Vem mama, da nimaš dobrega mnenja o ljudeh, ki stanujejo v hiši na drugi strani ulice, vendar bosta Amina in Jelena ostali moji prijateljici.“ Mama jo je začudeno pogledala: „Toda Ela, kako ti lahko pride na misel, da ne želim, da sta tvoji prijateljici. Vesela sem zate. In zakaj misliš, da nimam dobrega mnenja o ljudeh, ki tam stanujejo? Samo enkrat sem se razjezila in to ne zaradi ʻljudiʼ, ki tam živijo, ampak le zaradi enega samega moškega. To sploh nima nič opraviti s tvojima prijateljicama in njuno družino.“ „Ja, ampak tudi sošolci se jima posmehujejo. In nekateri so celo rekli, naj se vrneta v svojo državo.“
„Veš kaj, Ela, ne delaj si skrbi. Za danes popolne si se dogovorila z njima. Vprašaj svoji novi prijateljici, če želita priti k nam na obisk. Naslednjič morda ne boš povabila le Amine in Jelene, ampak še koga iz tvojega razreda. Potem se boste vsi bolje spoznali. Kaj misliš o tem?“
Ela je objela mamo. Odpravila se je k telefonu in poklicala prijateljici. Vprašala je Jeleno, ki se je oglasila, če bi jo lahko z Amino malce prej obiskali.
______________________________________________
Zgodba nas spodbuja k filozofiranju in ponuja različne teme za pogovor. Mišljenje, sanje in resničnost so privlačni tako za odrasle kot tudi za otroke. Vprašanja, kot na primer „Kako bi bilo, če …“ nas pogosto zaposlujejo. Miselni eksperimenti nam odkrivajo nove svetove.
Dialog, podobno kot sokratski pogovor, od odraslega ne zahteva le poznavanja obravnavane tematike, ampak zlasti, da ima sposobnost empatije.
Načrt pogovora: sanje in resničnost
- Ali vedno lahko poveš, če sanjaš ali pa si buden?
- Kaj mislimo s tem, ko nekomu rečemo, da je sanjač?
- Kakšna je razlika med tem, če si nekaj predstavljamo in če sanjamo?
- Ali imajo lahko različni ljudje iste sanje?
- Ali lahko vplivamo na to, kaj sanjamo?
- Kakšna je razlika med sanjami in resničnostjo?
- Kaj so sanje?
Vaja:
Poskušaj narisati svoje sanje, ki se jih najbolj živo spominjaš.
Vaja: Miselni eksperimenti
- Predstavljaj si, da lahko ploveš na oblaku. Kaj bi se zgodilo?
- Kako bi bilo, če bi znal čarati?
- Predstavljaj si, da lahko od danes naprej počneš vse, kar hočeš! Kako bi preživel dan? Kaj bi počel?
- S prijateljicami in prijatelji ste prispeli na čudovit otok. Ste edini, ki prebivate na njem. Kako bi bilo če, …?
- Kako bi bilo, če bi z oblakov visele vrvi, ki bi segale do tal?
Načrt pogovora: razmislek o različnih pogledih
- Otroci v Elinem razredu imajo različne poglede. Je kateri izmed njih nepravičen ali nespameten?
- Ali bi morali otroci v Elinem razredu zgladiti prepir?
- Kako bi lahko to naredili?
- Zakaj Ela ni mogla razumeti Tadeja?
- Kako bi bilo, če v naši državi ne bi bilo nobenih tujcev?
Načrt pogovora: sreča
- Ali lahko opazimo, če je nekdo srečen?
- Ali je lahko tudi nesrečen človek kdaj srečen?
- Ali so lahko živali srečne?
- Ali so lahko rastline srečne?
- Ko si srečen, ali to vedno veš?
- Ali se že rodimo srečni?
- Kaj lahko storiš za to, da bi bil srečen?
- Ali je mogoče, da si v nekem trenutku srečen, v naslednjem pa nesrečen?
Načrt pogovora: predsodki
Veliko ljudi prenaglo sodi o drugih ljudeh. V zgodbi so navedeni primeri tega, čemur pravijo filozofi induktivno sklepanje, se pravi ga gre pri njih za sklepanje iz posameznega na splošno. Mama želi Eli pojasniti, da naj iz enega pripetljaja, namreč iz tega, da se je razjezila na moškega iz hiše na drugi strani ulice, ne sklepa na to, da nima dobrega mnenja o vseh, ki stanujejo v tej hiši.
- Zakaj Ela misli, da njena mama nima dobrega mnenja o ljudeh, ki stanujejo v hiši na drugi strani ulice?
- Kaj poskuša mama pojasniti Eli?
- Če imaš vrečko sladkarij in vzameš iz nje tri sladkarije rdeče barve, ali lahko na podlagi tega sklepaš, da so vse skladkarije v vrečki rdeče barve? Če je tvoj odgovor pritrdilen, ga pojasni. Če je tvoj odgovor nikalen, ga pojasni.
- Če odpreš škatlo s piškoti, ki imajo pretečen rok uporabnosti in ima en piškot slab okus, ali lahko na podlagi tega sklepaš, da so vsi piškoti pokvarjeni? Če je tvoj odgovor pritrdilen, ga pojasni. Če je tvoj odgovor nikalen, ga pojasni.
Namen te vaje ni, da bi otroke naučili pravilnega sklepanja, ampak pomagati jim, da bi bolje spoznali razlike, jih znali prepoznavati in bili pozornejši nanje. Filozofija spodbuja kritično in ustvarjalno mišljenje ter opogumlja otroke, da razvijajo svoje miselne sposobnosti. To zahteva odprtost v dialogu in pripravljenost za svobodno raziskovanje.
Prevedla Tanja Pihlar