Sedim za mizo in imam pred sabo zvezek. Danes bi si morala izmisliti čisto posebno zgodbo. Ne vem, kaj naj napišem. Kaj je pravzaprav zgodba? Kako naj pričnem, nič mi ne pride na misel. Pomislim na Katarino, ki sama piše zgodbe, in na Barbaro, ki zna tako dobro risati. In jaz? Sedim in strmim skozi okno. Dežuje. Opazujem, kako debele dežne kaplje polzijo po okenskem steklu.
„Živijo, Maša, koliko časa si že doma?“
Očka vstopi v mojo sobo in me poljubi.
„Oh, očka,“ mu odvrnem, „napisati moram zgodbo in sploh ne vem, kaj naj napišem. Prosim, pomagaj mi. Vedno pripoveduješ tako lepe zgodbe, sama pa se nikoli ničesar ne domislim.“ Objamem ga okoli vratu in ga trdno držim.
„Ne … Žal ne morem, imam grozno veliko dela …“
„Povej mi vsaj, kako naj pričnem! Prosim!“ Očka se osvobodi iz mojega objema in me nežno potisne vstran.
„Ne, ljubica, zdajle ne morem.“
Ujezi me, da mi povrhu pravi še ljubica. Ni mi všeč, da me tako kliče. Ime mi je Maša. To ime mi je všeč in rada bi, da me tako tudi kličejo. Očka je že smuknil iz sobe, jaz pa stojim in sem obupana, ker ne vem, kaj naj napišem.
Odidem k Mateju. Matej je moj prijatelj in z njim se lahko igram, se smejem in prepiram. Je eno leto starejši od mene in ima brata in sestro. Zavidam mu. Sama imam dva brata, eden je mlajši, drugi pa je starejši od mene. Oba me jezita.
A si lahko predstavljaš? Marko, moj starejši brat, si je od mene izposodil denar in mi ga še do danes ni vrnil. Ali imaš tudi ti starejšega brata? Nik hoče vedno pisati po mojih zvezkih. Je moj mlajši brat in še ne hodi v šolo. Kar naprej me živcira in sprašuje. Pogosto si tudi sama izmišljam vprašanja.
Danes sem v šoli vprašala učitelja Uroša: „Zakaj starejši vedno odločajo?“ Odvrnil mi je, naj ne zastavljam tako neumnih vprašanj. Toda to je čisto res: vedno odločajo starejši in mlajši morajo narediti vse, kar jim oni rečejo.
Matej stoji pred mano in sestavlja visok stolp iz kock. Gledam ga in previdno iztegnem roki predse – stolp se poruši. Matej zakriči. Zasmejem se in stečem proč. Ne vem, zakaj sem to naredila, ampak nekako mi je bilo všeč, ko se je podrl.
Šele ko se ozrem na Mateja, opazim, da sem ga resnično užalila. Bil je ponosen na stolp in jaz sem vse uničila. Zakaj?
Napisala sem zgodbo in jo oddala učiteljici. Ne vem, ali je dobra. Pisala sem o svoji mački – kakšna je videti, s čim se prehranjuje in da je moja najljubša mačka na svetu.
Marko vedno pravi, da je mačka njegova, vendar je moja. Kajpada sva jo oba dobila za darilo. Ampak jaz jo imam zagotovo veliko rajši. Rada se igram z njo in jo božam po mehkem kožuščku.
Ko je zunaj mrzlo, si včasih predstavljam, kako bi bilo, če bi tudi sama imela takšen lep in topel kožušček. Ko razmišljam o tem na glas, mi Marko reče: „Maši se že spet blede, zdaj hoče imeti kožuh!“ Nik pa skače okoli mene in ves čas kriči: „Maša hoče imeti kožuh, Maša hoče imeti kožuh! Potem boš izgledala še bolj trapasto!“
Zdaj je povrhu še žaljiv. Nikoli več ne bom govorila z njim. Odpravim se v svojo sobo in zlezem v kot pod svojo pisalno mizo. Bratje so trapasti. Zakaj si ne bi mogla predstavljati, kako bi bilo, če bi imela kožuh? Lahko si predstavljam tudi, da plavam na oblaku ali da na leteči preprogi švigam po zraku. Ali da sem žaba in lahko skačem. Pravzaprav si lahko predstavljam vse, le Marko in Nik tega ne moreta razumeti.
Učiteljica mi je vrnila zgodbo. Pod njo je z rdečimi črnilom pripisala: „Imaš bogato domišljijo. Toda ali ne moreš napisati resnične zgodbe?“
Nikoli ni zadovoljna. Zakaj naj napišem resnično zgodbo? Poleg tega je to resnična zgodba, ker sem si jo sama izmislila.
Ali si si že kdaj izmislil kakšno zgodbo? Kakšna je pravzaprav razlika med resnično in domišljijsko zgodbo? Je to še sploh zgodba, če je vse resnično?
Čisto vseeno. Zgodbe pišem tako, kot jih želim pisati, ali pa jih sploh ne bom več pisala.
Na obisk je prišla babi. Samo njej sem pokazala zgodbo in jo je prebrala. „To je lepa zgodba,“ je dejala z nasmeškom. „Ko sem bila tvojih let, sem tudi napisala veliko zgodb.“
„Toda babi, kje pa so zdaj tvoje zgodbe? Jih še znaš pripovedovati ali pa si jih že pozabila?“ sem jo vprašala.
„Kmalu zatem nisem napisala nobene zgodbe več. Pisanje me ni več veselilo in tudi nikomur jih nisem več pripovedovala.“ „Zakaj pa ne? Povej mi prosim!“ „Veš, v šoli mi ni šlo posebej dobro. Doma sem morala delati na njivi in pomagati na kmetiji. Zato nisem imela veliko časa za učenje in pisanje. Učiteljica me je opozarjala le na pravopisne napake. Moje zgodbe ji niso ugajale.“
Nisem imela dovolj samozaupanja in sem mislila, da moje zgodbe ne bi nikogar zanimale. Šele ko sem dobila otroke, sem si jih znova pričela izmišljati.“
Šele zdaj sem opazila, da si tudi sama pogosto izmišljam zgodbe. Med igro, preden zaspim v postelji in ko tičim pod svojo pisalno mizo. Ali to počneš tudi ti? Si tudi ti izmišljaš zgodbe? Ne vem čisto dobro, kaj je babi mislila s samozaupanjem, toda odkar sem se pomenila z njo, mi gre bolje. In zdaj tudi vem, kaj bom storila: zapisala bom svoje zgodbe, pa tudi tiste, ki nam jih je pripovedovala babi.
______________________________________
Ta zgodba naj bo povod za skupen razmislek in filozofiranje z otroki. Dopustite jim, naj si sami izmislijo zgodbo. Spodbujajte jih, naj razmislijo o svojih opažanjih in iz njih naredijo zgodbo.
Načrt pogovora: zgodbe
- Kaj je zgodba?
- Ali ima vsaka zgodba začetek in konec?
- Ali si včasih pripoveduješ zgodbe?
- Kakšna je razlika med resnično in izmišljeno zgodbo?
- Kdaj je neka zgodba dobra?
- Kako lahko prepoznamo razliko med dobrimi in slabimi zgodbami?
Vaja:
Morda bi rad napisal zgodbo. Nekaj predlogov:
Napiši zgodbo
… kot bi jo pripovedoval naslanjač,
… kot bi jo pripovedovalo drevo,
… zgodbo o tvoji zgodbi.
Načrt pogovora: predstavljanje
- Ali obstaja razlika med tem, če si nekaj predstavljamo, ali če si nekaj izmislimo?
- Kako si lahko nekaj predstavljamo?
- Ali si lahko predstavljamo tudi stvari, ki ne obstajajo?
- Ali si lahko predstavljaš vse, kar hočeš?
- Kaj si raje predstavljaš – nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, ali nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti?
Vaja: Kaj lahko obstaja in kaj ne more obstajati?
Razlikuj med:
- stvarmi, ki obstajajo in si jih lahko predstavljamo;
- stvari, ki ne obstajajo in si jih ne moremo predstavljati;
- stvari, ki obstajajo in si jih ne moremo predstavljati;
- stvarmi, ki ne obstajajo in si jih ne moremo predstavljati.
Razpravljaj o naslednjih primerih in povej, ali sodijo k 1., 2., 3. ali 4.:
- oseba, ki postaja vedno mlajša namesto, da bi se starala;
- pokazalo se je, da med danes in jutri ni nobene razlike, ampak se oba nanašata na isti dan;
- muha, ki lahko pogoltne žirafo;
- steklenica, ki ni nikoli prazna, ne glede na to, koliko tekočine izliješ iz nje;
- kvadratna krogla;
- oseba, ki je hkrati večja in manjša od tvojega brata.
Poišči še nekaj svojih primerov.
Načrt pogovora: samozaupanje
- Kaj pomeni beseda „samozaupanje“?
- Ali je mogoče, da kdo nima samozaupanja?
- Kaj pomeni, če nekdo reče, da „on nima samozaupanja“?
- Ali obstaja razlika med samozaupanjem in samozavestjo?
- Katera merila lahko uporabiš, ko presojaš o samem sebi?
- Ali je lahko sodba, ki jo imaš o samem sebi, zmotna?
Prevedla Tanja Pihlar