22. 12. 2020 Filozofija za otroke, Vaje

Tista

Bila je drobna in nežna in po videzu podobna vili. Vsi so jo poznali in so govorili o njej, vendar so večinoma to počeli za njenim hrbtom. Rekli so ji „tista“ in „ona“, komajda kdo je poznal njeno ime.

Bila je še zelo mlada in pogosto sama. Izmišljala si je nova imena zase. Glede na to, kar je ravno počela, je bila Melanija, Jana ali Ana. Zabavalo jo je, da si je spreminjala imena. Bilo je, kot da bi vsakokrat smuknila v kožo nekoga drugega.

Ali veš, kako je to? Ali si si že kdaj nadel drugo ime?

Kajpada je imela tudi pravo ime. Toda bilo je njena skrivnost. Ni ga želela nikomur izdati. Včasih je preprosto rekla: „Imenuj me, kakor želiš!“ Ljudje so ji rekli „ti“ in „ti, tukaj“ ali pa so zmajevali z glavo in niso rekli ničesar.

Nekega dne je srečala Roberta. Robert je živel v istem kraju in je rad pripovedoval zgodbe. Zgodbe, ki so ji bile zelo všeč. Pogosto sta dolge ure sedela na klopi drug poleg drugega, Robert je pripovedoval in Ana je poslušala. Za Roberta je bila Ana in Robert je bil Anin prijatelj.

Včasih se je igrala na dvorišču. Asfaltirani pločnik je bil peščena plaža in zbirala je vse, kar je naplavilo morje – kamenčke, liste in ptičja peresa. Bila je Melanija, ki gradi gradove iz peska, in pluje daleč na odprto morje, da bi lahko lovila ribe. Samo ptice so jo spremljale.

Potem je bila Jana, ki se je igrala, da je njena hiška na drevesu vesoljska ladja. Tačka, njena mačka, se je vedno zadrževala v njeni bližini. Bila je črno bele barve in zelo igriva. Ko se Jana približala k hiški, se je Tačka že smukala okoli nje.

Tudi danes je Robert sedel na klopi, ki je stala pod visokim, starim drevesom. Njegov obraz je bil prepreden z gubami, kajti Robert je bil že star. Kadil je pipo in videti je bilo, da čaka na Ano.

Ko se mu je Ana približala, se je razveselil in že čez nekaj trenutkov ji je začel pripovedovati zgodbo. Pripovedoval ji je o Soncu, planetih, kometih in o črnih luknjah. Skupaj sta premišljevala o vesolju in o tem, kako je nastal svet. Ga je kdo ustvaril? Ali je obstajal že od vekomaj? Je nastal iz nečesa drugega?

Z nikomur drugim razen z Robertom se ni mogla tako dobro pogovarjati o tem, kar se ji je motalo po glavi. In Robert ji je vedno znal povedal nekaj novega.

Danes sta skupaj razmišljala o tem, ali bi ljudje lahko prebivali na planetu Uran. Zanimalo ju je, ali bi tam sploh lahko živela živa bitja in če bi bila povsem drugačna od teh, ki živijo na našem planetu.

Sedeč na klopi pod starim drevesom sta raziskovala nove planete, premišljevala o tem, kako lahko zvezde sploh ostanejo na nebu in s časovnim strojem potovala po vesolju. Zvečerilo se je in Robert se je tako kot vedno dvignil s klopi.

Odpravila sta se domov po običajni poti. Na poti nista nikogar srečala. Ko je prispela domov, se ji je nekaj zdelo drugače kot sicer. Odprla je vrata in nenadoma je v hiši zaslišala skrivnostno glasbo. To so bili čisto posebni zvoki, ki jih še nikoli prej ni slišala. Počasi se je povzpela po stopnicah do svoje sobe. Obstala je kot okamnela in ni mogla verjeti svojim očem. Čudovita bitja so plesala po glasbi. Še nikoli ni videla tako ljubkih bitij. Svetila so se, videti so bila prozorna, čeprav v resnici niso bila. Oddajala so svetlobo, ki je bila podobna mavrici. Stala je in ni mogla narediti niti koraka več. Gledala jih je, poslušala in se čudila. Ni občutila nobene bojazni. Tedaj se ji je približalo eno izmed bitij in jo prijelo za roko. Zazibala sta se kot listje v vetru in zdelo se ji je zelo prijetno plesati z njim. Z nežnim glasom jo je bitje vprašalo: „Kdo si?“

Nenadoma je glasba utihnila in čudovita bitja so izginila. Ni vedela, kaj se je zgodilo. Vščipnila se je in se prepričala, da je budna. Torej to niso bile sanje.

Vprašanje „kdo si?“ je odmevalo v njeni glavi. Kako bi lahko nanj odgovorila? Odpravila se je proti ogledalu in se zazrla vanj. Zagledala je majhno dekletce z dolgimi svetlimi lasmi, modrimi očmi in majhnim privihanim noskom. Kdo je bila? Na to vprašanje ni mogla zlahka odgovoriti, saj si je nadela več imen. Toda katero je bilo pravo? Ne, to ime je bilo samo njeno, toda tudi druga imena so ji pripadala.

Očka ji je pogosto dejal „ljubica“ ali „princeska“, njena mama pa jo je imenovala „srčece“ ali „miška“. Seveda sta jo klicala tudi s pravim imenom.

Toda kdo sem v resnici, se je spraševalo svetlolaso dekletce in se opazovalo v ogledalu. Gledala je svoj obraz, lase, prste – da, bila je to, kar je bilo njeno telo. Toda ni bila le telo, ampak so k njej sodile tudi misli, občutki in še marsikaj drugega. Bila je zmedena.

Zavrtela se je in v mislih je zaslišala priljubljeno melodijo. Vrtela se je, dokler se ji ni začelo vrteti v glavi. „Zdaj sem kot vrtavka“, je zaklicala in je še vedno plesala po prostoru, ko se je na vratih prikazala njena mama.

______________________________________

Načrt pogovora: imena

  1. Če bi imel drugo ime, ali bi bil potem nekdo drug?
  2. Ali si lahko zamisliš ime, ki bi ga imel rajši od svojega?
  3. Ali imaš več kakor eno ime?
  4. Ali bi ti bilo kaj mar, če ne bi imel nobenega imena?
  5. Ali ljudje postajajo vedno bolj podobni svojim imenom?
  6. Ali bi lahko ljudje preimenovali vse stvari, če bi hoteli?

Načrt pogovora: prijateljstvo

  1. Ali je vsakdo, ki ga imaš rad, tvoj prijatelj?
  2. Ali je tvoj prijatelj lahko nekdo, ki je veliko starejši / mlajši od tebe?
  3. Ali je lahko tvoj prijatelj tudi nekdo, ki ga ne vidiš pogosto?
  4. Ali so lahko ljudje, ki skorajda ne govorijo drug z drugim, prijatelji?
  5. Ali nekateri ljudje nimajo prijateljev?
  6. Ali je mogoče, da se z nekom veliko pogovarjaš, vendar ni tvoj prijatelj?
  7. Razmisli o tem, kakšnega prijatelja si želiš.
  8. Ali je žival lahko tvoj prijatelj?

Delo v skupini:

Razmislite skupaj o tem, katere vrste odnosov obstajajo med ljudmi? Primeri: biti prijatelj, znanec, partner …

Načrt pogovora: zgodbe

  1. Ali ima vsaka stvar zgodbo – kot na primer tvoj stol, majica?
  2. Ali si lahko izmislimo zgodbe tudi o stvareh, ki ne obstajajo?
  3. Ali so ti zgodbe, ki so se v resnici pripetile, bolj všeč od tistih, ki so povsem izmišljene? Zakaj? Zakaj ne?
  4. Nekomu si povedal zgodbo. Pozneje si to zgodbo povedal še drugim osebam. Ali je to bila v obeh primerih ista zgodba?

Načrt pogovora: svet

Razmisli, kaj ti pride na misel, ko pomisliš na svet, Zemljo in vesolje! Zapiši svoje odgovore.

Načrt pogovora: kdo sem?

  1. Kdo si? Kako veš, kdo si?
  2. Ali bi bil še vedno ti, če bi imel druge starše?
  3. Ali bi bil še vedno ti, če bi imel drugačen nos?
  4. Ali tvoje telo sodi k tebi? Ali je le eden izmed tvojih delov?
  5. Kaj še sodi k tebi? (Noge, ušesa, obleka, risbe, spomini, čustva ipd.)

Prevedla Tanja Pihlar

Filozofske zgodbe

 

Letos zaradi epidemije novega koronavirusa svetovni dan filozofije obeležujemo drugače. Ker se nismo mogli srečati v živo in skupaj razmišljati, smo se odločili, da vam tokrat ponudimo filozofske zgodbe, ki jih boste lahko uporabili pri svojem delu, ko bodo razmere spet dopuščale, ali pa tudi pri srečanjih z otroki na medmrežju. Primerne so za otroke od 6. do 10. leta starosti. Njihova avtorica je priznana univerzitetna profesorica dr. Daniela G. Camhy, predstojnica Inštituta za otroško filozofijo iz avstrijskega Gradca. Filozofske zgodbe obravnavajo različno tematiko – s področja etike, spoznavne teorije, teorije duha in teorije jezika. Vsaki  je dodan priročnik z načrtom pogovora in vajami, ki vam bodo v pomoč pri moderiranju diskusije.

 

Zgodbe lahko natisnete in jih na začetku ure razdelite otrokom. Morda vas bodo spodbudile k temu, da boste skupaj razmišljali o stvareh, o katerih doslej še niste, ali pa se boste dokopali do novega in drugačnega pogleda na kakšno stvar.

 

Veseli bomo tudi vsakršnega odziva in misli, ki se vam bodo porodile med skupnim razmišljanjem in raziskovanjem.

 

Tanja Pihlar

 

Gradivo je prevedeno iz:

 

Daniela G. Camhy (ur.). Von kleinen Mäusen und großen Gedanken. Philosophische Nachdenkgeschichten, Österreichische Gesellschaft für Kinderphilosophie, Graz 2000.