Čudežni vrt
Nekoč sta živela dva prijatelja, Assan in Chassen, ki sta bila zelo revna. Assan je imel majhen košček zemlje, Chassen pa je bil lastnik majhne črede. S tem sta se preživljala. Že precej let sta bila vdovca; Assan je imel prekrasno in ljubečo hčer, ki je bila njegova edina tolažba, Chassen pa je imel krepkega in poslušnega sina, ki je bil njegovo edino upanje. Nekega pomladnega dne, ko se je Assan ravno odpravljal na polje, se je pripetila nesreča. Stepo so zajeli plameni in njegova čreda je zgorela. Na smrt nesrečen in opirajoč se na sina je Chassen stopil do prijatelja in mu dejal: »Assan, prišel sem k tebi, da bi se poslovil. Moja čreda je zgorela in zdaj bom umrl od lakote.« Ko je Assan slišal te besede starega pastirja, ga je objel in mu dejal: »Moj prijatelj, dam ti polovico svoje zemlje. Ne joči, vzemi motiko in pojdi vesel na polje«. Odslej je polje obdeloval tudi Chassen.
Minili so dnevi in noči, meseci in leta. Nekega dne je med okopavanjem zemlje Chassen zaslišal nenavaden zvok. Naglo se je sklonil in zagledal star kotel, ki je bil do roba napolnjen z zlatniki. Žareč od veselja je odhitel k prijatelju: »Assan, prinašam ti veselo,« je klical že od daleč. »K tebi se je spet vrnila sreča. Na tvojem polju sem izkopal kotel, poln zlatnikov. Nikoli več ne boš živel v revščini!« Assan se mu je približal s prijaznim nasmeškom in odvrnil: »Chassen, vem, da si velikodušen, ampak to zlato je tvoje. Zaklad si odkril na tvojem koščku polja.«
»Assan, vem, da si dobrosrčen,« je odvrnil Chassen, »a ko si mi podaril polje, mi nisi podaril tudi tega, kar se skriva v njem.«
»Dragi prijatelj, vse bogastvo zemlje pripada temu, ki jo obdeluje v potu svojega obraza,« je dejal Assan.
Dolgo sta se prepirala in vsak od njiju se je odločno branil, da bi vzel zaklad. Naposled je dejal Assan: »Končajva ta prepir, Chassen. Ti imaš ženina, svojega sina, in jaz imam nevesto, svojo hči. Že dolgo se ljubita. Poročiva ju in jima dajva zlato. Naj najina otroka pozabita na pomanjkanje.« Ko sta jima prijatelja oznanila svojo odločitev, sta otroka zajokala od sreče. Nemudoma so priredili veselo poroko in svatovali so vse do pozne noči. Naslednji dan sta mladoporočenca že ob zori prihitela k očetoma. Videti sta bila zaskrbljena in v rokah sta držala kotel z zlatniki. »Kaj se je pripetilo, ljuba otroka?« sta ju razburjeno vprašala Assan in Chassen. »Katera nesreča vaju je že navsezgodaj pregnala iz postelje?«
»Želiva vama povedati, da otroci ne smejo imeti tega, kar so odklonili njihovi starši. Čemu nama bo sploh zlato? Najina ljubezen je dragocenejša od vseh zakladov na tem svetu.« In postavila sta posodo na sredino koče.
Vsi štirje so se pričeli med seboj pričkati o tem, kaj naj naredijo z zlatom. Prepirali so se, dokler jim ni prišlo na misel, naj za nasvet povprašajo modreca, ki je med ljudstvom slovel po svoji poštenosti in pravičnosti. Več dni so hodili po stepi in naposled prispeli do jurte, v kateri je prebival. Uboga stara jurta je stala na samem sredi stepe. Popotniki so zaprosili, če lahko vstopijo in s sklonjenimi glavami stopili skozi vrata. Modrec je sedel na stari preprogi, okoli njega pa so sedeli učenci, po dva na vsaki strani. »Katera skrb vas je prignala k meni, dobri ljudje?« je vprašal modrec prišleke. Ti so mu povedali o svojem prepiru.
Potem ko so končali, je modrec dolgo molčal, nato pa je vprašal najstarejšega učenca: »Kako bi na mojem mestu zgladil spor med njimi?« Najstarejši učenec je odvrnil: »Svetoval bi jim, naj zlato odnesejo h kanu, kajti on je gospodar vseh zakladov na zemlji.« Modrec je namrščil obrvi in povprašal drugega učenca: »In kako bi ti odločil na mojem mestu?« Drugi učenec je odgovoril: »Sam bi sprejel zlato, saj to, čemur sta se tožnik in toženec odpovedala, zakonito pripada sodniku.« Modrecu se je še bolj zmračil obraz, vendar je mirno vprašal tretjega učenca. »Povej nam, kakšna bi bila po tvojem rešitev te zagate?« Tretji učenec je dejal: »Ker to zlato ne pripada nikomur in so se mu vsi odpovedali, bi rekel, da ga je treba zakopati nazaj v zemljo.«
Modrec je postal še bolj čemeren in je povprašal četrtega in najmlajšega učenca: »In kaj meniš ti, moj mladenič?«.
»Moj učitelj, ne jezite se, odpustite mi mojo preprostost, a moje srce je odločilo takole: za ta zaklad bi v pusti stepi posadil velik senčnat vrt, da bi se lahko v njem odpočili vsi utrujeni reveži in bi lahko uživali njegove sadeže,« je odgovoril najmlajši učenec. Ko je izrekel te besede, je modrec vstal in objel mladeniča s solzami v očeh: »Izkazalo se je, da je rek – mladeniča časti tako kot starca, če je moder, resničen,« je dejal. »Tvoja sodba je pravična, moj mladenič! Vzemi zlato, odpravi se v prestolnico kanata, nakupi tam najboljša semena, se vrni in jih posadi na vrtu. Naj reveži za vedno ohranijo v spominu tebe in te velikodušne ljudi, ki se niso pustili premamiti velikemu bogastvu.« Mladenič je spravil zaklad v usnjeno torbo in se podal na pot.
Dolgo je potoval skozi stepo in naposled prispel do prestolnice kanata. Odpravil se je na bazar in se ogledoval za prodajalci semen. Pol dneva je zaman postopal naokoli in si ogledoval nenavadne predmete in pisano blago, ko je nenadoma zaslišal zvonjenje kraguljčkov in predirljivo kričanje. Obrnil se je – čez bazar se je pomikala karavana z nenavadnim tovorom: kamele so bile namesto blaga otovorjene z živimi pticami, z na tisoče živih ptic, ki gnezdijo v gorah, gozdovih, stepi in puščavi. Imele so zavezane nožice, njihova razcefrana in razbolela krila so visela navzdol in nad karavano so se dvigovali pisani oblački iz njihovih peres. Ob vsakem premiku karavane so se ptice z glavicami zadele ob trup kamel in iz njihov kljunčkov se je razlegla predirljiva tožba.
Mladeniča je od sočutja stisnilo pri srcu. Prerinil se je skozi radovedno množico in stopil do vodje karavane. Spoštljivo se je priklonil in ga ogovoril: »Gospod, kdo je te čudovite ptice obsodil na takšne peklenske muke? Kam vas pelje pot?« Vodja karavane je odvrnil: »Na poti smo h kanovi palači. Te ptice so namenjene za kanovo pojedino in zanje nam bo dal petsto zlatnikov.«
»Ali jih boš izpustil na prostost, če ti dam zanje dvakrat toliko zlatnikov?« ga je vprašal mladenič. Vodja karavane ga je samo posmehljivo ošinil s pogledom in nadaljeval pot. Tedaj si je mladenič z ramen snel torbo in jo odprl pred njegovimi očmi. Vodja karavane je začudeno obstal in ko je zagledal zlatnike, je ukazal gonjačem, naj odvežejo ptice.
Ko so ptice izpustili, so se v enem zamahu pognale v zrak. Bilo jih je tako veliko, da se je dan za hip spremenil v noč in zaradi njihovega prhutanja s krili je na zemlji nastal vrtinčast vihar. Mladenič je dolgo zrl za pticami, ki so letele proč in ko so mu naposled izginile izpred oči, se je s prazno usnjeno torbo odpravil domov. Srce mu je vriskalo, noge so ga hitro nesle in zapel si je veselo pesem. Toda čim bolj se je bližal domačemu kraju, tem bolj mračne so bile njegove misli in njegove prsi je napolnilo kesanje. »Le kdo mi je dal pravico, da gospodarim s tujim premoženjem po svoji volji? Ali nisem želel sam posaditi vrt za reveže? Kaj naj rečem učitelju in onim zaupljivim ljudem, ki me pričakujejo s semeni?« se je spraševal. Bil je vedno bolj obupan, naposled se je vrgel na tla, začel je jokati in stokati ter želel priklicati smrt. Od skrbi in solza je bil tako utrujen, da je zaspal. Sanjalo se mu je, da je od nekod priletela čudovita pisana ptica. Usedla se je na njegove prsi in zapela z zvonkim glasom: »O dobri mladenič! Pozabi na svoje skrbi! Osvobojene ptice ti resda ne morejo vrniti zlata, a te bodo drugače nagradile za tvojo usmiljenost. Brž se prebudi, prebudi se!« Ko je mladenič odprl oči, je ostrmel od začudenja: daleč naokrog je zagledal nešteto ptic, ki so priletele iz vseh dežel. S krempeljci so izkopale luknjice v zemljo in vanje iz kljunov spustile semena ter jih nato naglo zagreble s perutmi. Mladenič se je premaknil in ptice so odletele. In spet se je dan spremenil v noč, njihovo prhutanje s krili je povzročilo na zemlji vrtinčast vihar…
Ko se je vihar polegel, so iz luknjic v tleh pognali zeleni brsti, ki so se začeli vzpenjati vedno višje in kmalu so iz njih zrasla drevesa s širokimi krošnjami, bleščečimi se listi in zlatimi plodovi. Tako bujnega in ogromnega vrta ni premogel niti indijski padišah. Na njem je bilo polno mogočnih jablan, ki so imele lubje kot iz jantarja. Izza njihovih vitkih debel so se razprostirali rodovitni vinogradi, nasadi marelic ter svetli travniki z gosto travo in pisanimi cvetlicami. Od vsepovsod se je razlegalo šumljanje hladne vode iz jarkov, obloženih z dragimi kamni. Na vejah dreves so neprestano poskakovale in žvrgolele ptice, ki so bile tako čudovite kot ptica, ki se je prikazala mladeniču v sanjah in imele so prav tako zvonke glasove.
Mladenič se je začudeno oziral naokrog in ni mogel verjeti, da zares vidi vrt. Zato je glasno zakričal in je jasno zaslišal, kako odmeva njegov glas. Toda privid ni izginil. Vesel in razburjen je odhitel k modrečevi jurti.
Novica o čudežnem vrtu se je naglo razširila po vsej stepi. Prvi so na hitrih konjih prijezdili vitezi »Modre krvi«, da bi ga videli. Toda komajda so dospeli do njegovega roba, se je pred njimi dvignila visoka železna ograja z vrati, ki so bila zaklenjena s sedmimi ključavnicami. Vitezi so se na sedlih zavihteli pokonci in skušali prek ograje z rokami doseči zlata jabolka. Toda vsakdo, ki se je dotaknil sadeža, se je mrtev zgrudil na tla. Ko so to opazili, so obrnili svoje konje in bliskovito oddirjali tja, od koder so prišli.
K vrtu so se pričeli z vseh strani zgrinjati reveži. Ko so se mu približali, so se ključavnice snele z železnih vrat in vrata so se odprla. Vrt se je napolnil z ljudmi – z možmi, ženami, starci in otroki. Stopali so po bleščečih cvetlicah, a jih niso pomendrali, pili so vodo iz jarka, a je ostala bistra. Pobirali so sadeže z dreves, vendar so ti znova zrastli. Ves dan so na vrtu odmevali zvonki glasovi lutnje, vesel direndaj in glasen smeh. Ko se je zvečerilo in se je na zemljo spustila noč, so se jabolka zableščala in ptice so v zboru prepevale mirno in sladko pesem. Tedaj so se reveži ulegli pod drevesa v dehtečo travo in trdno zaspali. Prvič v življenju so bili zadovoljni in srečni.
Kazahstanska pravljica
Slovarček:
kan: poglavar, vladar pri azijskih ljudstvih;
bazar: tržni prostor;
padišah: naslov za vladarja v nekaterih azijskih deželah.
Vir: https://hekaya.de
Vas brez pravil
V neki majhni vasici so se ljudje naveličali pravil. Vse je bilo predpisano: kdaj morajo vstati in kdaj oditi na delo, kdaj je nedelja in kdaj delovni dan. Učenci so imeli predpisano, kdaj se prične pouk, da morajo nositi v šolo robce in si doma redno čistiti zobe. Imeli so tudi pravila za to, kako prečkati cesto, kako dolgo se smejo zvečer tuširati in kako dolgo igrati na klavir. Resnično veliko stvari je bilo predpisanih in vaščani so sklenili: „Od danes naprej ne velja nobeno pravilo več!”
To je bilo zares čudovito. Šola je bila prazna, ker so se vsi otroci odšli kopat. Ljudje so na ulice postavili mize, ker je sijalo toplo sonce. Mladi so dan in noč navijali glasno glasbo. Ko je prišel Peter iz vode, ni našel svojih hlač, ker si jih je nadel Gregor. „Ni več nobenih pravil,“ je zaklical in odhitel proč.
Maja je v svoji sobi naletela na malo Darjo iz zgornjega nadstropja, ki se je ravno lotila operirati njeno najljubšo punčko. „Ja, kaj pa počneš tu?“, je vprašala. „Ni več nobenih pravil,“ je odvrnila Darja, postavila na kup njene punčke in zapustila sobo. „Bil sem v šoli,“ je dejal Žiga. „Ne laži mi!“ je zaklical oče. „Ni več nobenih pravil,“ je odvrnil Žiga. „Torej nisem lagal.“
Ko so vaščani hoteli zaspati, je glasba še vedno glasno odmevala po vsej vasi. Mnogi niso našli več svojih prihrankov. Otroci so zaspali kar na mestu, kjer so se ravno zadrževali. Na cestah so glasno trobili avtomobili, ki so se zaletavali v mize, ki so jih vaščani pustili na prostem. „Kje so otroci?“
„Kdo je uničil mojo mizo?“
„Kje je moj denar?“
„Kje je policija?“
Toda na telefonski številki policije se ni nihče oglašal. Če ni nobenih pravil, tudi ni treba, da bi jih kdo varoval. Še isto noč so se oglasili cerkveni zvonovi.
Vaščani so se pričeli zbirati in eden je zaklical: „Tako ne moremo živeti!“ – »Ne, tako ne moremo živeti!« so mu odgovorili. »Moramo imeti pravila,« se je oglasil nekdo. »Da, hočemo imeti spet pravila!« so odgovorili vsi v en glas. In pričeli so določati pravila: Otroci morajo ubogati starše. Starši morajo imeti radi svoje otroke. Nikogar ne smemo prizadeti. Nihče ne sme drugim ničesar vzeti. Govoriti moramo resnico. »Da, ta pravila želimo imeti,« so dejali in se mirno vrnili v svoje domove.
Vir: https://www.leadion.de/2006/04/13/
Napolniti sobano z lučjo
Nekoč je živel kralj, ki je imel dva sinova. Ko je ostarel, je želel enega izmed njiju določiti za svojega naslednika. Zbral je vse modrece iz dežele in poklical k sebi oba sinova. Vsakemu je izročil pet srebrnikov in jima dejal: »Za ta denar morata do večera napolniti sobano v našem gradu. S čim jo bosta napolnila, pa prepuščam vama.« Modreci so dejali: »To je dobra naloga.« Starejši sin se je odpravil od doma in pot ga je vodila mimo polja, na katerem so delavci želi sladkorni trs in ga nato zmleli v mlinu, tako da so vse naokoli ležali nekoristni ostanki rastline. Mislil si je: »To je dobra prilika, da s temi nekoristnimi ostanki napolnim sobano mojega očeta.« Nadzornik je privolil in do poznega popoldneva so napolnili sobano z ostanki sladkornega trsa. Ko so končali, se je odpravil k svojemu očetu in mu dejal: »Izpolnil sem tvojo nalogo. Ni ti treba čakati na mojega brata. Imenuj me za svojega naslednika.« Oče je odvrnil: »Ni še napočil večer, počakal bom.« Kmalu zatem se je vrnil mlajši brat. Prosil je, naj izpraznijo sobano in odnesejo iz nje vse ostanke trsnega sladkorja. In tako so tudi naredili. Nato je na sredo sobane postavil svečo in jo prižgal. Plamen je s svojo svetlobo napolnil sobano vse do zadnjega kotička. Oče je dejal: »Ti boš postal moj naslednik. Tvoj brat je zapravil pet srebrnikov, da je napolnil sobano z ničvrednimi stvarmi. Ti pa nisi pognal niti enega srebrnika in si napolnil sobano z lučjo. Napolnil si jo s tem, kar potrebujejo ljudje.«
Filipinska pravljica
Vir: shorturl.at/uEHX2
Legenda o plašču sv. Martina
Sredi hladne zime je vojak Martin pred mestnimi vrati v Amiensu naletel na revnega moža. Ta je bil močno prezebel, kajti bil je bos in brez toplih oblačil. Prosil je mimoidoče, naj mu pomagajo, vendar nihče ni imel sočutja z revežem.
Martin se je odločil, da mu pomaga. Vendar pa je bil oblečen le v vojaški plašč in za pasom je imel meč. Naglo ga je izvlekel in z njim prerezal svoj topel plašč na pol.
Polovico plašča je dal beraču, ki mu je bil za to zelo hvaležen. Nato se je poskušal ogrniti v polovico plašča, ki mu je še ostala. Vojaki, ki so stali v bližini, so se mu začeli posmehovati in se rogati njegovemu usmiljenja vrednemu videzu. Vendar Martinu to ni bilo zamar, saj je vedel, da je ravnal pravilno.
Naslednjo noč je sanjal tole: prikazal se mu je Kristus, oblečen v polovico plašča, ki ga je podaril beraču. Zahvalil se mu je za dobroto, nesebičnost in ljubezen do bližnjega ter dejal angelom:
»Martin, ki je še katehumen, me je oblekel v ta plašč in je storil dejanje ljubezni.«
Martin je v Kristusovem dejanju prepoznal njegovo dobroto in se je zatem dal krstiti, kar je okrepilo njegovo vero.
Slovarček:
katehumen – kdor se pripravlja na krst.