»Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajneje se razmišljanje z njima ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.«
Immanuel Kant: Kritika praktičnega uma
Marko je zamišljeno gledal skozi teleskop, ki si je utiral pot skozi kupolo astronomskega observatorija. Skupaj s sošolko Anjo sta dočakala priložnost, da obiščeta kraj, kjer sta bila zaposlena njuna starša, in z navdušenjem sta poslušala o vsem, kar sta jima predstavila skupaj s sodelavci.
Vendarle se je Anji zdaj zazdelo, da se je Marko precej odmaknil in da njegov pogled izraža zaskrbljenost, ki je ni pričakovala.
„Kaj te muči?“ ga je vprašala.
Marko je odvrnil pogled od nebesnih teles, ki jih je gledal skozi teleskop, in počasi odgovoril:„Razmišljam o tem, kar je rekla mami. Da so vse te zvezde, ki jih gledava skozi teleskop, le majhen delček vesolja, ki se nenehno širi. Da je za naše razumevanje tako rekoč neskončno, čeprav lahko o tem govorimo le s številkami, ki imajo meje. Toda kako si lahko predstavljamo neskončnost? Kam se vesolje lahko širi?“
Anja ni vedela, kako naj natančno odgovori na to, zatem se je spomnila, da je nekoč brala o tem, kako se vse znanje, ki ga poseduje človeštvo, povečuje, vendar smo vedno omejeni s tem, kje in kako dolgo živimo. Da tudi največji učenjaki sveta nimajo odgovorov na vsa vprašanja, ki se v hitro spreminjajočem se svetu vsak dan postavljajo na novo in zahtevajo nove odgovore.
Po kratkem premoru je po spominu začela govoriti iz knjige, ki jo je nekoč brala, zdaj pa je prebrano začela tudi povezovati z razmišljanjem o stvareh, ki so begale Marka.
„Nekoč so ljudje verjeli, da živimo v sklenjenem svetu, ki je imel svoje meje, in ljudje so verjeli, da jih je moč spoznati ter s tem skleniti znanje o nas in o vsem, kar nas obkroža. To so bili modri ljudje, ki so se imenovali filozofi (izraz filozofija izhaja iz stare grščine in pomeni ljubezen do modrosti). Toda zatem ko so napisali velika dela, v katerih so odgovarjali na ključna vprašanja o tem, kaj človek v bistvu je, kaj je narava, ki nas obkroža, ali kako vemo, da so naša dejanja dobra in ne slaba, so začeli opažati, da so njihovi odgovori različni in si včasih celo nasprotujejo ter da so vprašanja pogosto tako težka, da ustrezni odgovori nanje zahtevajo dolge in poglobljene raziskave. Sčasoma so začele nastajati nove vede in znanosti – na primer matematika, fizika, biologija, psihologija – ki so skušale dajati vedno bolj natančne odgovore. Toda obenem je postalo jasno tudi to, da je še vedno treba znati postavljati prava vprašanja in naprej poskušati razumeti samega sebe …“
Marko jo je pazljivo poslušal, zdaj pa ji je skočil v besedo:
„Kako to misliš, razumeti samega sebe? Saj se vidim v ogledalu. Vem, kaj sestavlja moje telo. Ne pomeni to, da razumem, kdo sem?“
Anja ni vedela, kako naj na to natančno odgovori. Zdelo se ji je, da pri tem nekaj manjka. Kdo sem zares jaz, ki razmišlja? Kaj pomeni to, da se nečesa zavedamo? Kaj pomeni zares živeti, obstajati?
Prešinilo jo je, da so ta vprašanja pomembna še za nekaj drugega:
„Mogoče je to, da sam sebe ne razumeš le kot skupek naravnih pojavov, ampak kot živo bitje, ki razmišlja in se samostojno odloča. Nek filozof je nekoč rekel, da hodimo v šolo in se učimo zato, da lahko odgovorno razmišljamo s svojo glavo in smo odgovorni tudi do drugih. Je mišljeno tako, da je treba razumeti, kakšno je naše mesto v svetu, za kaj se je treba truditi in se učiti in kako z našim delovanjem vplivamo na druge?“
Marko se je zdaj pridružil Anjinemu miselnemu toku:
„Mislim, da vem, kaj hočeš povedati. Tvoj ati je povedal, da smo razvili zelo kompleksne teleskope in odkrili ogromno novega o vesolju, da razmišljamo o tako neverjetnih rečeh, kot je Dysonova sfera*, da prihajajo samovozeči avtomobili in umetna inteligenca, ki se sama uči, obenem pa še vedno ne vemo vsega o nas samih in sprožamo vojne ter dopuščamo, da so nekateri ljudje lačni in nimajo doma. Da ni vselej pomembno samo, da kopičimo znanje o svetu, ampak da ga znamo tudi pravilno uporabiti in povezati z vsakdanjim življenjem. Da ne gre le za to, da vemo, iz česa smo sestavljeni, ampak da tudi vemo, kaj so naši cilji in kakšna vprašanja o sebi in svetu naj si postavljamo; in da je vedno ob meni nek „ti“, do katerega moram zavzeti odnos …“
Anja je postala živahna in ga je prekinila:
„Da! Vsa naša dejanja, pa tudi vse tisto, kar se učimo v šoli, potrebuje neko ozadje. Šele, ko bom vedela, kako naj delujem sama, bom lahko razumela tebe in bom tudi bolj pazila, da te ne bom prizadela, ker smo ljudje med sabo povezani, tudi če živimo daleč narazen in imamo drugačna prepričanja. Je to filozofsko razmišljanje?“
Za trenutek sta obmolknila. Komaj viden kimljaj, ki sta ga namenila drug drugemu, je pomenil, da sta se sporazumela o tem, kako je pomembno, da se opredelita do tega, kaj je njuno mesto v svetu in kako sta zmožna sprejeti drug drugega kot osebi z lastnimi potrebami, prepričanji in ravnanji, ki si zaslužita, da se jima prisluhne.
Toliko vprašanj in toliko odgovorov obstaja o vsem, kar nas obkroža – a vendar se zdi, da že s pogovorom o tem, kaj se nam v življenju zdi zares pomembno ali kako lahko odgovorno delujemo v razmerju do drugega, odpiramo svoje lastne skrivnosti in se lažje znajdemo v svetu, ki nas obkroža in določa naše vsakodnevno življenje.
Anja in Marko sta se predramila iz zamišljenosti. Odkrivanje tega, kdo sta in kako naj se vedeta do drugih, ni premočrtno in zahteva miselni napor, vendar se jima zdaj zdi še kako pomembno, četudi je morda globina skrivnosti človeškega duha, kot pravijo, neskončna. O neskončnosti vesolja pa bosta nadaljevala kdaj drugič. Tokrat se bosta še malo ukvarjala s filozofijo: vedo, ki postavlja bistvena vprašanja o svetu in o nas samih ter ki se je pojavila že v davni preteklosti – še danes pa pomeni osnovo za razmišljanje o tem, kako naj razumemo samega sebe, drugega in svet, ki nas obkroža.
Organizacije, kot sta Inštitut za filozofske študije ZRS Koper in Slovensko filozofsko društvo, se ukvarjajo s tem, da omogočajo prostor za raziskovanje filozofije in filozofijo približajo vsem, tudi otrokom in mladostnikom.