Aleš in Bine sta bila dobra prijatelja. Po pouku sta rada zahajala k gospodu Smoletu, ki je imel majhno papirnico. Včasih sta se pri njem pomudila več časa, ker se je znal dobro pogovarjati in jima je tudi prisluhnil.
Gospod in gospa Smole nista imela otrok, vendar sta bila nenehno obdana z njimi. Vedno ko sta naročala nove stvari, sta bila pozorna na čisto posebne drobnarije. Stvari, ki jih imajo otroci radi – različne nalepke, tatuje, pisane mape s priljubljenimi pevci. Po eni strani sta jim želela izpolniti želje, po drugi pa sta kajpada vedela, da jima je to prinašalo zaslužek.
Vendar je imel gospod Smole problem. Opazil je, da je fant, ki mu je bil zelo pri srcu, prišel v trgovino in vzel predmet, ne da bi ga plačal. Bil je razočaran in pobit. Kako mu je lahko to naredil? Je bil kriv sam, ker je prodajal tako privlačne stvari? Kaj naj naredi?
Aleš ni nameraval nekaj vzeti. Toda nenadoma se je v njegovi roki znašlo nalivno pero. Bilo je čisto lahko in potisnil ga je v svojo šolsko torbo. Razen njega ni bilo nikogar v trgovini. Gospod Smole se je malce prej odpravil v pisarno. Pregledoval je pošto in se zatopil v branje nekega pisma. Ko se je znova vrnil v prodajalno, je Aleš plačal risalni blok, nato pa naglo zapustil trgovino.
Ni se počutil dobro. Na poti domov je srečal Bineta in ni mogel ohraniti zase, kaj se je zgodilo. „Prvič v življenju sem nekaj vzel, ne da bi plačal,“ je dejal potihoma. „Ne vem, zakaj sem to naredil.“
Bine ga je osuplo pogledal. „Saj vendar ne moreš preprosto nekaj vzeti, ne da bi plačal. Če to počneš, si tat in te lahko primejo.“
„Nihče me ni videl in tebi vendar lahko to povem, saj si moj prijatelj in me ne boš izdal.“
„Ja, ampak kljub temu mislim, da raje vrni, kar si vzel,“ je prizadeto menil Bine. „Toda ker tega ni nihče opazil, ne more biti tako hudo. Ne bodo me prijeli,“ je kljubovalno odvrnil Aleš.
„Ja, toda kljub temu si kršil zakon, pa naj te primejo ali ne. Predstavljaj si, da bi vsakdo preprosto nekaj vzel, ne da bi to plačal. Potem ne bi mogli zaupati nikomur več.“
„Vzemiva odrasle. Ti vsak dan kršijo zakon. Parkirajo avtomobil na kraju, kjer ni dovoljeno, prevozijo rdečo luč v križišču, vozijo prehitro, se brez vozovnice vozijo z mestnim avtobusom, uživajo alkohol in nato vozijo avto, tepejo svoje otroke …“
„Ja, morda imaš prav, nekateri odrasli se tako obnašajo. Vendar pa ne vsi. Povrhu sem prepričan, da je kraja vedno nekaj slabega ne glede na to, ali te pri tem zasačijo ali ne.“ Bine je prijatelju povedal povsem jasno, kaj si misli o tem. Aleš je bil jezen.
Nekaj časa sta molče hodila drug ob drugem. Nenadoma je Bine z roko objel prijatelja. Aleš se je počutil grozno. Odrinil je njegovo roko in stekel proč.
Pozno popoldne se je odpravil v papirnico. Gospod Smole je bil ravno pri blagajni. Stopil je k njemu. Sprva ni iz sebe spravil niti besedice, nato je potihoma dejal: „Nisem hotel tega storiti, žal mi je. Danes sem vzel nalivno pero, ne da bi ga plačal. Ne vem, zakaj. Žal mi je. Rad bi vam ga vrnil. Prosim, ne bodite hudi name.“
Gospod Smole je odložil kemični svinčnik na mizo, stopil izza blagajne, nekaj časa zrl v Aleša in ga nato vprašal: „Kaj misliš, da naj zdaj naredim?“
Aleš je molče stal zraven gospoda Smoleta. „Tudi jaz ne vem,“ je izdavil.
„Veš kaj?“ je nadaljeval gospod Smole, „Dobil sem novo blago in moram pospraviti skladišče. Kako bi bilo, če bi mi pri tem pomagal? Potem lahko nemara obdržiš nalivno pero.“
Aleš je z olajšanjem pogledal gospoda Smoleta. Ta ga je potrepljal po rami in dejal: „Bilo je zelo pogumno, da si mi povedal.“
_________________________________________
Zgodba načenja več tem, ki so dober povod za filozofski pogovor.
V središču so etiška vprašanja. Kaj naj storimo? Kako naj presojamo vsakokratno situacijo, da bi lahko ravnali pravilno? Kako naj ravnamo?
Načrt pogovora: hoteti in narediti
- Ali si že kdaj naredil nekaj, česar nisi hotel narediti?
- Ali vedno veš, kaj hočeš narediti?
- Kako veš, kaj hočeš narediti?
- Če hočeš imeti nekaj, kar imajo drugi, ali to pomeni, da jim hočeš to vzeti?
- Ali si se že kdaj odločil, da nekaj hočeš?
Vaja: Razpravljaj o naslednjih situacijah:
- Zakaj je gospod Smole razočaran?
- Ali gospod Smole ne bi smel prodajati tako privlačnih stvari?
- Ali odrasli pogosteje kot otroci kršijo zakon?
- Ali bi rad počel, kar hočeš?
- Zakaj je gospod Smole dejal Alešu, da je bilo zelo pogumno, da mu je povedal za krajo?
Načrt pogovora: vzeti in krasti
- Kaj je manj slabo – če vzameš nekaj nekomu, ki ga poznaš, ali nekomu, ki ga ne poznaš?
- Povej svoje mnenje: ali si lahko izmisliš situacijo, v kateri bi ravnali pravilno, če bi kradli?
- Ali je kraja vedno nekaj slabega?
- Ali obstaja razlika med tem, če nekaj vzameš ali če nekaj ukradeš?
Vaja: obnašanje odraslih
Razmislite o tem: kaj počnejo odrasli, otroci pa ne? In kaj počnejo otroci, odrasli pa ne? Navedite nekaj primerov!
Načrt pogovora: namenoma in po naključju
- Ali vedno veš, kaj nameravaš storiti?
- Ali ljudje pogosto storimo kaj, ne da bi nameravali (nenamerno)?
- Ali je mogoče, da nekdo ukrade nekaj, ne da bi to nameraval?
- Kaj pomeni, če rečemo: „To si storil namenoma!“?
- Kaj pomeni, če rečemo, da se je nekaj zgodilo po naključju?
Načrt pogovora: zaupanje
- Kaj pomeni zaupanje?
- Zakaj nekomu zaupaš?
- Ali misliš, da ti ljudje, ki jih prvič vidiš, zaupajo?
- Ali zaupaš ljudem, ki jih prvič vidiš?
Razmisli naj vsak zase:
Ali zaupaš …
- svojim staršem
- svoji sestri in / ali bratu
- svojemu razumu
- televizijskemu napovedovalcu
- novinarjem
- avtoritetam, kot so denimo zdravniki
- temu, kar se učite pri pouku zgodovine
- svojemu najboljšemu prijatelju ali prijateljici
- tujcu?
Filozofiranje spodbuja samostojno mišljenje, zato je pomembno, da otroke podpiramo pri razvijanju novih idej.
Pomagajte jim, da bodo gradili na svojih lastnih idejah in razumeli smisel tega, kar povedo. Izogibajte se vrednotenju njihovih odgovorov in ne vsiljujte jim svojih pogledov, namesto da bi jih opogumljali, naj sami razmišljajo.
Prevedla Tanja Pihlar