Zbirka Pedagoške prakse
Uvod
V mnogih državah poučevanje v razredu poteka predvsem tako, da učitelj razredu posreduje nekaj informacij, nato pa zastavlja vprašanja, da preveri razumevanje ali spodbuja dodatne razlage osnovnih idej. Problem pri tem je, da je otrok preveč, da bi se lahko ukvarjal z vsemi, zato učitelji za komentarje pogosto izberejo iste najbolj glasne učence. Poleg tega učitelji zaradi časovnega pritiska pogosto oblikujejo vprašanja tako, da se nanje odgovori le z da ali ne, in učencem namenijo le malo časa za oblikovanje misli. Posledično v odgovor dobijo tisto, kar učenci že vedo, ne pa tistega, kar šele poskušajo razumeti. Nekateri učitelji poznajo sodelovalno učenje, medvrstniško mentorstvo in druge oblike medvrstniškega učenja, ki dajejo prednost pogovoru med učenci pred pogovorom z učiteljem. Seveda pogovor z vrstnikom ne zagotavlja enake kakovosti interakcije kot pogovor z učiteljem, vendar so vrstniki veliko lažje dosegljivi. Problem pa je, da učitelji pogosto nimajo časa, da bi interakcije med učenci strukturirali na najbolj produktiven način. Morda pravijo, da izvajajo medvrstniško učenje, vendar bi zunanji opazovalec v njihovem razredu zlahka opazil, kako bi se lahko medvrstniško učenje močno izboljšalo. Filozofija z otroki (znana tudi kot FZO) lahko pomaga razviti sodelovalno učenje in učenje med vrstniki ter ju preoblikuje v metodo za razvoj sposobnosti kritičnega in ustvarjalnega mišljenja. Namen te brošure je opisati, kaj je filozofija z otroki (FZO) in kako jo izvajati v razredu. Sestavljena je iz sedmih poglavij: vsako vsebuje glavno načelo, kratek povzetek raziskovalnih ugotovitev, opis praktičnih uporab v razredu in predloge za nadaljnje branje. V prvem poglavju obravnavamo učinkovitost FZO in načine, kako filozofijo začeti izvajati v razredu, pri čemer upoštevamo razlike glede na starost učencev. V drugem poglavju opisujemo, kako to storiti, naveden pa je tudi praktičen primer. V tretjem poglavju to razširimo in razmišljamo, kako lahko FZO prispeva k razvoju socialnih in čustvenih veščin. V četrtem poglavju opisujemo razširitev teh načel za oblikovanje skupnosti raziskovanja v razredu. V petem poglavju razpravljamo o tem, kako lahko učitelji spodbujajo učence k razmišljanju o naravi lastnega mišljenja, da bi ga v prihodnosti lažje uravnavali – tj. razvili »metakognicijo«. Nato v šestem poglavju razmišljamo, kako zagotoviti, da učinki FZO trajajo dlje časa, tudi ko učenci tega niso več deležni v razredu in so morda na novi šoli – vprašanje »ohranjanja«. V sedmem poglavju proučujemo, kako zagotoviti, da učinki FZO delujejo tudi zunaj razreda FZO – v drugih razredih tistega tedna (bodisi z istim učiteljem ali z drugim) ter zunaj šole, doma in v skupnosti – tematika »posplošitve«. V osmem poglavju razmišljamo o tem, kako lahko učitelji ohranijo učinke FZO, ko učenci odrastejo in postanejo zavzeti aktivni državljani – ter kako lahko njihova stališča ostanejo uravnotežena in podprta z razlogi. Nazadnje v zaključku razmišljamo, v kakšnih okoliščinah je FZO veljavna in zanesljiva.
Publikacijo si lahko snamete na: Filozofija za otroke (PDF)
Publikacija je nastala v okviru Dneva filozofije 2026.