4. 7. 2018 Filozofija za otroke

Kako govoriti z otroki o smislu življenja

Avtor:

Hči mi je postavila to prastaro vprašanje – kakšen je smisel vsega?

Prejšnji dan me je moja osemletna hčerka Louise med drugače povsem nedolžnim sprehodom po parku vprašala »kakšen je smisel?«. »Smisel česa?«, sem vprašal.

»Saj veš. Življenja. Vsega.«

Vprašanje je postavila veselo brez sledi kakšnega eksistencialnega obupa. Odpravil sem jo z nekakšnim zenovskim tropom – »smisel življenja je živeti« ali nekaj podobnega. Toda vprašanje mi ni dalo miru.

Mati mi je pripovedovala, da je smisel življenja biti srečen, vendar pa kakorkoli dobronamerno  je to bilo, se mi ni zdelo kot posebej koristen nasvet. Nasvet sem vsekakor upošteval, vendar pa bolj ko sem zasledoval »srečo«, bolj se mi je zdelo, da se mi izmika. Izkazalo se je, da sreča ni nekaj, kar lahko lovimo in ujamemo kot kakšno potuhnjeno žival.

Drugi starši bi morda lahko ponudili drugačne odgovore. »Služiti Bogu« bi bila rešitev za religiozno usmerjene, čeprav obstaja toliko bogov, ki jim lahko služimo, kot načinov, kako jim lahko služimo. Če želite služiti Budi ali Jezusu si boste morda prizadevali biti sočutni – vendar pa ali ljudje postanejo sočutni že s tem, da poskušajo biti takšni? Ali pa je vaša definicija »dobrega« morda prizadevanje za džihad, kot je to očitno za nekatere mlade Britance. Ne, mislim, da tega odgovora ne gre iskati pri Bogu.

Ali je smisel življenja biti dober človek? Toda, podobno kot pri sreči, bolj ko si želite biti dober človek, na večji odpor naletite. Poleg tega si ne morem pomagati, da name ne bi vplival spomin na mater, ki se je vpričo teže njene preproste dobrote na koncu življenja zdela izgubljena, zlomljena in prežeta z iracionalno krivdo. Ljudje, ki se preveč trudijo, da bi bili dobri, postanejo depresivni. In kot je poudaril Jon Ronson v nedavnem članku v The Guardianu, se tudi psihopati sami sebi pogosto zdijo zelo dobri.

Če bi o smislu življenja kdo vprašal mojega očeta, bi se ta namrščil in mu odgovoril, da je to neumno vprašanje, če bi pa vztrajali, bi verjetno izjavil kaj takšnega: »trdo delaj in imej čist nos«.

Imel pa je tudi še pomožno perspektivo, ki je grob ekvivalent misli Johna Stuarta Milla (če parafraziram): »delaj kar hočeš, dokler ne škoduješ komu drugemu.«

To se mi še danes zdi kot precej dober moto, čeprav ne pokrije povsem vseh osnov, kajti kot je razmišljal že Mill: »človek lahko povzroči zlo drugim ne le s svojimi dejanji, ampak tudi s svojim nedelovanjem.«

Če bi vprašali Walta Disneyja ali sklepali iz njegovih družinskih filmov, je odgovor običajno enak: »sledi svojemu srcu« ali »sledi svojim sanjam«. Zakaj? Ker lahko – očitno – naredite vse, kar si želite že s tem, da se za to odločite. Ta ameriška formulacija odgovora se mi zdi očitno napačna – vsi imamo svoje omejitve, ki jih moramo prepoznati – vendar pa je to zagotovo uporaben mobilizacijski mit. Sam tega odgovora svojim otrokom ne morem podati z resnim obrazom.

Morda bi bila najbolj priljubljena skeptična, sekularna angleška formulacija smisla življenja: »prebijaj se, izogibaj se udarcem in upaj na najboljše«. Ta formulacija ima prednost vsaj v tem, da namesto gole volje, Boga ali morale, upošteva tudi vpliv sreče in kaosa. To ni nujno navdihujoče sporočilo, vendar je iskreno.

Če bi Louisi odgovoril iz srca, bi ji morda rekel: »Louise, smisel življenja je, da se kot odrasel poskušaš vrniti k temu, kar boš v kratkem izgubila kot otrok.« To pomeni, da gledaš na svet z nezamegljeno jasnostjo nedolžnega duha – da si »tukaj, zdaj«. Ker življenje nima nič kaj več smisla kot ima smisel drevo ali simfonija. Otroci to razumejo instinktivno. Odrasli se tega morajo naučiti.