25. 10. 2017 Filozofija za otroke

Učiti otroke filozofijo? To je dobra ideja

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni in odprti.

V zadnjem času sem videl vrsto člankov v stilu »kako vam filozofija lahko pomaga«, ki so se osredotočali na dobre rezultate, ki jih študentje filozofije dosegajo na standardiziranih testih, na tržnost filozofskih veščin in impresiven potencial za zaslužek diplomantov filozofije. Videl sem naslove kot je: »Če želite uspeti v poslu, ne delajte diplome iz ekonomije. Raje študirajte filozofijo.« To se mi zdi čudno, ker kariera in komercialni uspeh sta najbolj postranski prednosti filozofije.

V času študija, ko sem bil o svoji prihodnji usmeritvi še negotov, sem naletel na nepozaben citat Alexa Pozdnyakova, študenta filozofije z druge strani sveta: »Ko me ljudje vprašajo zakaj sem izbral filozofijo, jim povem, da sem želel postati poklicno človeško bitje.«

Odlično, sem pomislil. To želim postati tudi jaz.

Od takrat me je usposabljanje na različnih delovnih mestih usposobilo za različne poklice, vendar nobeno usposabljanje ni oblikovalo moje človečnosti tako temeljito kot filozofija. Nobena druga disciplina ni navdahnila takšnega čudenja svetu, niti me ni opremila z orodji za razmišljanje, ki bi bila za uganke, s katerimi se soočamo kot človeška bitja, tako univerzalno uporabna.

Ko sem začel delati filozofske delavnice za osnovnošolce, sem hitro videl, da imajo tudi otroci že od zgodnjega otroštva sposobnost filozofskega spoznavanja. Spretni so pri igranju z idejami in gradnji na argumentih svojih sošolcev in sošolk. So neskončno radovedni, sprašujejo se o vrednotah (»kaj je najbolj dragocen predmet na svetu?«), metafiziki (»ali je Zemlja naključje?«), jeziku (»če so jamski ljudje govorili samo »ugh-ugh-ugh«, kako smo se naučili govoriti?«) in epistemologiji (»ker lahko sanjamo v sanjah, kako lahko vemo kdaj sanjamo?«).

V majhnih skupinah so razpravljali o umetni inteligenci, okoljski etiki, medvrstni komunikaciji in avtentičnosti v umetnosti. Razmišljali so o obstoju svobodne volje, o mejah znanja, o možnosti pravičnosti in neštetih drugih problemih iz zgodovine filozofske misli. Z neprestanim spraševanjem, izpodbijanjem in ocenjevanjem idej, so bili otroci sposobni sami ugotoviti, zakaj so nekateri argumenti neuspešni, drugi pa skrbno preiskavo prestanejo uspešno.

Študij filozofije spodbuja dvom brez obupa in samozavest brez napuha. Videl sem, kako so otroci zaradi tega postali bolj racionalni, skeptični in odprti, in videl sem jih komunicirati na bolj nepristranski in sodelovalen način. Kot je dejal nek desetletnik, »s filozofijo sem dejansko začel reševati argumente in probleme, kar deluje bolje kot nasilje ali karkoli drugega.«

Francoski pisatelj Michel de Montaigne je pred več kot 400 leti vprašal: »Ker je filozofija umetnost, ki nas uči kako živeti in ker se morajo otroci učiti živeti prav toliko, kot mi v drugih starostih, zakaj jih ne poučujemo filozofije?« Danes si moramo nujno zastaviti isto vprašanje.

Osrednje mesto teorije znanja na mednarodni maturi (globalno priznana diploma) priča o svetovnem spoštovanju pomena filozofije – discipline, ki je temelj vseh drugih akademskih disciplin. Naraščajoče mednarodno gibanje vabi mlade k filozofiranju v osnovnih šolah po ZDA, Veliki Britaniji in drugod po svetu – Avstralija pa pri tem zaostaja.

Čeprav je filozofija prisotna v učnem načrtu srednjih šol v večini avstralskih držav, široki filozofski raziskavi ali konkretnem poučevanju kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja, čas v razredu posveti le malo osnovnih šol.

Če bi bila bolj široko sprejeta, bi lahko praksa filozofskega raziskovanja v osnovnih šolah naredila za učence šolanje veliko bolj smiselno in zanimivo. Vsekakor bi spodbujala razvoj utemeljenega argumentiranja in poglobljenega razmišljanja – spretnosti, na katerih temelji učenje na večini drugih področij (vključno s pismenostjo in računanjem) in ki so bistvenega pomena za odgovoren državljanski angažma.

Z napotitvijo otrok na pot filozofskega raziskovanja že v zgodnjem otroštvu, bi jim lahko ponudili nenadomestljiva darila: zavest o moralnih, estetskih in političnih razsežnostih življenja; sposobnost jasno artikulirati svoje misli in jih pošteno oceniti; in zaupanje v lastno neodvisno presojo in samoobvladovanje. Še več, zgodnji vstop v filozofski dialog bi spodbudil večje spoštovanje raznolikosti in globlje sočutje do izkušenj drugih, kot tudi ključno razumevanje kako uporabiti razum pri reševanju nesoglasij.

Ugodnosti za učence bi bile številne, če bi le učitelji filozofije v Avstraliji imeli dostop do ustreznega financiranja in institucionalne podpore. Takšno podporo nudijo dobrodelne organizacije, kot so Philosophy Foundation (Filozofska fundacija) v Veliki Britaniji in Squire Foundation (Fundacija Squire) v ZDA, ki so vodilne pri uvajanju filozofije v učne načrte osnovnih šol. Če finančnih sredstev za plačilo strokovnih filozofskih praktikov ali za ustrezno usposabljanje učiteljev ne bo na voljo, so naši otroci obsojeni na to, da se odrečejo številnim nagradam, ki jih obljublja filozofija – ali pa da trpijo spremenljive ravni strokovnosti, ki so značilne za številne prostovoljne izobraževalne programe.

Tukaj je nekaj za razmislek ob svetovnem dnevu filozofije: medtem ko akademski dosežki, kariera in finančni uspeh niso nepomembni, so to samo vidni sadovi filozofskega življenja. Skrito jedro je sestavljeno iz svobode, jasnih misli in strokovnega obvladovanja tega, kaj pomeni biti človek. To so lastnosti, ki bi jih morali privoščiti vsem našim otrokom, ne glede na to, kaj bodo postali, ko odrastejo.