„Filozofija je umetnost, kako v pravem trenutku zastaviti pravo vprašanje,“ je zapisala Eva Zoller Morf v svojem delu Mali filozofi (Die kleinen Philosophen). Za filozofiranje ne potrebujete kake posebne opreme, pač pa pravi občutek za to, katera vprašanja in katere situacije imajo filozofsko dimenzijo ter kdaj in kako zastavljati vprašanja. Pričujoče poglavje vam bo v pomoč pri oblikovanju filozofskih srečanj v šoli in otroškem vrtcu.
Starost: v praksi so se pokazale dobre izkušnje z otroki, starejšimi od štirih let, vendar to ne pomeni, da ne morejo sodelovati tudi triletniki, ki jih to zanima. Navzgor ni starostne omejitve.
Velikost skupine: dobra skupina šteje 8 do 14 otrok, saj imajo tako vsi priliko, da pridejo do besede, hkrati pa jih je dovolj, da pogovor teče.
Prostor: med pogovorom se posedite na tla v krog ali pa v krog postavite stole. Idealno bi bilo, če bi imeli na voljo poseben miren „prostor za filozofiranje“.
Časovni okvir: praviloma načrtujte za to 45 do 90 minut (vključno s spremljajočimi dejavnostmi). Pogovor naj pri tem ne traja dlje kot 60 minut.
Filozofski pogovori so načeloma primerni za vsakega otroka. Priporočljivo je, da vključite tudi tiste, ki so po naravi bolj zadržani ali so še posebej živahni, saj bodo tudi oni našli v skupini svoje mesto. Če je mogoče, naj se srečanj udeležujejo na prostovoljni osnovi.
Ustvarimo prostor za razmislek
Kako naj ustvarim primeren okvir?
Idealno je, da poteka srečanje vselej ob istem času in v istem prostoru, saj s tem lahko zagotovite kontinuiteto in vzbudite v otrocih občutek gotovosti – na ta način bo filozofiranje samo postalo obred. Da bi se lahko vsi čim bolj osredotočili na pogovor, naj filozofski razmislek poteka v krogu. V sredino lahko postavite predmete, ki so povezani s filozofiranjem ali z vsakokratno tematiko srečanja.
Na prvem srečanju uvedite otroke v filozofiranje in določite pravila za pogovor. V nemški osnovni šoli Ickig je na primer učiteljica s pomočjo dveh ročnih lutk, sovic Filo in Sofija, predstavila otrokom, kaj bodo počeli pri uricah filozofije. Ti sta jih nato spremljali tudi pri nadaljnjih srečanjih in sta jih uvajali v vsakokratno tematiko in jim zastavljali filozofska vprašanja. Tovrstni obredi vzbujajo v otrokih zanimanje in spodbujajo njihov čut za skupnost, medtem ko v šoli nakazujejo, da je treba filozofski pogovor, pri katerem odgovorov otrok ne vrednotimo, jasno razlikovati od drugih šolskih predmetov. Načeloma obredi nudijo možnost, da se lahko osredotočite na pogovor, urite zaznavanje in spodbujate poslušanje. Skupina se bo sčasoma razvijala in se spreminjala glede na vsakokratne potrebe, želje in ideje udeležencev.
Otroci naj sodelujejo tudi pri oblikovanju pravil. Večinoma vedo zelo dobro, kaj potrebujejo za to, da bi skupaj razmišljali. Skupaj lahko izdelate tudi plakat s pravili, da boste lahko po potrebi opozorili nanje. Koristno je, če uporabljate pogovorno žogo, saj bo tako jasno, kdo izmed otrok ima besedo. Ostali udeleženci bodo temu pozorno prisluhnili in mu ne bodo skakali v besedo. Sčasoma boste ustvarili varen in odprt prostor za pogovor, ki bo omogočal svobodno izražanje misli.
Namig
Urimo zaznavo
Napolnite vrečko s peskom, zemljo, lečo in drugimi predmeti, ki so povezani z obravnavano tematiko. Otroci naj si jo podajajo med seboj preden začnejo s skupnim raziskovanjem. Čim bolj natančno naj opišejo, kaj pri tem občutijo (Je hladno ali toplo, je oglato ali mehko? S čim bi lahko to primerjali? …), vendar ne smejo drugim izdati, kaj se skriva v njej.
Kakšno vlogo ima voditelj pogovora?
Voditelj pogovora izbere začetno miselno spodbudo, zastavlja filozofska vprašanje in pazi na to, da otroci upoštevajo dogovorjena pravila za pogovor. Postopno jim prepušča vedno več odgovornosti: na prvih srečanjih otroci žogo vrnejo moderatorju, ko prenehajo govoriti. Toda kakor hitro obvladajo pravila, začnejo podajati žogo drug drugemu in tako sami določajo vrstni red govornih prispevkov. Prav tako moderator le na začetku vnaprej pripravlja filozofska vprašanja; ko se skupina razvija, poskuša vedno bolj vključevati v diskusijo vprašanja otrok ali sam izbere začetno miselno spodbudo in nato prepusti otrokom, da sami zastavljajo vprašanja o določeni tematiki. Oblikovanje filozofske kulture dialoga je proces, za katerega je potrebno več časa. V skupinah, ki filozofirajo že dlje, otroci postopno prevzemajo vedno več nalog moderatorja: opozarjajo drug drugega na pravila pogovora, se navezujejo na mnenja drugih, vprašajo, če česa ne razumejo in zastavljajo lastna vprašanja.
Še zlasti je pomembno, da moderator ostaja ves čas v ozadju, da vsebinsko ne posega v pogovor in ga ne poskuša voditi v neko določeno smer. Prav tako naj ne vrednoti stališča otrok, ampak naj se z njimi poda na pot „iskanja resnice“. Pogosto se pokaže, da je ta veliko bolj večplastna in polna presenečenj, kot se je zdelo na prvi pogled. Zato moderator tudi ne odloča o tem, kateri odgovori so pravilni in kateri napačni, kateri so dobri in kateri slabi. Ustvariti mora prostor, v katerem ne vrednotimo mnenj, v katerem je vsaka misel dobrodošla in pomembna. V vlogi moderatorja se učitelji in vzgojitelji učijo od otrok in se morajo, če se želijo približati resnici, prepustiti tudi najbolj nenavadnim mislim. Njegovo držo bi najbolje opisali z znanim Sokratovim izrekom „Vem, da nič ne vem.“
Naloga moderatorja je, da pomaga tako skupini kot tudi vsakemu posamezniku doseči napredek v spoznanju in sicer tako, da vedno znova povzema različne misli, išče povezave med posameznimi mislimi in opozarja na protislovja. Posega v diskusijo, ko nastanejo težave z razumevanjem, ko so misli udeležencev nejasne ali se zdijo nelogične in jim pomaga izboljšati razumevanje. Otroke spodbuja, naj utemeljijo svoje misli, poiščejo primere, diferencirajo svoje misli in jih dobro pretehtajo. Če pogovor zastane, jim poskuša pomagati, da stvar osvetlijo z novega vidika in hkrati pazi, da pogovor ne preskakuje z ene teme na drugo, ampak vztraja pri pojasnitvi teme, ki je predmet diskusije.
Samostojno razmišljanje
Katera vprašanja so primerna za filozofiranje?
Na začetku vsakega srečanja zastavite vodilno vprašanje, na katerega naj otroci poskušajo odgovoriti, nanj se boste vedno znova navezovali tudi med skupnim razmislekom. Filozofska vprašanja, ki jih boste zastavili med pogovorom, pa vam bodo v pomoč, da bo raziskovanje dobilo novo spodbudo in boste lahko stvari osvetlili še z drugačnega zornega kota.
Filozofska vprašanja se pravzaprav skrivajo v vsaki tematiki. Da bi lahko našli primerno vprašanje, morate imeti nekaj občutka za njihovo filozofsko razsežnost. Obstajajo klasična vprašanja, ki jih bo vsakdo označil kot filozofska: Kaj je smisel življenja? Kje je jaz? Kaj je resnično? Kdo je prijatelj? Toda ko imamo opraviti z bolj „oprijemljivo“ tematiko – in takšna je vsekakor tematika trajnostnega razvoja – povezava s filozofijo pogosto ni več tako jasna. Toda prav na tem področju lahko zastavljamo tudi filozofska vprašanja: Komu pripada narava? Kaj pomeni hvaležnost? Kaj naredi odpadke za odpadke?
Filozofska vprašanja
… nanje ni mogoče najti nekega enoznačnega odgovora.
V okviru tematike trajnostnega razvoja se filozofska vprašanja pogosto dotikajo naravoslovnih. Na slednja je večinoma mogoče enoznačno odgovoriti in sicer tako, da pojasnimo stanje stvari, kot na primer v primeru “Kaj pomeni učinek tople grede?” Da bi lahko odgovorili nanj, moramo poiskati ustrezne informacije. Vendar filozofskih in naravoslovnih vprašanj ni mogoče vselej povsem točno razmejiti. Navsezadnje o tem, ali je neko vprašanje filozofsko, odloča, kakšen je njegov namen. Zato velja: če v vas vzbuja čudenje in dvom ter sproža celo vrsto misli, je priporočljivo, da nanj odgovorite z vprašanjem in ga raziščete skupaj z otroki. Filozofsko vprašanje ne zahteva odgovora, ampak diskusijo. Pri filozofskih vprašanjih ni enega samega pravilnega odgovora, ampak jih imamo vedno več – glede na to, kdo ga preiskuje in s katerega zornega kota.
…. z njimi dojamemo bistvo stvari.
Če denimo otrok želi izvedeti, kaj je svetloba, mu to lahko pojasnite tako, da poiščete ustrezne informacije – v tem primeru gre za naravoslovno razlago. Po drugi strani pa si je že vsakdo izmed nas pridobil kakšne izkušnje s svetlobo, ne glede na njegovo starost: pozna občutek, kako je, ko ga greje toplo sonce, v temnem prostoru je izkusil, kako pomembna je svetloba za človeka in morda je celo opazil, kako pomanjkanje svetlobe učinkuje na rastline. Pri filozofskih vprašanjih izhajamo iz naših lastnih izkušenj: ko nekaj pozorno opazujemo, opirajoč se na lastne izkušnje, izpeljujemo splošne sklepe in ugotavljamo različne pojavne oblike, smo se lotili raziskovanja s filozofskega vidika. V tem smislu filozofski razmislek pomaga uriti naravoslovno mišljenje in doseči globje razumevanje naravoslovnih razlag, ne da bi z njim hoteli nadomestiti naravoslovna spoznanja. Filozofska vprašanja so torej tista, ki sprašujejo po bistvu nečesa; v zgornjem primeru sprašujemo po tem, kar je za svetlobo v vseh njenih pojavnih oblikah bistveno.
… so vprašanja o pomenu in smislu.
Razen tega imajo filozofska vprašanja tudi neki smisel – nanašajo se na celoto in ne na nekega posameznika ali neko konkretno stvar (na primer: „Ali se rad sončiš?“, „Kdaj je bil zadnji Sončev mrk?). Filozofsko vprašanje o svetlobi, na primer, sprašuje po tem, kakšen je njen pomen glede na širši kontekst – glede na družbo, človeka, življenje in naravo.
… so odprta.
Filozofska vprašanja ne vključujejo že nekega spoznanja ali mnenja, ampak z njimi želimo nekaj dognati. Ta vidik je pomemben še zlasti pri etiških vprašanjih; če na primer vprašamo „Ali potrebujemo pravila?“, nas ne zanimajo razlogi, zakaj jih potrebujemo. Da obstajajo pravila, je dejstvo, in predpostavljamo, da jih potrebujemo, pri čemer jih obravnavamo kot nekaj dobrega in nujnega. Vendar se ne pripeti tako redko, da jih kršimo. Ali si morda lahko celo predstavljate skupnost, v kateri pravila sploh ne bi bila potrebna? V našem vsakdanjiku se srečujemo s stvarmi, za katere veljajo nespremenljivi naravni zakoni, medtem ko filozofska vprašanja načeloma dopuščajo alternativne možnosti. Ne posredujejo neke vednosti ali morale, ampak poskušamo z njimi dognati, zakaj nekaj tako je, kot je. Želimo raziskati, ali je nekaj dobro, tako kot je, ali neka določena načela veljajo v vsakem položaju in vselej – ali pa to ne drži.
Namig
Zabeležite vprašanja otrok
Najbolje je, da se takoj lotite raziskave vprašanj otrok, ki so jih spontano zastavili, saj so takšna vprašanja aktualna in jih zanimajo. Pri pripravi na srečanja lahko sodeluje tudi vaša skupina in sicer si med pogovori beležite na papir ključne besede in vprašanja, ki so se jim porodila. Nato jih razvrstite po tematskih sklopih in jih pritrdite na tablo. Tako boste dobili vpogled, katere teme so za otroke najbolj privlačne.
Kako se pripravimo na filozofsko srečanje?
Posamezno srečanje oblikujte tako, da bo zaključek pogovora ostal odprt, vendar ne bo brez vsakega izida. Zato pri pripravah ne sledite nekemu učnemu cilju, ampak naj vas vodi resnično zanimanje za preiskovanje. Da bi lahko moderirali pogovor, se pravi pomagali otrokom pri urejanju misli in povzemali, spodbujali iskanje novih idej in poglobili raziskovanje – potrebujete neko gotovost, vsaj kar zadeva tematiko. Vendar vam za to, da bi se seznanili z njo, ni treba prebirati Platona, Kanta ali Hegla. V bistvu bo dovolj, če si sami zastavite nekaj preprostih vprašanj:
- Kaj mi pri tem vprašanju povsem spontano prihaja na misel?
- Kako razumem osrednji pojem? Kako bi ga lahko opredelil?
- V kakšnem kontekstu sem naletel na ta pojem?
- S katerimi glagoli in prislovi je povezan?
- Kateri pojmi so sorodni in kateri nasprotni?
- Kakšne so moje lastne izkušnje z obravnavano tematiko? Katere občutke vzbuja v meni?
- Na katera področja se nanaša vprašanje?
- Kateri pogledi o nečem so zame docela nesprejemljivi? Ali obstajajo morda razlogi ali kaka posebna situacija, v kateri bi bilo to zame vendarle sprejemljivo?
Ob takih vprašanjih se vam bodo večinoma porajala nova vprašanja, na katera ne bo mogoče zlahka najti odgovora. Prav to jamči za to, da boste ostali odprti za odgovore otrok. Pogosto bo šel razmislek v popolnoma drugo smer, kot ste si zamislili med pripravami. Pomembno je, da ga ne poskušate usmerjati in vnašati vanj lastnih pogledov, ampak da sprejemate misli otrok in se z njimi podajate na odkrivanje „novih poti“.
Namig
Izdelava miselnih vzorcev
Pokazalo se je, da je zelo koristno, če si pomagate z miselnimi vzorci. Na sredino zapišite filozofsko vprašanje in nato okoli njega razvrstite različna vprašanja, ki so povezana z obravnavano tematiko. Miselni vzorec nam pomaga pri intuitivnem iskanju zamisli in nam omogoča sistematično obravnavo neke tematike. Na takšen način lahko uredite vse misli in ideje, ki so povezane z neko tematiko in na ustrezno mesto zabeležite vprašanja za filozofski pogovor. Tako boste po eni strani pridobili neko orientacijo v pogovoru, po drugi pa vam bo to dopuščalo dovolj fleksibilnosti in svobode, da se boste lahko povsem osredotočili na proces filozofiranja.
Orodja za filozofiranje
Kako začnemo filozofski pogovor?
Primerna začetna miselna spodbuda je vse, kar vodi otroke k razmišljanju o določeni temi, vzbuja v njih nelagodje, omogoča navezavo na lastne izkušnje ali jim zastavlja neko uganko. To so lahko bodisi zgodbe, slike, predmeti, igranje vlog, vaje, osebne izkušnje, glasba, umetniška dela … Prepustite domišljiji prosto pot. Pazite zgolj na to, da je miselna spodbuda odprta in poraja vprašanja, ne da bi vam pri tem posredovala že neke izgotovljene odgovore. Kot so pokazale izkušnje, ima prav začetna miselna spodbuda osrednji pomen v filozofskem pogovoru. Zato smo v pričujočem priročniku na koncu vsakega razdelka dodali več različic vodilnega vprašanja in alternativne miselne spodbude.
Kako zastavljamo vprašanja?
Moderator pomaga pri spoznavanju tako skupini kot tudi vsakemu njenemu posameznemu članu. Da bi lahko razmislek vedno znova poglobili, je priporočljivo, da se dobro seznanite s tehnikami zastavljanja vprašanj, ki jih boste uporabljali v vsakem pogovoru ne glede na obravnavano tematiko. V nadaljevanju bomo nekaj takšnih tehnik pojasnili na primerih:
Vprašanja, ki spodbujajo pojasnitev:
Pogosto različno razumemo pojme, ki se pojavljajo v filozofskih vprašanjih, kar nas nepeljuje k temu, da zastavimo vprašanje o čem se pravzaprav sploh pogovarjamo.
“Torej, želja je misel, ki jo nujno hočemo imeti. Odpovemo pa se tedaj, ko se odpovemo želji ali nečemu, kar bi radi imeli.” Johannes, 8 let
- Kaj pomeni odpovedati se nečemu?
- V katerih situacijah uporabljamo ta pojem? Ali nam lahko opišeš kakšno?
- Kako lahko še uporabljamo ta pojem?
- Kaj povezuje vse njegove pomene?
Vprašanja, ki spodbujajo natančnejši opis in analizo
Ključnega pomena je, da stvari in stanja stvari najprej podrobno raziščemo, preden začnemo izpeljevati sklepe ali razsojati. Moderator spodbuja otroke, naj podrobno opazujejo svoje okolje in naj svoja opažanja čim bolj natančno delijo z drugimi. Sčasoma se bodo naučili bolj jasno in natančno izražati svoje misli.
“Občutimo lahko, da je nekdo hvaležen, ne da bi nam to povedal.” Manele, 9 let
- Ali mi lahko to natančneje pojasniš?
- Kako lahko to opišeš?
- Kako to občutiš?
- Kako bi to opisala nekomu, ki je slep / vesoljčku … ?
- Kakšna je razlika, če nekaj občutimo in če nekaj povemo?
Vprašanja, ki vzbujajo dvomljenje in iščejo razloge
Kdor filozofira, začne na videz filozofirati od začetka. Ničesar, kar nismo dobro pretehtali, ne moremo z gotovostjo trditi. Zato je osnovna drža tega, ki filozofira, utemeljeni dvom. Neprizanesljivo preiskuje vse, da bi lahko tako prispel do gotovega temelja. Prav takšen odnos ima tudi do vseh trditev, ki se pojavijo med filozofskim raziskovanjem:
“Krivi smo, da revni trpijo.” Mia, 6 let
- Kako to veš?
- Ali lahko poiščeš kakšen primer?
- Zakaj verjameš, da je temu tako?
- Kaj bi rekla nekomu, ki tega ne verjame?
Vprašanja, ki spodbujajo iskanje razlik
Tudi če trditve utemeljimo, to ne pomeni, da veljajo za vsakogar. Naloga moderatorja zato je, da spodbuja otroke k razlikovanju.
“Bogati vedno mislijo, da so vsi revni ljudje enaki.” Lisa, 5 let
“Ko si bogat, si vesel.” Maja, 4 leta
- Kdo so bogati ljudje? / Kdaj je nekdo bogat?
- Ali to velja v vsaki situaciji / za vsakogar /v vsaki skupnosti?
- Ali misli kdo drugače?
- Ali lahko navede kdo nasprotni primer?
Vprašanja, ki iščejo povezave
Natančnemu opisu in utemeljitvi sledi nato naslednji korak – iščemo smiselne povezave in poskušamo to umestiti v naš življenjski kontekst;
„V šoli je preveč pravil in pogosto so krivična.“ Moritz, 8 let
“Včasih določamo tudi mi pravila. Vendar pravila, ki so jih postavili starši, bolj veljajo.” Tim, 8 let
“Ne, to ni res. Veljajo pravila, ki so bolj primerna.” Pia, 7 let
- Kako se ujemata trditvi, ki sta jih povedala Tim in Pia?
- Kdo ima prav – Tim ali Pia ali morda oba?
- Kako je to povezano z našo temo?
- Katere sklepe bi lahko izpeljali iz tega?
- Kaj menite o tem drugi?
Namig
Naredimo misli vidne
Pri pojasnjevanju nekega pojma vam bo v pomoč, če različne trditve otrok zapišete na papir in jih položite v sredino. To vam bo olajšalo njihovo ureditev in povzemanje, vedno znova se boste lahko navezali na določene vidike. Vendar pa ni dobro, da temu namenite preveč pozornosti, da ne bo vplivalo na potek pogovora.
Ali obstajajo posebne filozofske metode?
Orisane filozofske metode vam bodo pomagale pri tem, da boste lahko skrenili z utrjenih miselnih poti in se lotili brezkompromisnega miselnega raziskovanja ter boste natančno analizirali stvari. Še zlasti otrokom se bodo zdele zabavne in bodo pripomogle k temu, da bo pogovor živahnejši in da njegovega poteka ne bo mogoče vnaprej predvideti. V pričujočem priročniku uporabljamo naslednje tri osnovne filozofske metode:
Sprememba perspektive
Ta nam omogoča vživeti se v druge osebe in situacije. S tem se nam razširi pogled na neko stvar in izboljša razumevanje za drugačne načine vedenja in odzivanja. Ker je poudarek predvsem na vživetje, so za za takšno spremembo perspektive prikladne tudi različne igre vlog.
Kako bi na takšno vprašanje odgovorili otrok z ulice, vesoljček, hišnik ipd.? Kako bi se odzval, če bi bil na mestu svoje mame, očeta, prijatelja, prijateljice?
Spremembo perspektive lahko uporabljamo tudi z namenom, da bi ustvarili povsem drugačen in nenavaden pogled na stvarnost. Prav v primeru, ko je tematika pogovora človek, lahko s takšno metodo odpravimo samoumevne predsodke ter podrobno določimo pojme in stanja stvari:
Ali lahko roža kaj občuti? Kaj pa miza?
Kako lahko nekaj občutimo? Kaj potrebujemo za to? Kaj so čustva?
Miselni eksperimenti
Pri tovrstnih eksperimentih gre za eksperimente, ki jih izvajamo v glavi. Potekajo po nekem načrtu, katerega namen je izključiti določene količine, ki bi lahko izkrivile rezultat analize. Sestavljeni so iz domnev, ki v resnici ne obstajajo:
Kako bi bilo, če bi vsak prebivalec na našem planetu imel dovolj stvari, ki jih potrebuje?
Miselnemu eksperimentu sledi razmislek, otroci si naj izmislijo različne scenarije. Pomembno je, da se poglobite vanj in opogumite otroke, da razmislijo o različnih scenarijih. Vendar nam je to zgolj v pomoč, da lahko raziščemo neko drugo vprašanje, ki zadeva neko filozofsko tematiko. Na primer:
Ali naj ima vsak toliko, kolikor potrebuje? Ali je takšno stanje zaželeno?
Ali je vsakdo zadovoljen ali pa je človek živo bitje, ki si po naravi vedno prizadeva za več?
Dilema
Pogosto zagovarjamo načela, ki jih ne upoštevamo: prepričani smo na primer, da je treba naravo nujno varovati, vendar se z avtomobilom vozimo v službo ali z letalom odpotujemo na dopust. Pravzaprav ne smemo lagati, a ko nam znanka ponudi piškote, ki jih je sama spekla in sploh niso okusni, ni nič narobe z drobno lažjo, da je ne bi užalili. Vedno znova se znajdemo v položaju, ko ne ravnamo v skladu z načeli, ki jih zagovarjamo. In pogosto je to celo prav, saj bi v primeru, če bi se strogo držali načel, zašli v fanatizem, in naše ravnanje ne bi bilo več primerno in razumno. Marie-Luise Raters v svojem delu „Moralna dilema pri pouku etike“ to imenuje „kršenje načel, ki ga upravičuje situacija“ in ga označuje kot sedmo stopnjo moralnega razvoja (opirajoč se na šeststopenjski moralni razvoj, ki ga je utemeljil Lawrence Kohlberg). Pri dilemah nimamo opraviti z neko abstraktno in teoretično moralo, ampak gre vedno za delovanje v neki konkretni situaciji. Odločamo se med dvema danima možnostma, ki sta praviloma v nasprotju s temeljnimi vrednotami. Dileme niso preprosto rešljive (če seveda sploh so) in zahtevajo izčrpno obravnavo, dialog, ki poteka v zaupljivem okolju, pri čemer ni niti pravilnih niti napačnih odgovorov. Praviloma je mogoče obe alternativni možnosti tako utemeljiti, da sta sprejemljivi tudi z etičnega vidika. Katera od obeh je primerna in mogoča, pa je odvisno od naše lastne vloge, vsakokratnega konteksta in specifičnih okvirnih pogojev, ki določajo možnosti delovanja.
Dilema za odrasle
S tremi otroki stojite na skali in grozi jim nevarnost, da zdrsnejo v globino. Če priskočite na levo stran, boste rešili dva otroka, če pa se odločite za desno, boste rešili svojega lastnega otroka. Kaj boste storili?
Provociranje
S provociranjem samodejno izzovemo neki odziv v navzočih. Običajno želimo z njim doseči, da bi nekdo bolj prepričljivo utemeljil svoje stališče. V filozofski diskusiji poskušamo z njim izvabiti bolj diferencirana mnenja, tako da na primer pokažemo, kako neka domneva vodi v protislovje oziroma kakšne bi bile posledice neke trditve.
“Človek ne sme spreminjati naravo.” – Ali to pomeni, da se ne sme ukvarjati s poljedelstvom? Ali pa čistiti umazanijo?
Kdaj je prava prilika za to, se večinoma pokaže med samim pogovorom. Vprašanj, s katerimi izzivamo sogovornika, ni mogoče pripraviti vnaprej, razen v primeru, če ste izbrali za predmet diskusije nenavadna in radikalna stališča.
Od razmisleka k delovanju
Kaj se zgodi z vsemi mislimi?
V naslednjih poglavjih, ki so namenjena delu v praksi, boste pod gesli „Ustvarjanje“, „Raziskovanje“ in „Akcija“ odkrili nadaljnje spodbude, kako lahko dopolnite pogovor in nadaljujete z obravnavano tematiko.
Ustvarjanje
Na koncu filozofskega pogovora običajno ne pridemo do nekega enoznačnega rezultata, ki bi veljal za vse, ampak do posameznih spoznanj. Da bi zaokrožili posamezno srečanje, naj otroci, če je le mogoče, izrazijo svoja spoznanja še na drugačen način ali pa jih spodbudite, da na njihovi podlagi razvijejo ideje za delovanje. To lahko storijo na umetniško-ustvarjalni način, pri čemer se neposredno navežejo na pogovor, ali naj temu sledi skupna dejavnost. Na ta način bodo otroci utrdili svoja spoznanja, jih preizkusili v praksi in uresničili v vsakdanjiku.
Raziskovanje
Med filozofskim raziskovanjem pogosto naletimo na “vprašanja znanja”, ki jih ni mogoče pojasniti v filozofskem pogovoru. V okviru izobraževanja za trajnostni razvoj je smiselno, da jih zabeležite in zastavite otrokom, da jih razdeljeni v skupine pred pričetkom skupnega raziskovanja rešujejo kot “raziskovalno nalogo. Samostojno morajo poiskati vse potrebne informacije, pri čemer si naj pomagajo z iskanjem po spletu, spraševanjem odraslih, iskanjem v leksikonih … Morda bodo spoznanja, do katerih se bodo pr item dokopali, sprožila nadaljnja vprašanja, ki bodo zahtevala filozofski razmislek … Posamezna poglavlja vključujejo vprašanja znanja in eksperimente – z njimi boste lahko vsakokrat zadevni vidik trajnostnega razvoja še poglobili na neki drugi ravni.
Akcija
Za izvedbo akcije je potrebnih nekaj več priprav in je večinoma smiselna le v primeru, če jo lahko vključite v neki širši projekt. Filozofski pogovori lahko spodbudijo otroke, da se vključijo v še druge projekta s področja trajnostnega razvoja. Tako bodo lahko to tematiko aktivno in medpredmetno raziskovali, jo preizkusili v praksi in jo vključili v svoj vsakdanjik. Izbrane akcije smo predstavili pri različnih temah.
Pričujoči „napotki za filozofiranje“ naj vam olajšajo prve korake in vas opremijo z orodji, ki jih boste potrebovali. Vendar ne morejo nadomestiti samega filozofiranja. Kdor želi voditi filozofski pogovor, se mora sam podati na pot ter se z vajo in izkušnjami učiti „umetnosti, kako v pravem trenutku zastaviti pravo vprašanje“.