22. 9. 2016 Filozofija za otroke

Čemu smo na svetu?

Avtor:

Poskus razmišljanja o otroški filozofiji in o filozofiji za otroke

Že mesece in mesece sedam k tejle recenziji. K »recenziji« pravzaprav, saj se pisanja lotevam le kot ljubiteljska filozofinja, ki sem sicer z dušo, možgani in hormoni vred predana poučevanju matematike. In seveda kot mati devetletkarja, torej konzumenta izbirnih predmetov.

Brez ovinkarjenja, brez olepševanja, brez pihanja na dušo: koncept izbirnih predmetov v slovenski devetletki mi ni všeč. O tem sem že govorila in pisala in objavljala, o tem bom še govorila in pisala in objavljala; toliko bolj žolčno, kolikor bo supermarketovsko razmišljanje prodiralo v srednjo šolo. Ne morem in nočem se sprijazniti s tem, da splošna izobrazba vodení in hlapí na račun hitro pokvarljive robe, ki naj mlademu človeku omogoči hipni užitek brez muje in mu dviga samopodobo s trivialnimi lepimi ocenami. Ne morem se sprijazniti niti s tem, kako mnogi učitelji mentorji »svoje« predmete dojemajo. Kot obveznost, nujno zlo, kljukico v realizaciji. »Ne, hvala, ne bomo si prišli ogledat navideznega prehoda Venere čez Sonce; seveda je to izjemen dogodek, ki ga več kot sto let ne bo mogoče opazovati; do vašega teleskopa imamo resda samo pet minut hoje; ampak – letos imamo realizacijo astronomije zadovoljivo; smo pisali seminarske naloge o Osončju in vesolju pa plakate smo risali; ne, hvala, ne potrebujemo nobene ure več. Gospa Zabretova, le zakaj se tako razburjate; vi ne razumete organizacije pouka izbirnih predmetov.«

*

Ob prebiranju trilogije delovnih zvezkov Harijeva odkritja, Liza in etična raziskovanja in Marko in raziskovanje družbe (za izbirne predmete Kritično mišljenje, Etična raziskovanja in Jaz in drugi) se je moj gnev še poglobil. Ob številnih kvazipredmetih, ki so se pod krinko izbirnosti prikomolčili iz žaklja prostočasnih dejavnosti ob bok materinščini in tujim jezikom, matematiki, naravoslovju, družboslovju …, je namreč filozofija za otroke ena od najbolj vidnih izjem. Nedvomno gre za predmet, ki bi ga veljalo vklopiti v splošno izobrazbo vsakega osnovnošolca.

Trije od temeljev polnega – ne le mladostniškega – življenja, pa naj sodobni izobraževalni guruji to priznajo ali ne, se namreč ujemajo s temami omenjenih zvezkov: sposobnost logičnega razmišljanja, sposobnost razsojanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, ter sposobnost vrednotenja pojavov v družbi, ki mladega človeka obdaja. Po dveh desetletjih dela z mladostniki vem, da sem nemočna le pred miselno zakrnelostjo, malodušjem in brezbrižnostjo – ter pred dejstvom, da vedno več mladih teh izrazov sploh ne razume. Je pretirano reči, da so ljudje, ki so pravočasno prejeli odmerek kakovostnega pouka filozofije, manj podvrženi miselni zakrnelosti, malodušju in brezbrižnosti?

*

V prvem zvezku se s Harijem in prijatelji skozi njihove doživljaje in pogovore logično zavozlavamo in odvozlavamo: poskušamo ločevati med odkritjem in iznajdbo, raziskujemo logično zgradbo povedi, se seznanimo z močjo kvantifikatorjev vsak, vsi, vsaj eden, nobeden, preizkušamo učinke logičnega obračanja povedi, se  spopademo s smislom nesmislov v ugankah in šalah, špekuliramo z logično »popravljenimi« povedmi. Kot srednješolska učiteljica lahko le sanjam o dijakih, ki bi bili logično vzgojeni v duhu Harija Stotla. Koliko nepotrebnega trpljenja bi jim bilo prihranjenega! (Nekje v daljni prihodnosti pa bi Slovenija morda dočakala konsistentno zakonodajo.)

»Ali imamo mi probleme ali imajo problemi nas?« podraži v drugem zvezku Harijev oče sina, ko ga ta sprašuje o vprašanjih. Problemi, na katere naleti otrok ali mladostnik, pa so pogosto opomin nam odraslim: kaj je prav in kaj ne; zakaj je tisto, kar je prav, prav in zakaj je tisto, kar je narobe, narobe; gre za neki »višji prav« ali za družbeni dogovor? Mnogi problemi ostajajo nerešeni; in prav obstoj nerešenih problemov, večličnih odgovorov in neodgovorljivih vprašanj je največji izziv mislečemu človeku.

Kaj je demokratično; o katerih problemih naj skupnost odloča z glasovanjem; ali družba svojim članom pere možgane; kaj je normalno in kaj ne … Kdo od odraslih bi si v družbi svojih znancev upal načeti katero koli od teh vprašanj brez strahu, da se bo pogovor sprevrgel v kričanje drug čez drugega? Ob tretjem delovnem zvezku se devetošolci spoprimejo prav s temi vprašanji; in želim si biti muha na zidu katere od učilnic, da bi potrdila svojo dolgoletno domnevo: prepričana sem namreč, da so naši poslanci v kulturi pogovora daleč daleč za najstniki.

*

Da je filozofija za otroke pojem, ki je po definiciji protisloven, je trdil nekdo od kritikov izbirnih predmetov. Kakor je protislovno potapljanje za neplavalce, je tedaj zapisal. Sama si tega ne bi upala trditi, vse odkar se je davno tega eden od mojih sinov na smrt sprl z menoj. Star je bil kakih pet let in nekega popoldneva smo mu obljubili opazovanje sončnega zahoda, vendar smo na obljubo pozabili. Zmračilo se je, otrok je tulil od razočaranja; prepričevala sem ga, da bo naslednji dan sonce spet zašlo, otrok pa je rjovel: »Jutri ne bo ISTI sončni zahod!!!« Za filozofijo nisi nikoli premlad in nikoli prestar.

Kljub vsemu pravkar zapisanemu vztrajam, da je treba koncept izbirnih predmetov dodelati. Po treh letih poskusnega in treh letih frontalnega izvajanja je že mogoče ločiti zrnje od plev, oklestiti spisek izbirnih predmetov na preizkušeno kakovostne, omejiti izbiro na največ dva, odpraviti slaboumno delitev na naravoslovni in družboslovni sklop, izbirnim predmetom pa dodeliti po dve uri tedensko. In filozofija za otroke? Prosim učiteljice izbirnega predmeta Jaz in drugi, naj z učenci prediskutirajo naslednjo temo: Obvezno cepljenje proti tetanusu in obvezen pouk filozofije za otroke – argumenti za in proti.

(Ah, naslov. Čemu smo na svetu? je vendar mati in oče vseh vprašanj hkrati. Še v katekizmu ga najdete; odgovor nanj seveda tudi. Meni, do obisti matematičarki, je všeč, ker ob njem lahko pojasnim razliko med zakaj in čemu, med vzrokom in namenom. Uporabljam ga tudi kot desert h kaki dolgi izpeljavi v trigonometriji: »In zdaj, ko smo vse tole izračunali in z rezultatom navidez nimamo kaj početi, se gotovo vprašate: Le čemu smo na svetu? …« Tokrat ga postavljam v naslov. To si zasluži; o njem govorimo, takoj ko se dotaknemo filozofije, naj bo pri sedmih ali sedemdesetih letih. Naj bo logika, etika ali raziskovanje družbe … nekje pod površjem tli, prasketa in nas grize oče/mati vseh vprašanj.)

Izvirno objavljeno v FNM, št. 1-2, 2006

Objavljeno z dovoljenjem RICa

Vir: http://www.ric.si/mma/fnm_2006_1-2/2010041909380665/