5. 12. 2016 Državljanska vzgoja in etika, Filozofija, Filozofija za otroke

Nove prakse filozofije

1 Uvod:

Filozofija kot učenje mišljenja in filozofija kot orientacija

Tradicionalno se je odgovor na vprašanje, kaj je filozofija, tudi sam usme­ril na tradicijo. Ukvarjanje s filozofijo je najpoprej ukvarjanje z njeno zgodovino. Vendar se v današnjem obdobju hitrih sprememb ukvarjanje s tradicijo ne vsiljuje več s tako nujnostjo, kakor se je pred nekaj desetletji. Zato se je iskalo druge možne odgovore.

V Združenih državah Amerike se je zelo uveljavil pogled, da je naboj filozofije predvsem v kritičnem mišljenju. Elizabeth in Monroe Beardsley (2000) npr. izpel­jujeta, da ukvarjanje s filozofijo prinese tri velike koristi. Prva je v večji jasnosti naših prepričanj. Filozofija se je v vseh obdobjih ukvarjala z analizo filozofskih pojmov. Njihov pomen pa ni omejen le na filozofijo, saj denimo pravičnost, de­mokracija in svoboda zadevajo izkustvo vseh ljudi. Ker so navedeni pojmi v jedru naših prepričanj, njihovo pojasnjevanje vnese vanje jasnost. S tem je povezana dru­ga korist filozofije: prinese nam večjo gotovost, da so naša prepričanja smiselna, utemeljena oziroma racionalna. Filozofski premislek naša prepričanja postavi na trdnejše in zanesljivejše temelje. Neutemeljena bomo opustili, za druga pa bomo vedeli, čemu jih sprejemamo. In tretjič, filozofska preiskava bo mednje vnesla večjo skladnost , kajti filozofska refleksija nas prisili, da preverimo, ali »temeljna prepri­čanja na različnih področjih našega izkustva tvorijo logično koherentno celoto« (Beardsley, 2000, str. 7).

Če poudarek na kritično mišljenje povežemo z različnimi intelektualnimi kvalitetami, ki jih prinese filozofska refleksija, dobimo prepričljiv argument za filozofijo v dobi poudarjanja kompetenc. Vendar se brez jasne navezave na vsebinski horizont filozofije ta pristop hitro izrodi v vežbanje niza spretnosti (postavljanje hipotez, odkrivanje predpostavk, izpeljevanje posledic, iskanje argumentov in protiargumentov, navajanje primerov, vpeljevanje alternativnih razlag …), v nekakšno uporabno logiko, ki se zdi na začetku privlačna, a se hitro lahko izteče v dolgočasne vaje in seznanjanje z vrsto retoričnih zvijač.

Zato tretji pogled opozarja, da filozofija odpira nove poglede, širi horizonte in po­nuja paradigme razumevanja sveta. V to smer gre Robert Solomon, ko poudarja fascinantnost filozofskih idej: »Ideje dajo našemu življenju perspektivo. Opredelijo naše mesto v svetu, naš odnos do drugih, nam omogočajo videti skozi navade in pričakovanja vsakdanjega življenja ter ugledati substanco življenja in njegov smi­sel. Naš duh potrebuje ideje, tako kakor naše telo potrebuje hrano, širši občutek reda in namena, ki nam ga rutina službe in družine in rekreacije ne more dati.

Stradamo vizij, lačni smo idej.« (Solmon, 1999, str. 18) Poudarek ni več na jasnosti, utemeljenosti in skladnosti prepričanj, temveč na naši potrebi po razumevanju in na neverjetnem delovanju filozofskih idej, katerih osnovna naloga ni opisovanje stvarnosti, temveč vodenje po njej. Filozofija ni nujno abstraktna. Lahko je, in bi morala biti, nekakšna magija. Če je uspešna, nam pomaga videti, kako so vsakda­nje stvari polne skrivnosti. In kako so te vsakdanje skrivnosti, čas, življenje, naš duh in naš jaz med seboj povezane.

Potem ko se je v razumevanju poučevanja filozofije (v gimnaziji, na fakulteti) pre­šlo od filozofske tradicije na filozofska vprašanja, ki si jih dijaki sami tako ali dru­gače že zastavljajo, je potreben nov krog premisleka: kaj je danes filozofija za nas? Zarisuje se novo obdobje, poudarjajo se kompetence in filozofija se je pri tem (ne)presenetljivo znašla na obrobju. Delno zato, ker so kompetence predvsem dojete skozi gospodarske potrebe. Delno pa zato, ker filozofi in učitelji filozofije posvetijo premalo časa premisleku svojega položaja v družbi. Za učitelje filozofije je prav­zaprav pravo vprašanje: zakaj je filozofija v gimnaziji, na fakulteti še nujna?

Druge discipline iz družboslovja, v katero običajno umeščajo filozofijo (dejstvo, da se humanistika v gimnaziji ne jemlje preveč resno, je znamenje časa, v katerem se nahajamo), se zdijo prijaznejše, vstop vanje lažji, navezava na izkušnje hitrej­ša, vednost hitreje naučljiva. Kaj posebnega pa lahko da filozofija? Odgovor, ki ga je vredno bolje premisliti: filozofija je prostor za razmislek, filozofija je prostor svobode premišljevanja. Zato pogled, da nas filozofija usmerja v življenju, ki se je izoblikoval v nemškem filozofskem prostoru, zasluži dodatno pozornost, vendar zahteva tudi dodatni razmislek.1

In temu se ne moremo izogniti. Angleški filozof A. C. Greyling pravi, da na vpra­šanje, kaj je po poklicu, največkrat odgovori, da poučuje filozofijo. Včasih pa, da študira filozofijo – seveda, za vse nas velja: docendo disco, učimo se tako, da pou­čujemo. Vsi mi, ki smo bili povabljeni na to področje, pravzaprav nimamo izbire. Vselej znova se moramo vračati k istima vprašanjema: kaj je danes filozofija za nas in v čem je njena fascinantnost, predvsem pa njena nujnost za tiste, ki jih poučujemo.

Povezava do knjige: Nove prakse filozofije (PDF)

  1. Pa ne le v nemškem prostoru. Ko razmišlja o rabah filozofije, A. C. Greyling piše takole: »Najboljši vir za reševanje problema nepojasnljive praznine v srcu bogatega, zdravega, varnega, dobro hranjenega, dobro zabavanega za­hodnega življenja leži zelo blizu, bodisi neopažen bodisi, kadar je opažen, zanemarjen. V resnici so sodobni Zahodnjaki podobni žejnim ljudem, ki pijejo iz blatne mlake na obali velike reke čiste vode, kot da ne bi opazili reke ali pa ne bi vedeli, da lahko pijejo iz nje. Reka, za katero gre, je filozofija.« (Greyling, 2006, str. 264)